Ogenj in led

Že kar nekaj časa divja po svetu prava evforija o globalnem segrevanju ozračja. Knjige bivšega ameriškega demokratskega podpredsednika, Al Gora, se prodajajo kot za stavo, za svoj film o uničenju zemlje je prejel Oskarja, gledalci pa so množično drli v kinematografe, da bi se poučili o preteči nevarnosti. Seveda bivši podpredsednik že piše svojo novo knjigo. Govori se, da se z nezadržno hitrostjo približuje sodni dan, ko bodo ledeniki poplavili obmorska mesta. Govori se, da bo zemljo prekrila puščava, da se ozonska luknja neizmerno širi in da se bodo pogoji za življenje po svetu s tem bistveno spremenili. Prikazujejo se slike lačnih afriških otrok in suše v pokrajini. Govori se, da bo življenje mogoče le še v severnih predelih sveta. Skratka, globalno segrevanje ozračja je danes ena najbolj vročih tem, ki je že zdavnaj preraslo v religijo, zato je prav, da se je v tem poletnem času dotaknemo tudi v Tribunalu.
Čeprav mediji in znanstveniki že celo stoletje svarijo o podnebnih spremembah, izgleda, da se v vsem tem času niso mogli odločiti glede ene pomembne stvari: ali bomo ljudje svoj konec dočakali zaradi poledenitve ali pa nas bo uničilo globalno segrevanje. Skozi zgodovino se je med ljudmi in mediji odgovor na zastavljeno dilemo spreminjal natanko tako, kot se je spreminjalo vreme, kar študija Fire and Ice, ki sem jo vzel kot podlago za komentar, jasno pokaže.

Ledena doba na poti
Leta 1895 je New York Times pisal o nevarnosti, ki preti človeštvu v obliki nove ledene dobe. Časopis je pisal o resnih skrbeh geologov, predvsem zaradi povečevanja debeline severnega ledu in neprizanesljivosti skandinavskega podnebja, kot so se izrazili. Ljudje po svetu so bili prestrašeni in bali so se, da je po koncu petstoletne »ledene dobe,« ki se je zaključila nekje v 1850ih letih, pred vrati že peta poledenitev. Takrat so napovedovali, da je prihodnje življenje na Zemlji odvisno le še od spopada človeštva proti pretečemu ledu. Še leta 1923 so znanstveniki trdili, da bo led preplavil in uničil Kanado, predele Azije in Evrope. Po poročanjih New York Timesa bi naj bilo prizaneseno samo Avstraliji in nekaterim predelom Južne Amerike. Washington Times je pisal: Prihaja ledena doba. Strah pred napovedano poledenitvijo in uničujočimi zimami, kjer bodo snežni oblaki zastirali soncu pot do zemlje, je trajal vse do konca 1920ih let. Takrat je bilo jasno, da kljub vsem znanstvenim in laičnim svarilom in jasnim »znakom iz narave«, poledenitev Zemlje še ne bo dosegla tako kmalu. In svet si je oddahnil.

