Pravo, zakonodaja in svoboda

Berite Hayekove knjige! In to po nekajkrat isto knjigo. Vedno boste spoznali nekaj novega o filozofiji svobode v pravu, politiki in ekonomiji, nekaj, kar ste sredi prejšnjih branj spregledali. To sta številnim dodiplomskim, magistrskim in doktorskim študentom z vsega sveta na letnem seminarju o perspektivah in priložnostih avstrijske ekonomske šole v 21. stoletju, priporočila profesorja Richard Ebeling in Israel Kirzner. Tej konferenci, ki se je odvijala v juliju 2005 v organizaciji Foundation for Economic Education, je prisostvoval tudi avtor tega prispevka. In dejansko predstavlja vsako novo branje katerekoli knjige iz impresivnega opusa zagotovo največjega liberalnega misleca druge polovice 20. stoletja, Nobelovca Friedricha Augusta von Hayeka (1899-1992), pravi intelektualni izziv in veliko zadovoljstvo (npr.: knjige Teorija novca i konjukture, Cene i proizvodnja, Constitution of Liberty ipd.). Hayekove knjige so namreč po svoji vsebini tako bogate in večslojne, z različnimi ravnmi subtilnih analitičnih prikazov, ki jih enostavno ni moč identificirati po enem branju. To je mogoče šele po sistematičnem branju, kar pomeni njihovo stalno prebiranje, brez hitenja in nestrpnosti. Vse to še posebej velja za knjigo Law, Legislation and Liberty, ki predstavlja pravo umetniško delo o filozofiji svobode modernega sveta, in to v vseh njenih vidikih: pravno-političnem, moralnem, kulturnem in ekonomskem. Z drugimi besedami, gre za analitično študijo o bistvu in načinu političnega in ekonomskega organiziranja moderne civilizacije. S tem v zvezi se knjiga navezuje na predhodno Hayekovo knjigo Constitution of Liberty in predstavlja njeno nadaljnjo razgradnjo.
Seveda ni nihče dosegel Hayeka, še posebej ne v moderni filozofiji prava in v politični ekonomiji, v doslednem, argumentiranem in fenomenalnem opredeljevanju in kritiki zgodovinskih zablod, ki so v 20. stoletju grozile, da bodo popolnoma izpodrinile in uničile temelje sodobne politične organiziranosti družbe. Govorimo o t. i. konstruktivističnem racionalizmu, tj. o usodni ideološki zablodi, da lahko katerakoli družba z zavestnim usmerjanjem upravlja s svojim razvojem in da lahko z ustvarjanjem neposredne državne intervencije in podrobnim planiranjem na vseh ravneh političnega in ekonomskega odločanja zviša zalogo svojega moralnega in materialnega blagostanja. Hayek je v knjigi prepričljivo dokazal, da se v okvirih zavestno dirigiranega in usmerjenega političnega ustroja s komandno ekonomijo razvija arbitrarna država, ki neposredno vodi v tiranijo in samovoljo. V takšnem ustroju ni niti svobode, niti pravne zaščite, niti razmer za gospodarski razvoj, saj je zasebno lastništvo, kot sinonim osebne svobode, razvoja podjetništva in tehničnega napredka, ovirano z državnim intervencionizmom na trgu, kar v skrajnem primeru privede do povečevanja proizvodnih stroškov in znižanja gospodarske aktivnosti. In ravno to je največja značilnost socialistične doktrine, ki je zaznamovala zgodovino 20. stoletja. Ta je imela dve bistveni različici: nacionalsocializem in marksizem-leninizem. Nobeden od obeh ni bil sposoben, da uresniči obljube o pravični družbi, navkljub sistematičnim napakam, ki jih je Hayek socializmu tako uspešno identificiral in pojasnil. Premisa o pravični družbi je socialističnim oblastnikom zagotovila filozofsko utemeljitev in politično upravičilo, da so vladavino prava zamenjali za vladavino ljudi. Od tod se Hayek tudi pokaže kot odločen nasprotnik socializma in katerekoli oblike socialnega inženiringa, ki bi zaviral razvojni proces razvoja moderne civilizacije, temelječe na nepopolnosti. To dejansko pomeni, da je Hayek pokazal, da je spontani razvoj svobodnega tržišča, česar ni treba jemati v strogem ekonomskem pomenu, človeški svobodi imanenten in da ravno takšen sistem omogoča popolno afirmacijo vseh ustvarjalnih potencialov posameznikov. Da bi jasneje predstavil bistveno razliko med spontanim in načrtovanim (usmerjenim) razvojem, je Hayek v svojo filozofijo prava in politično ekonomijo vnesel dva pojma in se pri tem vrnil na starogrške leksikografske korenine. Ta dva pojma sta: kozmos, kot spontani sistem, temelječ na sistemu zakonov nomos, in taxis, kot zavestno ustvarjen od človeka planiran sistem, kateremu ustreza zakonski sistem thesis.
