Osebno odgovorni ljudje so tudi uspešni

Kaj povzroča bogastvo ljudi? Sreča in naključje, ali je bogastvo predvsem posledica trdega dela posameznikov in njihovega znanja? Oziroma, ali lahko pripišemo odgovornost za to, da je nekdo reven, brezposeln in potrebuje pomoč, celotni družbi, ali ne? Seveda nikakor ne moremo kriviti celotne družbe za morebitne neuspehe posameznikov, kakor tudi uspešnost posameznikov ni zasluga vseh. Bistvo ljudi je v njihovi edinstvenosti, tako fizični, kot tudi mentalni. Ljudje sami sprejemajo različne odločitve, sami sprejemajo tveganje in sami tudi uživajo sadove rezultatov svojih odločitev. Tisti, ki so uspeli, to dobro vedo. Včasih dobiš, včasih izgubiš. Uspešni ljudje po schumpeterjanski logiki vedno znova iščejo nove priložnosti, kar jim povišuje možnosti, da najdejo prave priložnosti in uspejo. Seveda jih na koncu najdejo. Ob tem je čar uspešnosti posameznikov večplastna, kajti vsak uspeh prinaša s sabo nove in nove priložnosti tudi za druge ljudi, ki jih ti izkoristijo. Ali pa tudi ne. Kot vidimo, gre za zelo prepleten sistem mnogih priložnosti, ki so na voljo vsem ljudem. Gre za sistem, ki se sam poganja, obenem pa dviguje kakovost življenja vseh ljudi. In to je izvrstno.
Kljub temu je mnogo ljudi še vedno prepričanih, da je krivda države, če je nekdo brezposeln, reven in potrebuje pomoč. Ker celotno krivdo za svoj položaj prenesejo na državo in njene organe, so sami pri reševanju svojih problemov izredno pasivni. Seveda problemi zaradi tega ostajajo. Država vsekakor nosi del odgovornosti za probleme posameznikov, saj s svojim delovanjem in ukrepi bistveno omejuje iniciativnost podjetnih ljudi in zmanjšuje število tržnih priložnosti. Ampak ironija vladnega vmešavanja v družbeno dogajanje in reševanja problemov ljudi je v tem, da s svojimi ukrepi, ki bi naj bili namenjeni ljudem v stiski, vlada škoduje v veliki meri prav tistim, ki bi jim naj pomagala. Zakoni, ki uničujejo konkurenčnost in podjetniško iniciativnost in pohabljajo podjetnike, zmanjšujejo napredek. Ker zmanjšujejo število tržnih priložnosti, zmanjšujejo tudi število priložnosti za mnoge brezposelne, ki bi sicer našli zaposlitev. Samo zamislite si, koliko ljudi bo neposredno vključenih v projekt operacijskega sistema Vista, ki ga je razvil Microsoft: prodajalci, prevozniki, poštni delavci, računalniški inženirji, serviserji in mnogi drugi, katerim Microsoftov izdelek pomeni novo priložnost. In koliko bomo na koncu pridobili navadni ljudje kot končni uporabniki operacijskega sistema. Vidimo torej, da si je namesto zmanjševanja tržnih priložnosti treba prizadevati za izgradnjo tega, kar so drugi ustvarili. Biti moramo korektni do vseh ljudi, še posebej pa do tistih, ki pomenijo gonilo napredka.
Kje je tukaj krivda države? Davki in predvsem različni prispevki, ki jih plačujejo ljudje in podjetja, so povsem na vrhu lestvice ukrepov, s katerimi država uničuje podjetniško iniciativo in gospodarsko učinkovitost. Nič manj omejujoče pa niso niti visoke administrativne ovire, moč sindikatov ter poplave pravil in dovoljenj, ki omejujejo podjetniško svobodo. Takoj se postavijo različna vprašanja: kakšen namen ima država z visokimi davki in vsemi drugimi pravili in kakšen cilj zasleduje z njimi ter komu država s takšno politiko najbolj škoduje? Vsekakor so tukaj podjetniki in uspešni posamezniki, ki jim država z davki jemlje velik del tistega, kar so ustvarili, za kar so garali in za kar so tvegali. Visoki davki, ki jih lahko enačimo s ceno na uspešnost, znižujejo pripravljenost ljudi z idejami, da bi jih spravili k življenju. Če želimo, da ljudje dosežejo svojo najvišje dosegljivo produktivnost, morajo biti pri svojem delu svobodni in uživati kar se da največji del svojih rezultatov. Namesto, da bi spodbujali osebno odgovornost ljudi, jo z visokimi davki, z visoko ceno na uspešnost znižujemo in namesto da bi ljudi motivirali, da bi postali bolj inovativni, ljudje ob visokih davkih postajajo vedno bolj pasivni in nemotivirani za delo. Vidimo torej, da slovenska vlada z visokimi davki in prispevki in drugimi administrativnimi ovirami trenutno pospešeno zmanjšuje konkurenčnost in uspešnost našega gospodarstva ter uspešnost vseh ljudi. Tega pa si verjetno ne želi.
