Razum in enotna davčna stopnja

Območje Balkanskega polotoka je zajel val sprejemanja sistemov enotnih davčnih stopenj. Tako sta pred kratkim v skupino držav, ki različice enotnih davkov že imajo, stopili tudi Makedonija in Črna Gora. Verjetno ste že zaznali, vendar je kljub temu vredno omeniti, da lahko v naših medijih že kar nekaj časa spremljamo precej močno medijsko kampanjo makedonske vlade o njihovi novi ekonomski doktrini minimalnih davkov, medtem ko se v Črni Gori ustanavlja valilnica laissez-faire intelektualcev, in sicer po zgledu na znamenito chicaško šolo ekonomske misli, ki je odločilno prispevala k zmagi zagovornikov svobodnih trgov v intelektualnem boju proti zagovornikom močne države.
V popolnoma drugo smer pa svojo državo peljejo politiki z južnega obrobja Alp, kjer so parlamentarci ravno pred kratkim obseg trošenja davkoplačevalskega denarja še povišali. Vendar, v komentarju ne bom govoril o trošenju javnega sektorja, ki je s svojimi 46-47% pri nas vsaj dvakrat previsok. Osredotočil se bom na razloge širjenja flat-tax revolucije. Revolucije, ki bo, tako kaže, z naslednjim letom zajela Češko, se verjetno preselila tudi na Hrvaško in pod pokroviteljstvom davčne konkurence počasi preplavila vso osrednjo Evropo.
Kako sistemi enotnih davčnih stopenj ne bi bili tako popularni, ko pa so po svoji definiciji (skoraj) najbolj po meri človeškim sposobnostim in človekovemu načinu racionalnega urejanja lastnega življenja, saj omogočajo (skoraj) enako obravnavo vseh ljudi, in to ne glede na naše potenciale ustvarjanja in na vse razlike, ki se med nami pojavljajo. Skoraj sem zapisal zato, ker je glede pobiranja davkov pravična edino glavarina, kjer državni aparat vsakemu državljanu pobere enak znesek, medtem ko sistemi enotnih davčnih stopenj še vedno pomenijo to, da najuspešnejši posamezniki, ki ustvarijo največ novih delovnih mest, plačajo tudi do nekajkrat višje zneske za enako storitev javnega sektorja od ostalih državljanov.
Davčni sistemi, ki temeljijo na enotnih davkih, v to skupino namreč sodi sistem enotne davčne stopnje, izhajajo iz filozofske predpostavke o enakosti obravnave in ne iz predpostavke o enakosti dohodkov, kot je to značilno za davčne sisteme z mnogimi davčnimi stopnjami za različne vrste dohodkov in potrošnje. Zraven tega ne smemo pozabiti, da so enotni davki prvi korak na poti v zniževanje davčnih stopenj, saj je več ljudi pripravljenih plačevati davke in davčna stopnja na prebivalca se lahko zniža, brez da bi se pri tem skupni obseg pobiranja davkov sploh spremenil.
Še več, če pogledamo prakso držav, ki so začele z uvajanjem enotnih davčnih stopenj, recimo Estonijo in Slovaško, lahko hitro ugotovimo še eno značilnost poenotenja davčnih stopenj, in sicer to, da poenoteni davki v naslednji fazi nujno pripeljejo tudi v zniževanje skupnega obsega pobiranja davkoplačevalskega denarja, kar je za vse ustvarjanja željne posameznike vsekakor dobro.
To se bo zgodilo zato, ker takšen državnik, ki naredi gornji miselni preskok iz enakosti dohodkov na enakost obravnave vseh državljanov in uvede sistem enotnih davkov, zelo dobro razume, da javni sektor ne more skrbeti za blaginjo ljudi, ne da bi pri tem nasilno posegal v svobodo najbolj ustvarjalnih in jih preganjal v njim prijaznejša okolja. To nujno pomeni, da je država z enotnimi davki ljudem prijaznejša. Primera Estonije in Slovaške to nenazadnje lepo potrjujeta. Državi namreč pobereta le še okrog 30-33% vse ustvarjene vrednosti, kar je posnemanja vreden dosežek.
