Jedrski Iran

»Občasni spopadi na okupiranem območju predstavljajo del vojne z usodo. Izplen vojn, trajajočih stotine let, bo določen na palestinskem ozemlju. Kot pravi Imam, mora biti Izrael izbrisan iz zemljevidov,« se je šopiril iranski predsednik Mahmoud Ahmadinedžad.
Povsem je razumljivo, zakaj si Ahmadinedžad želi jedrske oborožitve. Z njo bi se otresel konstantnih prihodov evropskih poslancev. Države v Perzijskem zalivu bi prisilil k zmanjšanju proizvodnje nafte. Postavil bi se kot vodilna islamska država, ki bi podpirala terorizem, nevtralizirala vlogo ZDA v Zalivu in uničila Izrael. Seveda bi jedrski Iran povsem prekinil predstave o miroljubnih prizadevanjih za neširjenje jedrskega orožja in bi sprožil grožnjo človeštvu kot takemu. V svojih maničnih izjavah Ahmadinedžad odseva poglede konca sveta: pod njegovo roko prihaja zgodovina do svojega sklepnega dela. Dozdeva se mu celo, da s svojo retoriko hromi celotno tuje občinstvo. V njegovem zadnjem govoru pred Združenimi narodi se je bahal: »Imel sem občutek, da se je atmosfera kar iznenada spremenila. 27 ali 28 minut noben voditelj ni niti mignil«. Ahmadinedžad domneva, da bo njegovo ime živelo, v kolikor bi uspel iz Jeruzalema pregnati »križarske vsiljivce.« In dokler se Veliki Mahdi ne vrne nazaj k življenju, lahko on naredi nekaj pobožnega, kar se ni zgodilo že od časov Saladina.
Na svoji poti ima Ahmadinedžad postavljeni dve oviri. Na vsak način mora dobiti bombo, poleg tega pa mora psihološko pripraviti teren, da bo celoten svet skomignil z rameni ob propadu Izraela.
Pri tem zgleda, da prva ovira ne bo tudi najtežja, saj jo lahko rešita osiromašena Pakistan in Severna Koreja. Kitajska in Rusija sta povsem pripravljeni prodati Teheranu karkoli, kar ne bi mogel dobiti od malopridnih režimov. Evropska unija je največji trgovinski partner Irana, saj mu prodaja mnogo izdelkov od sofisticiranih strojev do ostrostrelskih pušk, medtem pa evropski diplomati izključujejo uporabo sile, ki bi ustavila iransko jedrsko industrijo. Moskva in Peking bosta navkljub dosedanjim prizadevanjem z uporabo veta verjetno zaustavila vsakršno resno kaznovalno potezo Združenih narodov.
Medtem imajo ZDA 180 tisoč vojakov, ki poskušajo vzpostaviti neke vrste demokratično stabilnost v Afganistanu in Iraku in naraščajoče protivojno gibanje doma. Nepredvidljivemu predsedniku Bushu je za bivanje v Beli hiši ostalo manj kot dve leti. Ima večinsko opozicijo v Kongresu, ki zahteva neposredna pogajanja z Ahmadinedžadom in izključitev možne uporabe sile proti Iranu. Sploh ne čudi, da se mnogim ljudem ne zdi sporno, da Iran ne bi smel imeti jedrske bombe. Medtem je druga ovira, priprava sveta na konec judovske države, malo bolj zapletena.