Človeštvo bo uničilo segrevanje
Olajšanje je trajalo le kratek čas. Že 11. marca 1929 Los Angeles Times zapiše, da se večina geologov strinja, da se svet ogreva in da se bo ogreval tudi v prihodnje. Za stopnjevanje zgodbe 27. marca 1933 New York Times zapiše, da se ZDA nahajajo v najdaljšem obdobju vročinskega vala od leta 1776 dalje in da se temperature dvigujejo že četrt stoletja zapovrstjo. Če so se do pred kratkim ljudje bali poledenitve, je sedaj nastopila panika zaradi globalnega segrevanja. Time Magazine 2. januarja 1939 samozavestno zapiše, da imajo starčki, ki govorijo, da so bile zime v času njihovega otroštva mnogo hujše, popolnoma prav, saj se svet dejansko segreva. Tako bi naj bilo od leta 1912 do leta 1933 kar osemnajst zim bistveno toplejših kot običajno, medtem ko bi naj bilo vseh zadnjih trinajst zim izredno milih. V letu 1938 meteorologi odgovornost za globalno segrevanje postavijo na človeka, pri tem pa kot argument navedejo emisije toplogrednih plinov. Zanimivo iz tega časa je to, da se segrevanje ozračja sprva ne poveže s koncem človeštva, kot to počno danes, pač pa so znanstveniki v višjih temperaturah videli priložnost za višje donose v kmetijstvu. Los Angeles Times je še 15. februarja 1959 pisal, da se ledeniki na Aljaski topijo in da debelina arktičnega ledu dosega le še polovico debeline, ki jo je imel na koncu 19. stoletja. Kasneje, 20. februarja 1960, je isti časopis pisal, da se arktični led še naprej topi in da bo ocean severnega pola, do tedaj prekrit s severnim ledom, v desetletju ali dveh postal odprto morje. 10. avgusta 1952 New York Times navede nove dokaze globalnega segrevanja: na jedilniku Eskimov se pojavijo polenovke, ki jih Eskimi niso videli vsaj že trideset let. Seveda se novinarjem in drugim strokovnjakom ob tem ne zdi popolnoma nič sporno, da so kljub vsemu Eskimi v svoji zgodovini polenovke že videli in se z njimi tudi prehranjevali.

Obuditev ledene dobe
Sredi 1970-ih let se je ponovno vrnil strah, da bo svet doletela nova ledena doba. Čeprav so bile grožnje o prihodu nove ledene dobe prisotne že sredi 1950ih let, pa so vrhunec dosegle sredi sedemdesetih. Po svetu se je začelo širiti prepričanje, da prevladi ledu tokrat zagotovo ne bo možno ubežati. Tako je 11. januarja 1970 Washington Post bralcem povedal, da hladnejše zime nakazujejo prihod ledene dobe in da na obzorju ni več nobene odrešitve. Časopisi so poročali, da je pšenica na poljih čedalje bolj tanka. Svet bo zmrznil, so govorili, z njim pa tudi ljudje. 21. maja 1975 New York Times zapiše, da znanstveniki ugotavljajo, zakaj prihaja do podnebnih sprememb, saj je splošna ohladitev, ki nas čaka v prihodnje, neizbežna. Ljudje so bili prepričani, da hitra rast ledenikov že preti prebivalcem Aljaske, Islandije in da se led v Kanadi in Sovjetski zvezi premika čedalje južneje, kot je poročal New York Times 29. decembra 1974.
V letu 1972 so mediji poročali, da se je količina polarnega ledu povečala za 12 odstotkov, da se je temperatura Severnega Atlantika znižala, zaradi česar velike gmote ledu že spremljajo trgovske ladje na poti. Celotno zgodbo podkrepi Time Magazine, ki 24. junija 1974 pokaže satelitsko sliko povečanja gmote arktičnega ledu od leta 1968 do 1974. Ob tem časopis še poudari, da so ti ledeniški premiki in odstopanja od vremena jasni znanilci prihoda ledene dobe. Februarja 1974 je Fortune objavil resno zaskrbljenost mnogih svetovnih klimatologov nad trenutnim globalnim ohlajanjem. Na vidiku bi naj bilo stradanje milijarde ljudi, ljudem pa so prodajali zgodbe o sto tisočih mrtvih zaradi spremenjenega podnebja. Seveda, podobno kot to počno danes, bi se naj vse posledice podnebnih sprememb kazale večinoma v najrevnejših predelih sveta. Takšne zgodbe se kasneje nadaljujejo tudi v letu 1975, ko se je v javnosti začelo omenjati, kako narava kaznuje tiste, ki bi si je želeli polastiti.