Spontani sistem svobodnega tržišča, način njegove utemeljitve in reprodukcije predstavlja osrednjo temo knjige. Gre za vprašanje napredka, ki nastaja iz negativno definiranih pravil pravičnega vedenja. Ta pravila nobenemu posamezniku ne govorijo, kaj naj oziroma, kaj mora početi, temveč izključno to, česar ne sme, in sicer z namenom zaščite svobode vsem pripadnikom politične skupnosti. Tudi za ta pravila velja, da niso rezultat nekega zavestnega in vnaprej definiranega načrta, temveč predstavljajo izid spontanega in dolgotrajnega sledenja posameznim običajem, ki ustrezajo pravno-politični, ekonomski in socialni ravni razvoja določene lokalne skupnosti. Da bi se pravila poštenega vedenja upoštevala in s tem omogočala samoreprodukcijo spontanega razvoja, je treba raven državne intervencije postaviti na določeno raven. To dejansko pomeni, da mora biti tudi vlada v svojem delovanju omejena. Država s svojim intervencionizmom ne sme ovirati razvojnih procesov znotraj spontanega reda, saj bi na ta način uvedla arbitrarnost v eno zelo občutljivih področij človeškega življenja, kar bi vodilo v tiranijo in ogrožanje svobode posameznikov. To se lahko najlepše vidi na primeru delovanja trga, kot enega od najpomembnejših podsistemov v okviru spontanega razvoja, z lastno logiko in zakonitostmi delovanja. Če bi se državi dovolilo, da s svojimi namerami in zaradi njej znanih razlogov, ovira vzpostavljeni mehanizem med ponudbo in povpraševanjem ter »čarovniško« preusmeri del ustvarjenega bogastva v korist posameznih političnih oziroma socialnih skupin, bi s tem vzpostavila osnovne pogoje tako za politično, kot tudi za ekonomsko paraliziranost družbe. In ravno to se je v vseh oblikah socialističnih ureditev tudi zgodilo. Hayek je prepričljivo in argumentirano pokazal, da noben državni intervencionizem v obstoječo sfero ponudbe in povpraševanja ne more ustvariti t. i. družbene pravice, kar je od nekdaj bilo priljubljeno geslo različnih socialističnih ideologov. Pravično je pravzaprav tisto, kar je ustvarjeno na trgu, bodisi je bilo ustvarjeno brez vloženega truda. Saj tržišče, podobno kot vsak drug podsistem v okvirju spontanega razvoja, vedno samo po sebi upošteva tveganje. Tukaj rezultata vnaprej nikoli ne moremo predvideti. Poznana so samo pravila, ki usmerjajo tržne procese. Na trgu se lahko ustvari bajeslovno bogastvo, ampak lahko se vso premoženje tudi izgubi. In zaradi tega je to pravično. To je tisti motivacijski element, ki vzpodbuja konkurenco med različnimi posamezniki – sodelujočimi v tržni tekmi. Tovrstni procesi spontano peljejo k učinkoviti uporabi znanja, razvoju tehnično-tehnološke opremljenosti v proizvodnji in k zviševanju ravni nacionalnega bogastva. V nasprotju s tem v strogo nadzorovanem sistemu, ki ga simbolizira delegirano gospodarstvo in visoka raven državnega intervencionizma, ni prave konkurence med posamezniki, saj je končni izid ekonomskih procesov vnaprej poznan, oziroma ga je moč argumentirano predvideti. V takšnem sistemu ne prihaja do resničnih tekmovanj med ljudmi, saj za kaj takšnega manjkajo osnovni motivacijski mehanizmi. Ekonomski procesi se odvijajo po pravilu prisile, kar je sinonim za avtoritarnost in nesvobodo.