Kolikokrat že smo lahko slišali argumente: »Izrael ima jedrsko orožje, zakaj bi osamili Iran?«, »Pakistan je dobil konice, pa živimo s tem.«, »Kdo lahko reče, da imata lahko samo ZDA in Rusija jedrske bombe, ostali pa ne?«, »Iran je obljubil, da bo svoje reaktorje uporabljal le za miroljubne namene, zakaj torej demonizirati njihov režim.« Dejansko imajo ZDA vsaj šest razlogov da Iran ustavijo pri razvoju jedrskega programa. Vsaka država, ki išče »miroljubno« jedrsko energijo in je hkrati povsem samozadostna pri proizvodnji energije, je sumljiva. Iran ima zadosti naravnega plina, da bi se z njim lahko preskrbel za dve stoletji. Zato je edina logična razlaga za njegov več milijard dolarjev vreden jedrski program izdelava orožja. Tudi ne sme biti opravičilo, da so Sovjetska zveza, komunistična Kitajska, Severna Koreja in Pakistan pridobili jedrsko orožje. V vsakem od omenjenih primerov so protiliberalne struje pridobile tisto stopnjo razvoja in napredka, da bi lahko uničili zahodna mesta. Ampak ne moremo popraviti preteklih moralnih napak s tem, da bi dovolili, da bi se zgodovina ponovila. V kolikor bi to spregledali, bi vsi spopadi od Darfurja do Srednjega Vzhoda imeli potencial, da postanejo jedrski spopadi. Manj kot je jedrskih igralcev, manj bo tudi zastraševanja. V kolikor bi Iran postal jedrska sila, bi tudi Savdska Arabija, Kuvajt, Egipt in druge arabske avtokracije želele slediti temu procesu in si s tem ohraniti veljavo in varnost številnega sunitskega ljudstva. To bi lahko privedlo do tega, da bi vsakršno reševanje sporov med suniti in šiiti, od Libanona do Iraka, lahko preraslo v jedrski spopad.
Dejstvo je, da je v demokracijah bistveno manj verjetno, da bi ena država napadla drugo. Danes ni možno, da bi se kot dve jedrski velesili spopadli protiameriška Francija in protifrancoska Amerika. Po padcu komunizma predstavlja tudi Rusija bistveno manjšo nevarnost za ZDA kot v preteklosti. Bilo bi obžalovanja vredno, če bi tudi Tajvan, Južna Koreja in Nemčija postale jedrske sile, čeprav še zdaleč ne tako katastrofično kot to, da je to postal Pakistan, ki kot vse kaže nudi varno zatočišče bin Ladnu in drugim akterjem napadov 11. septembra. Pakistan ni daleč od tega, da bi postal islamska tehnokracija. In čeprav je demokratična Indija pogosto zelo nestanovitna v odnosu do svoje islamske sosede, se svetovni javnosti niti približno ni treba bati njenega jedrskega arzenala, kakor arzenala avtokratičnega Pakistana. Mnogo malopridnih režimov sodi v posebno kategorijo: Severna Koreja, Iran, Sirija in Kuba. Vse to so tiranije, katerih voditelji si prizadevajo dobiti pozornost in veličino preko sponzoriranja tiranije in uporništva izven svojih meja. Če je zastrašujoče, da so Rusija, Kitajska in Pakistan jedrske sile, je grozljivo, da ima jedrsko bombo Kim Jong Il in da jo bo morda kmalu dobil Ahmadinedžad. Islamski fundamentalizem in severnokorejski stalinizem sicer nista isti ideologiji, ampak oba vodita do jedrske oborožitve. Kadar pa takšni odpadni režimi postanejo tudi jedrski, dobijo dodatno ostrino. V pokru z jedrskim orožjem pa je prisotnost zmešnjave in nereda samo prednost.
Iran predstavlja posebno nevarnost. Ima dovolj denarja, da si z njim kupi vpliv in oprostitev od sankcij. V posesti ima naftne rezerve, s katerimi lahko izsiljuje z nafto lačen svet. Podpira teroriste, ki lahko pod jedrskim dežnikom v kratkem najdejo zatočišče in se oborožijo z umazanimi bombami. Ima pa tudi voditelja, ki govori, kot da bo popeljal svojo deželo v nebesa. Ali vsaj nazaj v sedmo stoletje med ruševine Srednjega Vzhoda. Predstavljajte si spor glede danskih risank v kontekstu Ahmadinedžada s prstom usmerjenim na pol ducata jedrskih bomb, ki merijo na Kobenhaven.