Resnici na ljubo pomeni pobrati 30% ustvarjene vrednosti še vedno precej preveč, kot bi katerakoli oblast smela odvzeti svojim državljanom. Naj vas ob tem spomnim na Tribunalovo oko iz desete številke Tribunala, kjer smo debatirali o osnovnih lastnostih libertarca, ki bi pri najboljši volji državi dovolil skrbeti izključno za varovanje ekonomske, osebne in politične svobode.
Kakorkoli, da bomo lažje razumeli, zakaj so enotni davki tako učinkoviti in zakaj precej hitro prinesejo intenzivnejše procese ustvarjanja nove vrednosti, kar gospodarstva držav, ki so davke poenotile, nazorno potrjujejo, in s tem višji standard vsem ljudem, je treba osvetliti nekatera temeljna vsebinska vprašanja glede njihovih osnovnih značilnosti, predvsem pa na osebni ravni, kot sem zgoraj že omenil, narediti ključen miselni preskok od zagovornikov dohodkovne enakosti k zagovornikom enakosti obravnave. Naj vas na tem mestu spomnim na tretjo in četrto številko Tribunala, kjer je Benjamin Netanjahu, nekdanji izraelski premier, v svojem govoru, dne 1. 7. 2006, z European Resource Banka na Dunaju na zelo učinkovit način predstavil nekatere ključne elemente, ki so potrebni za sprejem katerihkoli gospodarskih reform.
Kot sva z Matjažem pred več kot letom dni in pred sprejemom sprememb davčne zakonodaje v slovenskih medijih že pisala, se sistem enotnih davčnih stopenj približa štirim značilnostim učinkovitega davčnega sistema: preprostosti, preglednosti, učinkovitosti in pravičnosti. Preprostost davčnega sistema kot celote bi lahko definirali kot povprečno število in povprečno trajanje vseh davčnih postopkov. V sistemu enotnih davčnih stopenj je vse skupaj precej preprosto, saj je pomemben samo skupen znesek dohodkov oziroma potrošnje, ki se nato obdavči po enaki stopnji. Zato sploh ni čudno, da traja denimo v Estoniji postopek od vložitve vloge za plačilo dohodnine, ki je zelo preprosta in jo Estonci praviloma opravljajo preko spleta, do zaključka vsega dva tedna.
Podobno je s preglednostjo, ki jo nekako označuje obseg davčnih zakonov, ki jih pri svojem vsakodnevnem delu moramo upoštevati. Več je zakonov, ki od nas zahtevajo plačevanje davkov državi in bolj kot so ti zakoni obsežni, manj je tak davčni sistem pregleden. In manj kot je davčni sistem pregleden, več obstaja možnosti za iskanje lukenj v davčni zakonodaji. Racionalna podjetja in posamezniki so tako prisiljeni najemati davčne svetovalce, ki jim do stopnje izenačitve mejnih stroškov dodatnega nasveta z njegovo mejno koristnostjo ponujajo nasvete, kako plačati čim manj davkov. Verjetno mi ni treba poudariti, da so sistemi enotnih davčnih stopenj po svoji naravi zelo pregledni.