Friedrich von Hayek je do svojih znanstvenih odkritij in razlag prišel s pomočjo nadgradnje idej klasičnih liberalnih mislecev, ki so pripadali različnim koreninam zgodnje liberalne politične filozofije: angleški »old wigs« tradiciji od leta 1688 (John Locke) in nekoliko kasnejši liberalni misli (John Stuart Mill, David Hume, John Acton), francoskemu »žirondizmu« (Benjamin Constant, Francois Giseau), škotskemu razsvetljenstvu (Adam Smith, Adam Fergusson, David Ricardo) in ameriškemu konstitucionalizmu (Thomas Jefferson). Z naslanjanjem na ideje ustanovitelja avstrijske šole ekonomske misli, Carla Mengerja, in svojega učitelja, Friedricha von Wiserja, je Friedrich von Hayek izgradil sistem pravno-politične in ekonomske teorije, kjer je ohranil najpomembnejše postulate klasičnih liberalcev, še posebej ekonomistov, vendar s potrebno korekcijo in izpopolnitvijo njihovih najočitnejših zablod. To še posebej velja za Smithovo delovno teorijo vrednosti, ki jo je v svojem času prevzel tudi Karl Marx. Upoštevaje Hayekov neavstrijski subjektivistični pogled izhaja ekonomska vrednost – vrednost imetja ali aktive oziroma vira – iz preferenc, vrednotenj, ki jih posamezniki vršijo na trgu, ne pa iz njihovih poljubnih objektivnih lastnosti, kot je na primer količina vloženega dela, ki je potrebna, da se te vrednosti proizvedejo. Odločilna so torej samo dogajanja na trgu v okvirih spontanega razvoja. Hayekova subjektivistična metodologija v okviru politične ekonomije ga je privedla do tega, da je ovrgel ideje splošnega ravnovesja, za katere so se navduševali neoklasični avtorji, kakor tudi do tega, da zniža vrednost makroekonomije kot takšne. S tem je postavil temelje libertarijanizmu, tj. moderni povojni filozofiji svobode, ki v osnovnih linijah odstopa od teoretskih postavk klasične liberalne ekonomske misli, in sicer navkljub pomembno spremenjenim političnim in ekonomskim razmeram za življenje. To je hkrati osrednja točka avstrijske šole ekonomske misli, ki je svoj razcvet doživela šele po propadu ekonomske paradigme Johna Maynarda Keynesa, ki je bila dopuščala značilno intervencijo države v ekonomske procese na trgu. Med Rooseveltovim new dealom in trideset let po drugi svetovni vojni, ko je zahodnim liberalnim gospodarstvom resno grozila socialistična ekonomska ureditev, se argumentov avstrijske šole ekonomske misli skoraj ni upoštevalo. Vendar je sredi sedemdesetih let 20. stoletja učenje avstrijske šole ponovno postalo aktualno in popularno, še posebej v Združenih državah Amerike, za kar so, poleg Hayeka, bili zaslužni še Ludwig von Mises, Murray Rothbard in Israel Kirzner. Pojav je nekako sovpadel s Hayekovim prejemom Nobelove nagrade za ekonomijo leta 1974. Takrat smo dobili občutek, da so umik države iz gospodarstva, povratek na trg in izhod iz vseobče omejitvene prakse osnovno zdravilo za prebroditev gospodarske recesije, znižanje brezposelnosti in uničenje inflacije. Ta Hayekova knjiga vse to odlično pojasni.Na koncu bi avtor prispevka, zaradi intelektualne korektnosti, rad poudaril, da je tudi sam nekoč bil zagovornik Keynesove ekonomske teorije. No, sčasoma se je tudi avtor sam razvil in je po letnem seminarju na temo avstrijske šole ekonomske misli postal pravi Avstrijec. Po poslušanju argumentov te teoretske šole, ki je globoko zasnovana na mnogih Hayekovih raziskavah na temo prava, politike in ekonomije, katera so metodološko izvrstno predstavljena v tej knjigi, je avtor definitivno sprejel njene ideje o razvoju družbe, ki jih smatra kot najbolj ustrezna priporočila sodobnemu človeštvu. Zaradi tega tudi to Hayekovo knjigo iskreno priporoča v nenehno branje. Natančno tako, kot sta to njemu in njegovim kolegom iz vsega sveta priporočila profesorja Ebeling in Kirzner.

Miroslav Svirčević

objavljeno v Tribunalu, 16. avgusta 2007