Zahod ima prav, ko si s polno odgovornostjo prizadeva za preprečitev širjenja jedrskega orožja. Obstoj takšnega orožja je popolnoma odvisen od zahodnega znanja in tehnologije. Dejansko je zgodba o globalizaciji jedrskega orožja zgodba o špijonaži, prikriti trgovini in inženirjih, ki so bili usposobljeni v Ameriki ali Evropi in doma sedaj uporabljajo na Zahodu pridobljeno znanje. Pakistan, Severna Koreja ali Iran nimajo nikakršnih možnosti in znanja, da bi ustvarili takšna orožja, kakor jih tudi Rusija, Kitajska in Indija niso imele. In vsaka država, ki sama ne more proizvesti jedrskega orožja, je tudi veliko manj sposobna zagotoviti ustrezne standarde za zaščito pred neustrezno rabo orožja in njeno krajo.
O tem, kaj storiti, lahko diskutiramo na dolgo in široko. Bi bilo napačno uporabiti vojaško moč? So letalski napadi uresničljivi? Se bodo iranski disidenti uprli, ali je bila njihova večina že pobita ali izgnana? Bosta Rusija in Kitajska pomagali pri tem, ali bosta v miru spremljali ameriško dilemo? Je Evropa naš zaveznik? Se bodo vpletli Združeni narodi, ali bodo raje obsojali ZDA kot Teheran? V tem pokru se zdi, da se bodo ZDA obotavljale vse do trenutka, ko bodo projektili oboroženi. Vsekakor to ni dejanje hegemona ali imperialistične sile, kot to izjavljajo Michael Moore in njemu podobni. Dokler ne bo trdnega dokaza, da ima Iran pripravljene bojne konice, nobena administracija ne bo želela oživeti more izpred treh let z vsemi histeričnimi obtožbami domišljavega unilateralizma, preventivnega ukrepanja, zmotne in nesposobne varnostne službe, imperializma in daljnosežne sovražnosti do islama.
Kaj drugega naj ZDA storijo, kakor da ponujajo zgolj prazne besede o »dialogu«? Dejansko je na voljo nekaj ukrepov, ki bi v celoti lahko ohranili Zaliv nuklearno čist. Znova in znova je treba spodbujati mednarodne sporazume in vztrajno delati na krepitvi sankcij Združenih narodov. Četudi ne bi mnogo pripomogle, utegnejo resolucije ujeziti Ahmadinedžada, ki bi izgubljal svojo podporo.
Evropska unija bi, kot največji trgovinski partner Irana, morala nanj začeti vršiti pritisk. Velika Britanija, Francija in Nemčija so v svojih poskusih, da bi ustavile Ahmadinedžadove jedrske načrte, popolnoma pogorele. Iz tega neuspeha prihaja naraščajoče spoznanje, da lahko jedrske konice iz Irana enako dosežejo Evropo, kot lahko dosežejo Izrael. Evropejci bi morali proti Iranu uvesti popoln embargo in mu preprečiti dostop do izdelkov visoke tehnologije. Treba je bodriti iranske disidente. Ne smemo jih spodbujati, da gredo na ulice, kjer bi jih ubili. Namesto tega jim moramo ponuditi medijsko podporo in dostop do Zahoda. Izpostaviti je treba mučno stanje iranskih žensk, manjšin in liberalnih struj; skupin, ki se tradicionalno obračajo na politično levico na Zahodu.