Religija globalnega segrevanja
Seveda od napovedane preteče globalne zmrzali in kaznovanja narave za »grehe človeštva« ni bilo ničesar. Se pa je od začetka 1980-ih let medijsko nihalo ponovno nagnilo na drugo stran, ko je bilo pred vrati človeštva novo obdobje globalnega segrevanja, ki traja še danes. V to najnovejšo zgodbo podnebnih sprememb se je v bistveno večjem obsegu vključila učinkovita medijska taktika zastraševanja ljudi: personalizacija, počlovečenje in dramatizacija, ki čedalje močneje in agresivneje udarja na čustva ljudi in jim za stvari, ki se v naravi dogajajo že celo večnost, vceplja občutke krivde. Čeprav je bila dramatizacija, kot metoda zastraševanja, dokaj močno prisotna že v vseh predhodnih najavah sodnega dne, pa se je tokrat vse troje združilo predvsem v boju zoper kapitalizem, ki je povzročil celoten napredek. Danes se nihče več ne sprašuje o vseh predhodnih zimah, ki so strašile in napovedovale nadvlado ledenikov. Danes se vse dogajanje v naravi pripisuje problemu globalnega segrevanja. Orkan Katrina, ki je pustošil po New Orleansu, suše, ki pestijo podsaharske predele Afrike, poplave in druga neurja, govori se o milijonih mrtvih otrok v Bangladešu, do katerih je prišlo zaradi onesnaževanja ozračja na razvitih predelih sveta in bo v prihodnje še pogosteje prihajalo.
Pri spremljanju celotnih dogodkov je zanimivo to, da kljub temu, da se gibljemo med globalnim segrevanjem in ohlajanjem kot dvema skrajnostima, ostajajo ugotovitve nekaterih znanstvenikov vedno iste: umiranje milijonov ljudi v najrevnejših predelih sveta, opustošenja in stradanje, poplave in mnoge druge naravne katastrofe.
Trenutna religija globalnega segrevanja v trenutku vsakršne naravne pojave povezuje s krivdo človeštva in posledičnim segrevanjem. Govori se o vseh milijardah, ki jih države, še posebej ZDA, zapravljajo za varnostna vprašanja in vojno v Iraku in Afganistanu, govori se o podjetniškem pohlepu in njihovem hlastanju po dobičkih in potrošništvu prebivalcev razvitih držav. Zlobneži razvoj prikazujejo kot razloge za globalno segrevanje. Celotna zgodba o podnebnih spremembah in danes še posebej o globalnem segrevanju je šla že tako daleč, da se je vanjo vključila tudi politika. Nihanja, ki se v naravi dogajajo že celo večnost in se bodo tudi v prihodnje, politiki izkoriščajo za povečevanje svoje moči, novih davkov in kot argument za novo omejevanje svobode posameznikov. Pri argumentaciji politikov in medijev skrbi tudi način, s katerim zagovorniki globalnega segrevanja določajo krivdo razvitim predelom sveta. Vsakršne zlorabe svetovne revščine in bede, katere razlogi nimajo prav nobene povezave z delovanjem narave, za doseganje svojih političnih in osebnih interesov so zelo nizkotne.Vprašanje je, kdaj se bodo pojavili prvi, ki bodo ponovno ugotovili, kako smešni smo bili, ko nas je bilo strah globalnega segrevanja in da se raje bojmo mraza, ki nas bo »pojedel« v bližnji prihodnosti. Prvi pokazatelji, da se bo vreme v bodoče spremenilo, so že na vidiku, saj se je po študiji oceanografskega inštituta iz Southamptona temperatura toplega zalivskega toka, ki določa temperaturo v Evropi in na vzhodu ZDA, že znižala za 30 odstotkov. Ne bo pa trajalo dolgo, ko se bo lažni preplah ledene dobe ponovno sprevrgel v globalno segrevanje in tako dalje. Vprašanje pa je, kdaj bomo presegli primitivnost antičnih vračev in končno spoznali, da se določene stvari v naravi pač odvijajo povsem neodvisno od življenja ljudi na svetu.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 5. julija 2007