Tribunalovo oko

Anonimnež:

»Privatizacija zdravstva še ne pomeni, da bo zdravstvo izključno plačljivo.«

Tokratno pozornost Tribunalovega očesa si je prislužila izjava, ki slika zelo razširjeno prepričanje med ljudmi, da so storitve, ki jih izvaja javni sektor in se financirajo iz državnega proračuna, brezplačne. Ker se podobni komentarji uporabljajo tudi v bran idejam, da je nujno te storitve ohraniti pod striktno državno kontrolo, je treba takoj na začetku jasno poudariti, da je zdravstvo, kot tudi ostale storitve javnega sektorja, izključno plačljivo. Še več, mednarodne primerjave kažejo, da je cena, ki jo zanj plačujemo, izredno visoka, kakovost storitev pa teh sredstev ne upravičuje.
Poglejmo nekaj statistike. Po zadnjih podatkih Statističnega urada so znašali celotni izdatki za zdravstvo v letu 2004 2,22 milijarde €, kar je ekvivalentno 8,5 odstotkom ustvarjenega BDP leta 2004. Izmed vseh virov financiranja so s 73 odstotki najpomembnejši skladi socialne varnosti, sredstva iz zdravstvenih zavarovanj so prispevala 14 odstotkov, delež neposrednih plačil gospodinjstev pa 10 odstotkov. Na svetu pač ni takšne stvari, kot je zastonj kosilo, pa naj gre za preventiven obisk splošnega zdravnika zaradi jutranjega slabega počutja ali pa za zelo zapleteno operacijo na odprtem srcu. Med obema posegoma je edina razlika ta, da je drugi nekaj krat dražji od prvega.
Ob razpravi o trošenju davkoplačevalskega denarja pa se kaj hitro odpre debata o učinkovitosti trošenja ali povedano drugače, ali bi bilo možno za dano kakovost storitev potrošiti manj? Eno obširnejših raziskav na to temo je naredil Mednarodni denarni sklad (MDS). Na kratko o njegovi metodologiji: na podlagi tehnike Data Envelopment Anaysis so pri MDS ocenjevali izbrane kazalce zdravstva, kot so: pričakovana starost, smrtnost dojenčkov ipd., in jih primerjali s sredstvi, ki se porabijo za te namene. Slovenija se je med dvaindvajsetimi evropskimi državami uvrstila šele na osemnajsto mesto, kar kaže na to, da bi bilo možno ohraniti raven zdravstvenih storitev na dosedanji ravni ob bistveno nižjih proračunskih izdatkih. In to navzlic večni diskusiji o kroničnem pomanjkanju finančnih sredstev in vsej polemiki okrog izgradnje Pediatrične klinike.
Logično se postavlja vprašanje, na kakšen način povečati učinkovitost? Eno izmed priporočil MDS je tudi ta, da bi bilo treba za dvig učinkovitosti v zdravstvu razširiti sistem koncesij med zdravniki, kar bi povečalo delež zasebništva. Vsak študent prvega letnika ekonomije spozna, da vodi zamenjava državnega, monopolnega nadzora z zasebništvom, ki temelji na medsebojni konkurenci, v doseganje višje učinkovitosti, tj. višje kakovosti ob nižjih cenah. Lep primer konkurenčne bitke, kjer so na boljšem izključno uporabniki, je mobilna telefonija. Verjetno se še vsi prav dobro spominjamo časov, ko je bilo treba za minuto pogovora plačati ogromne zneske. S prihodom Simobila pa se je vse skupaj spremenilo, pogovori dolgo v noč pa so postali vsakodnevni ritual. Še posebej danes, ko je možno klicati že za smešno nizek 1 cent na minuto. Možnost izbire pa omogoča, da kadar koli preprosto zamenjamo operaterja.
Zakaj ne bi bilo podobno tudi v zdravstvu? Seveda bi se posamezniki specializirali in ponudili različno kvaliteto storitve. Večina verjetno zadovoljivo raven, ki bi zadovoljila povprečne potrebe, ob povprečni ceni seveda. Našli bi se pa tudi takšni, ki bi ponudili luksuzne pakete za bolj petične goste. Ali ni podobno tudi pri hotelih, zdraviliščih in ostalih ustanovah, ki skrbijo za naše počutje? Študentu ni treba najeti sobe v hotelu Lev, če je že zadovoljen z nastanitvijo v mladinskem domu. Problem nastane, ko mu ostane na voljo izključno hotel Lev. Pa še to, po možnosti, tisti ta stari, ne obnovljen.Kot Klinični center, na primer, ki se tako rekoč podira sam vase. Odsotnost konkurence pač lastnikov (države) ne sili k ponujanju najkakovostnejših storitev, kamor spada tudi dobro počutje obiskovalcev. Tako pa je naš ubogi študent obsojen na bivanje v starem Levu, za katerega plačuje tržno, monopolno ceno, seveda.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 15. marca 2007.