Vnaprej je treba jasno povedati, da ne želimo nikakršnih vojaških baz v Iranu, da ne želimo njihove nafte in da tja ne želimo poslati ameriške vojske. To bi negiralo izrabljene in utrujajoče fraze o imperializmu in kolonializmu. Najpomembneje je, da moramo zaključiti stabilizacijo Iraka in Afganistana. Zadnja stvar, ki jo Iran želi na svojih mejah, je demokratičen in napreden Srednji Vzhod. Pogled na svobodne Afganistance, Kurde, Iračane, Libanonce in Turke bi lahko zagotovil kritično maso ljudi, ki bi privedla do demokratičnih reform, ki bi preplavile homeiniste. Monarhije v Zalivu je nenehno treba opozarjati, da je jedrska šiitska tehnokracija bistveno bolj nevarna za njih, kot za ZDA ali Izrael. Ne smemo preveč govoriti o prisotnosti vojske v Perzijskem zalivu in Sredozemlju. Iran bi prisotnost sil lahko izrabil v svojo korist kot znamenje zračnih napadov. Jasno je treba povedati, da ima Izrael kot suverena država vso pravico, da se zaščiti. ZDA morajo neprenehoma opozarjati Iran, da 60 let po padcu holokavsta noben izraelski premier ne bo sedel križem rok, medtem ko mu bodo tehnokrati pridigali, da bodo zbrisali Izrael ter za to uporabili jedrska sredstva. Retoriko je treba umirjati. Končno, Američani morajo začeti uplinjati premog, vlagati v alternativna goriva, iskati nove vrtine in iskati nove vire energije. Samo to lahko zniža svetovne cene goriv. Pri ceni 60 dolarjev za sod je Ahmadinedžad karizmatičen svetovni dobrotnik, ki vlaga denar v samomorilske napadalce z avtomobili-bombami in ima dovolj denarja, da kupi pakistanske, severnokorejske in ruske jedrske komponente. Pri ceni 30 dolarjev za sod bi bil preziran s strani svojih lastnih ljudi. Zaradi dviga cen hrane in bencina bi težje sprejeli, da se iz iranskih naftnih prihodkov podpirata Hezbolah in Hamas in ne več hrana in bencin.
Za konec mi dovolite prikazati zlovešče svarilo. Izrael ni osvobojen od svojega poželenja in ne bo prišlo do vnovičnega holokavsta. Skrajni čas bi bil, da iranski voditelji prenehajo s svojo prevzetnostjo in da končno spoznajo, da ne samo da so zahodne države bistveno močnejše od Irana, ampak da jih v določenih situacijah in pod določenimi pogoji lahko vodita tudi spomin in zgodovina – in tudi njihova »norost«. Enako velja tudi za ZDA. Kot bin Laden, si tudi Iranci predstavljajo karikature, ki vsebujejo nekaj resnice, da mi, materialistični Zahodnjaki, preveč ljubimo življenje, da bi umrli, medtem ko pobožna islamska mladina, ki nas ubija s samomorilskimi bombami, preveč ljubi smrt, da bi živela. Iranski tehnokrati ne dojamejo, da so Američani, v kolikor bodo začutili, da sta v igri njihova svoboda in življenje, sposobni priklicati duhove, ki so bistveno bolj zastrašujoči kot karkoli, kar se plete v mislih Ahmadinedžada. Barbarstvo grozot Verduna, Dresdna in Hirošime to nazorno dokazujejo. Na kratko, posledice bi lahko bile podobne retoriki Armagedona. Do sedaj je iranski voditelj nastopal kot nekdo z 90 odstotki norosti in 10 odstotki razuma, v upanju, da se bomo ustrašili njegove blaznosti, uslišanih popuščanj in rahločutnih prošenj iz njegovega majhnega rezervoarja argumentov. Mora pa razumeti, da v kolikor se bodo njegovi Zahodni sovražniki v 90 odstotkih časa vedli kot otroci razsvetljenstva, bodo reagirali z ohromljenim pogledom čustev in nepredvidljivosti. Kakorkoli, vojaška zgodovina pritrjuje, da neracionalnih 10 odstotkov razuma Zahodnjakov lahko deluje mnogo bolj zastrašujoče, kot pa lahko ponudi islamski fanatizem.

Victor Davis Hanson

z dovoljenjem Hillsdale College objavljeno v Tribunalu, 26. aprila 2007.