Učinkovitost davčnega sistema se meri po njegovi sposobnosti zajemanja davčne baze, se pravi po splošni nagnjenosti k plačevanju davkov. Davki so sicer po svoji definiciji prisilno jemanje ustvarjenega premoženja, zato kot takšni najbrž nikoli ne spodbujajo k plačevanju niti k ustvarjanju. Plačujemo jih, ker nismo radi v prekršku in ker bi sicer bili od davčnega urada kaznovani. Sistemi enotnih davčnih stopenj imajo bistveno prednost, saj jih je zelo lahko izvrševati, cena izvajanja pa je v primerjavi z zapletenimi in nepreglednimi davčnimi sistemi bistveno nižja, tako za davčni urad kot za podjetja. Sistemi enotnih davčnih stopenj namreč ne potrebujejo obsežnih davčnih administracij s številnimi davčnimi inšpektorji. Povrh vsega preprostost in preglednost ne omogočata iskanja lukenj v davčnih zakonih, kar pomeni, da podjetjem ni treba najemati dragih davčnih svetovalcev. Še več, sistemi enotnih davčnih stopenj davčnih svetovalcev praktično ne potrebujejo, ves ta ogromen intelektualni potencial, ki ga sektor davčnega svetovanja premore, pa se lahko uporabi v dejavnostih z najvišjo dodano vrednostjo.
No, četrta značilnost sistemov enotnih davčnih stopenj pa je pravičnost. Zame kot zagovornika osebne svobode in enakosti obravnave je ta lastnost enotnih davkov najpomembnejša, saj ne diskriminira med davkoplačevalci. Če sem čisto natančen, potem moram priznati, da sistem enotne davčne stopnje še vedno ni pošten, saj so tisti bolj nagnjeni k ustvarjanju in h kreaciji novih delovnih mest še vedno prisiljeni v plačevanje bistveno višjih zneskov davkov od tistih, ki ustvarjajo manj. In to za enako storitev.
Preprosto, kljub temu, da recimo strojni inženir plačuje višje davke od zaposlenega za strojem, bo policija z enakim pristopom branila zaposlenega za strojem kot strojnega inženirja, ki je ta stroj skonstruiral. Prav tako bodo taistemu inženirju od vsake njegove plače prisilno odvzeli bistveno višji znesek za enako stopnjo obveznega zdravstvenega zavarovanja, kot jo bodo jemali našemu delavcu za strojem, ko pa bo strojni inženir storitev zdravstvenega sektorja potreboval, pa se bo moral postaviti v vrsto, popolnoma enako kot naš delavec za strojem. Inženir torej plačuje višjo ceno za enako storitev, kar ni pošteno. To je podobno, kot če bi recimo v trgovini pred vhodnimi vrati stal nadzornik, ki bi vas pred vstopom povprašal po vašem osebnem dohodku, vam izdal potrdilo, s katerim bi nato za vsak izdelek iz trgovine morali plačati glede na znesek vašega dohodka; uspešnejši, ambicioznejši bi za enake izdelke morali plačati nekajkrat več od manj uspešnih. Če bi nadzornik ugotovil, da ste mu prijavili napačen dohodek, bi vas preprosto kaznoval. Bi podprli tovrstne trgovine? Prepričan sem, da ne. Neenaka davčna obravnava je ravno tovrstni tip trgovine: če ustvariš več, moraš plačati višjo ceno za enakovrstno storitev in obratno.Naj sklenem. Vsakdo, ki mu je mar do lastne blaginje, bi moral z vsem znanjem podpreti zamisel o sprejemu sistema enotne davčne stopnje, saj v svoji osnovi izhaja iz enake obravnave vseh državljanov. Podpreti bi ga nenazadnje moral tudi zato, ker pobiranje davkov v nobenem primeru ne sme služiti kot inštrument socialne podpore, temveč je njegova naloga izključno pobiranje davkov za namene tistega trošenja, za katerega velja superkonsenz o stvareh, ki jih državljani dovolimo opravljati svoji državi, če uporabim Buchananovo in Tullocovo logiko teorije javne izbire. Redni bralci Tribunala se boste spomnili, da superkonsenz pomeni vsaj dve tretjini vsega prebivalstva. Vprašajte ljudi in boste videli, da se stvari javnega značaja zreducirajo na fizično varnost in na zagotovitev izvrševanja medsebojnih dogovorov med ljudmi. Vse, kar to presega, pa je izven dometa javne potrošnje. Oživimo torej debato o enotni davčni stopnji in pričnimo s popotovanjem Slovenije po poti ljudem prijaznejših držav!

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 16. avgusta 2007