Tribunalovo oko

Borut Meh, Združenje delodajalcev Slovenije, je 29. 6. 2007 ob podpisu Dogovora o spremembah Zakona o delovnih razmerjih za medije dejal:

»Danes gotovo ni zmagovalca, ali pa smo zmagovalci vsi.«

Vloga države kot socialnega inženirja na področju trga dela vsaj v Sloveniji že nekaj časa presega vse dopustne meje. S svojim »žezlom« nam po svoji meri vsiljuje kdaj in koliko časa lahko delamo, kaj in kje lahko delamo, določa okvir za plačilo dela, določa nam zastopnike, odpovedne roke, tudi podjetja v slabem finančnem položaju sili k izplačevanju nagrad ipd. Vse za dobro njenih državljanov, pravijo. Tudi ukrepi sindikatov presegajo vse dopustne meje. Vtikajo se v poslovanje podjetij, določajo način potrebnega reformiranja neučinkovitega sistema javnega šolstva in zdravstva ipd. Vse za dobro državljanov. Na koncu so tukaj še podjetniki in podjetja, tudi med podpisniki Dogovora. Ljudem dajejo zaposlitev, ki predstavlja večini glavno osnovo dohodka. Tudi oni pravijo, da vse za dobro državljanov.
Že bežen pogled je dovolj, da je možno iz do sedaj zapisanega izluščiti skupni imenovalec vseh treh skupin: vse za dobro državljanov. Pa vendar je trajalo več kot leto dni, da so skupaj dosegli dogovor o spremembah Zakona o delovnih razmerjih, pri tem pa ne gre spregledati napovedane možnosti stavke, ki kot Damoklejev meč visi nad podpisi Dogovora. Presenetljiv razplet, če vse strani zasledujejo isti cilj.
Tako se postavi vprašanje o konsistentnosti vseh treh akterjev. Kot piše Ayn Rand pomeni nasprotovanje več skupin, ki pri danem vprašanju izhajajo iz istih temeljev (pri vprašanju trga dela teza vse za dobro državljanov to vsekakor je), to, da vsaj ena skupina pri svojem delovanju ni konsistentna. Izkaže se tudi, da bo vsak korak, potreben za dosego »skupnega« cilja zahteval nove in nove korake v to smer. S tem pa se bo krepila moč in ugled tiste skupine, ki je v svojih pogledih bolj jasna in ima bolj konsistenten pogled na ta cilj, ostale skupine pa bodo pri svojih zahtevah postajale vse manj pomembne.
Na katero mesto torej postaviti omenjene skupine? Začnimo s podjetniki. Njihovi predlogi in zahteve so vselej jasno in natančno definirani in bi jih bilo moč strniti v eno poved. Trg dela tak kot je otežuje nadaljnjo rast, zato ga je treba nemudoma narediti bolj fleksibilnega. To pomeni ukiniti vse privilegije zaposlenim, kot je plačana malica, prevoz na delo, dodatek na delovno dobo, izplačilo odpravnin ipd., ki niso povezani s produktivnostjo zaposlenih, pogodbeni odnos pa v celoti prepustiti strankam samim.
Potem so tukaj sindikati kot tipičen primer nekonsistentne skupine. Sicer ne skoparijo z besedičenjem o boljšem jutri, pa vendar se je v času izkazalo, da njihova sredstva ne vodijo v želeno smer. Tako so prisiljeni spreminjati svoje poglede na posamezna vprašanja, s tem pa implicitno potrjujejo svoje pretekle napake. Večinoma se jih pojmuje kot nazadnjaške sile, kot takšne pa jih vse bolj spoznavajo tudi zaposleni. Nenehno padanje članstva pač ne more služiti kot popotnica dobrega dela. V državah, recimo Nova Zelandija, ki so sindikate postavile na trg, ob bok ostalim institucijam, ki lahko zastopajo zaposlene, se je tudi izkazalo, da sindikat pri zastopanju delavcev ni vedno najboljša rešitev, njihovo delo pač bolj kot ne služi njihovi lastni promociji in koristi.
V tem pogledu je še lepši primer zastonjkarja država. Čeprav ne mine trenutka, ko njeni predstavniki in predstavniki ostalih političnih strank ne bi poudarjali svoje dobrobiti, je njihov edini namen pridobiti čim širšo podporo volivcev. Pri tem služijo vse peripetije na Ministrstvu za delo okrog spreminjanja delovne zakonodaje kot lep primer zasledovanja takšne politike, oblikovane glede na javno mnenje. Zamenjava ministra, umikanje zakonskih predlogov iz nadaljnjih procedur ipd. pač težko utemeljujejo konsistentno obnašanje.Če se na koncu vrnemo na začetek, k izjavi Boruta Meha. Njena sivina, v smislu, da zaradi sprejetega slabega kompromisa vsi izgubljamo in zato ne gre nikogar proglasiti za zmagovalca, je skrb zbujajoč. Kot takšna pa lahko služi kot prva znanilka za možen odmik iz še edine konsistentne poti vseh treh. Ja, je že tako, da nihče ni rad med poraženci, pa raje proglasimo kar vse za zmagovalce. Pa smo res?

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 6. julija 2007