V zadnjem času s strani sindikatov pogosto slišimo argumente, da prihaja do nedopustnega povečevanja razlik med bogatimi in revnimi. Takšna retorika polna zavisti je žal vse pogosteje prisotna tudi med poslanci in tudi med vladnimi možmi. Ker meja med tem, kdaj je nekdo bogat in kdaj reven, ni enoznačna, je bolj smiselno govoriti o uspešnih in manj uspešnih ljudeh. Zakaj je meja težko določljiva? Predstavljajmo si, da imamo dva posameznika, enega s plačo dva tisoč evrov in drugega s petkrat višjo plačo. Verjetno se strinjamo, da sta oba premožna. Pri tem pa je prvi v primerjavi z drugim velik revež. Drug razlog, zakaj je bolje govoriti o uspešnosti in ne o bogastvu pa je v tem, ker bogastvo ni pot, ampak posledica. Posledica uspešnosti. Za uspešnost pa so potrebne ideje, tveganje, žrtvovanje in odgovornost. Kot je dejal Steve Forbes, stiskači ne postavljajo podjetij, kot je Microsoft. Seveda pa imajo od njega velike koristi.
V igri konkurenčnosti podjetij in uspešnosti posameznikov dohodkovna enakost, ali celo enakost premoženja, ne sme biti cilj države. In to tudi ne more biti, ker je uspešnost vedno posledica, odvisna od mnogih, posameznikom lastnih dejavnikov: ambicij, znanja, odnosa do tveganja, inovativnosti in mnogih drugih. Zato država in njeni organi ne bi smeli prevzemati neposredne odgovornosti za (ne)uspešnost njenih državljanov. Gre za pravičnost, da se ljudi pri njihovem delovanju ocenjuje po njihovih sposobnostih ter da se zavedamo, da je plemenito, če je nekdo uspešen. Saj si namreč želimo uspešnih ljudi. Vse prepogosto sicer pozabljamo, da se za vsakim poslovnim uspehom skriva zelo veliko napora in tveganja.
Podobno je v športu, kjer se uspešnost posameznikov meri s številom medalj in rekordov. Vprašajmo se, kaj je bistvo teka na sto metrov. To, da pridejo vsi tekmovalci istočasno v cilj, ali da vsi ob strelu starterja startajo, potem pa zmaga tisti, ki pač prvi pride v cilj? Seveda je vprašanje retorično. Enakost možnosti, v startnih blokih imajo vsi tekmovalci enake možnosti, da pridejo prvi v cilj, kakor tudi, da so zadnji. Kaj vleče dobre športnike naprej? Predvsem želja, da bodo naslednjič boljši. In to prinaša napredek, ki ga gledalci nagrajujemo. Nekaj časa je bilo pri smučarskih skokih v veljavi pravilo, da je bila maksimalna dolžina skoka, ki so ga priznali omejena na 191 metrov. Skakalci seveda niso imeli posebnih motivov preskakovati to mejo, ker so s preskakovanjem te meje zgolj tvegali slabši pristanek oziroma morebitni padec. Seveda so nekateri tudi preskočili to mejo. In takrat smo se vsi strinjali, da način predpisovanja zgornje dovoljene meje ni pošten do skakalcev, ki se trudijo in ki najbolj tvegajo, gledalci pa so oškodovani za rekordne skoke, tudi zaradi katerih so prišli. Verjetno se mnogo ljudi spominja planiških dogodkov iz leta 1994, ko je Espen Bredesen podelil svojo srebrno medaljo Robertu Ceconu, ki ga je to pravilo stalo boljše uvrstitve, sam pa vzel Italijanov bron. Kasneje so pravilo ukinili, poleti do 200 metrov in preko pa so postali stalnica smučarskih skokov. Povsem enako krivično do ljudi in škodljivo je omejevanje ljudi, da bi postali uspešni.
Če se za konec vprašamo, kako bi povečali število uspešnih ljudi, je odgovor več kot jasen. Kot je ukinitev zgornje dopustne meje pri smučarskih skokih povečala število rekordnih skokov, tako je treba ljudem dopustiti, da so uspešni. Ljudje bodo kasneje za svoja dejanja sami dvignili stopnjo odgovornosti. Zmanjšati je treba tudi ovire, ki jih postavljamo na pot tistih, ki želijo postati uspešni. Zmotno je mišljenje, da lahko država s svojimi politikami pospešuje podjetniško iniciativo. Ljudje izgrajujejo svojo odgovornost na podlagi svojih napak. Različne oblike gospodarskih strategij ne prinašajo uspešnosti in novih delovnih mest, temveč samo povišujejo davke. Ljudem in gospodarstvu je najbolj prijazna tista država, ki ljudem najmanj jemlje in jih v najmanjši obliki omejuje pri njihovem delovanju ter spoštuje njihovo drugačnost. To pomeni nizke in pravično porazdeljene davke, malo zakonskih prepovedi, podeljevanja različnih koncesij in dovoljenj in drugega administrativnega delegiranja države.
Nov pomemben dogodek pri nadaljnjem uspešnem razvoju Društva za svobodno družbo predstavlja prihod Keitha C. Milesa v svetovalni odbor društva. Morda še toliko bolj, ker je bil Keith Miles v svoji bogati karieri med drugim tudi eden vidnejših članov na Institute of Economic Affairs. Inštitutu, ki je povzdignil Margaret Thatcher in bil inspirator njenih idej.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 1. marca 2007.