Tribunalovo oko

Alenka Jeraj, poslanka Slovenske demokratske stranke, je 2. avgusta 2007 za RTV Slovenija parafiranje Socialnega sporazuma za obdobje 2007–2009 za medije označila kot

"korak, za katerega lahko socialnim partnerjem in vladi čestitamo."

V času globalne bitke za doseganje čimbolj konkurenčnih gospodarstev ne manjka ambicioznih državnih programov, ki ciljajo državo popeljati v sam vrh najrazvitejših. In Slovenija pri tem ni nobena izjema. Nedavno parafirani Socialni sporazum za obdobje 2007–2009 tako le nadaljuje plejado vseh sprejetih dokumentov z visokimi pričakovanji doseganja višje gospodarske rasti in višjih plač. Pa bo njegov sprejem dejansko sposoben uresničiti pričakovanja podpisnikov?
Ne verjamem. Verjamem pa, da obstajajo načini, ki so sposobni privesti do želenega rezultata. Poglejmo zakaj, pri tem pa se obregnimo zgolj ob poglavje o politiki plač. Čeprav bi se višina plač še vedno določala na podlagi kolektivnih pogajanj, uvaja dokument novost, saj predvideva, da bi bili zaposleni soudeleženi pri dobičku podjetja. Dobiček tako ostaja na seznamu prepovedanih kategorij. Kot temelj izkoriščevalskega odnosa kapitalista, zaradi česar ga je treba čim bolj oklestiti. Pa vendar se pozablja, da dobiček ni nič drugega kot nagrada za podjetnikovo tveganje, podobno kot je plača nagrada za opravljeno delo zaposlenih. Pozablja se tudi, da edino dobiček spodbuja investitorje k novim vlaganjem, ki omogočajo nadaljnji razvoj podjetja, s tem pa tudi zaposlenosti.
Pozablja pa se tudi, da zaposleni v raznih oblikah že sedaj dobivajo del dohodka podjetja, ki bi sicer šel lastnikom. In to bistveno pred državnim intervencionizmom! Če zanemarimo manj pomembne kategorije, lahko celotno ustvarjeno vrednost razdelimo na dohodke kapitala in dohodke dela, tj. dobičke in plače. Na podlagi tega je vsak dodatni evro zaposlenemu, ki presega dogovorjeno vrednost iz delovne pogodbe, trinajsta in štirinajsta plača, sistem individualnega oziroma skupinskega nagrajevanja, del dohodka podjetja, ki ga manager podjetja razdeli zaposlenim in ne lastnikom podjetja. In to brez državne prisile! Večja delovna vnema zaposlenih, ki je posledica višje plače, lahko namreč vodi v doseganje boljšega rezultata podjetja. To pa je tista kategorija, ki jo zasledujejo odgovorna podjetja, o čemer smo govorili v članku Odgovorna podjetja višajo dobiček (15. 2. 2007).
Seveda se višina plač in nagrad pri posameznih podjetjih razlikujeta. Kako da ne, ko pa so celo podjetja v istih branžah različno produktivna. Tista, ki ustvarijo več dohodka, ga lahko tudi več namenijo svojim zaposlenim. In tudi ga. In to brez državne prisile! Zavedajo se namreč, da je človeški kapital eden najpomembnejših proizvodnih dejavnikov, ki ga je treba ustrezno nagraditi. V tem oziru se kaže še en nesmisel zakonske udeležbe pri dobičku. In sicer nezmožnost preprečitve oportunističnega vedenja. Zaposleni bodo namreč kaj kmalu spoznali, da se lahko potuhnejo in bodo vseeno upravičeni do dela dodatnega dohodka iz naslova dobička podjetja. To je učbeniški primer slabosti skupinskega nagrajevanja in glas več za nagrajevanje glede na posameznikovo učinkovitost.
Izplačevanje različno visokih plač pripelje do še ene pomembne stvari za podjetja: negativne selekcije. Ekonomska teorija utemeljuje, vsakodnevna praksa pa potrjuje, da je kakovost delovnega kadra odvisna od politike plač. To pride še posebej do izraza v tako majhni državi, kot je Slovenija, kjer je pretočnost informacij zelo velika, zaradi česar se hitro razve, kakšne delovne pogoje ponujajo različna podjetja. Zgolj retorično vprašanje: zakaj neki je delo pri posameznih bankah bolj mamljivo kot pri drugih? In potem se zgodi, da se na prosto delovno mesto prijavi sto in več kandidatov, medtem ko drugi s težavo najdejo še tistega posamičnega kandidata. Podobno zaključuje tudi ekonomska teorija, zaradi česar bo prvo podjetje imelo možnost izbrati kandidata po svoji meri, drugo bo pa zelo verjetno dobilo "limono".
No, tem slednjim se bodo verjetno pridružili še tisti na začetku svoje kariere, ki pa bodo v večni preži za drugo, boljšo službo. Do česa lahko to privede? Paradoksalno, ampak do višjih stroškov zaposlovanja, ki z vključitvijo stroškov nerealiziranih projektov še narastejo. Takšnega scenarija si seveda nihče ne želi, zato so tudi manj produktivna podjetja prisiljena slediti diktatu vodilnih. Če si tega ne morejo privoščiti, je to znak njihove nekonkurenčnosti in je lahko ena prvih znanilk njihovega propada.Sistem prisilnega (zakonskega) nagrajevanja v obliki soudeležbe zaposlenih pri dobičku podjetja je tako korak v napačno smer. Podjetjem namreč aktivno posega v njihovo plačno politiko in jih sili k izplačevanju nagrad, po možnosti vsem enakih, ki ne izhajajo iz produktivnosti zaposlenih. Edino varovalo visokih dohodkov zaposlenih tako ostaja pospešena konkurenca med podjetji, ki podjetja sili, da si v tržni bitki za zaposlene na trgu dela zagotovijo najboljši kader in ga temu primerno tudi finančno nagradijo. Pri tem pa si lahko posamezniki z investicijami v povečanje zaloge lastnega znanja povečajo izbor zaposlitev, ki bi jih bili pripravljeni opravljati. Plača in delovni pogoji bodo verjetno s tem boljši.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 16. avgusta 2007