Svoboda, ne podnebje, je ogrožena

Živimo v čudnih časih. Ne glede na dejstvo, da so se v času 20. stoletja temperature dvignile le za 0,6 odstotka, je ena izjemno vroča zima dovolj, da okoljevarstveniki in njihovi privrženci zahtevajo radikalne ukrepe v zvezi z okoljem, ki bi jih bilo treba izvesti takoj.
V preteklih letih so kinematografi širom sveta predvajali Al Gorov tako imenovani “dokumentarni” film [op.p. An Inconvenient Truth]. Izšlo je britansko oziroma bolj ali manj Blairovo Sternovo poročilo, v okviru Združenih Narodov je bilo sestavljeno četrto poročilo Medvladnega posveta o podnebnih spremembah, ambicije o podnebnih ukrepih pa so bile najavljene tudi na vrhu G8. Racionalni in tisti, ki jim gre za svobodo, se tako moramo odzvati. Diktati politične korektnosti so pač strogi, vsiljuje pa se nam le ena dovoljena resnica, kar ni prvi primer v zgodovini človeštva.
Avtor Michael Crichton je jasno izjavil: “Največji izziv, s katerim se sooča človeštvo, je izziv razlikovanja realnosti od fantazije, resnice od propagande.” Sam mislim podobno, vsa histerija okrog globalnega segrevanja pa je postala najlepši primer te težave razlikovanja med resnico in propagando. Nasprotovanje “sprejetim” resnicam zahteva pogum, čeprav vidi veliko ljudi, vključno z vrhunskimi znanstveniki, vprašanje okoljskih sprememb popolnoma drugače. Protestirajo proti aroganci tistih, ki zagovarjajo hipotezo globalnega segrevanja in jo pripisujejo človeškim aktivnostim.
Kot nekdo, ki je večino svojega življenja preživel pod komunizmom, se čutim dolžnega izjaviti, da vidim današnjo največjo grožnjo svobodi, demokraciji, tržni ekonomiji in napredku v prizadevnih okoljevarstvenikih in ne v komunizmu. Ta ideologija želi zamenjati svoboden in spontan razvoj človeštva z neko obliko centralnega (sedaj globalnega) planiranja.
Okoljevarstveniki zahtevajo takojšnjo politično ukrepanje, ker ne verjamejo v dolgoročne pozitivne učinke ekonomske rasti in prezirajo tako tehnološki napredek, ki ga bodo prihodnje generacije nesporno uživale, kot tudi dokazano dejstvo, da je z višjo blaginjo v družbi višja tudi kakovost okolja. So malthusianski pesimisti.
Znanstveniki nam morajo pomagati in se morajo zavedati političnih učinkov svojih znanstvenih mnenj. Imajo dolžnost, da razjasnijo svoje politične in vrednostne sodbe in povedo, kako te vplivajo na njihovo izbiro in interpretacijo znanstvenih dokazov.
Če gledamo v kontekstu evolucije našega planeta skozi stotine milijonov let, se sprašujem, ali ima sploh kakšen smisel govoriti o segrevanju na Zemlji? Vsak otrok se v šoli uči o temperaturnih nihanjih, o ledeni dobi, o bistveno bolj vročem podnebju v Srednjem veku. Vsi mi opazimo, da se celo za čas našega življenja dogajajo temperaturne spremembe, v obe smeri.
Tehnološki napredek, povečanje razpoložljivega dohodka, razumnost institucij in organizacijska sposobnost držav so drastično povečale sposobnost človeštva, da se prilagodi. In ta bo še naprej naraščala in bo tako sposobna rešiti vsako potencialno posledico blagih podnebnih sprememb.
Strinjam se s profesorjem Richardom Lindzenom z Massachusetts Institute of Technology (MIT), ki je rekel: “Prihodnje generacije se bodo z zbeganim začudenjem spraševale, da je razvit svet v zgodnjem 21. stoletju zapadel v histerično paniko zaradi povečanja globalnih povprečnih temperatur za nekaj desetink stopinj Celzija in na podlagi močnega pretiravanja glede visoko negotovih računalniških projekcij, združenih v neverjetne vrste sklepov, in nadaljevati z ogledovanjem pretekle industrijske dobe.”
Razprava o globalnem segrevanju je bolj razprava o družbenih kot naravoslovnih znanostih in bolj o ljudeh in njihovi svobodi kot o spremembi povprečne globalne temperature za nekaj desetink stopinje Celzija.
Kot udeleženec današnjih razprav o podnebnih spremembah razširjenih po vsem svetu tako predlagam naslednje:
- majhne podnebne spremembe ne zahtevajo daljnosežnih omejujočih ukrepov;
- ogibati se je treba vsakršnemu omejevanju svobode in demokracije;
- namesto da se vodi ljudi od zgoraj, se naj vsakemu dovoli, da živi kot želi;
- upirajmo se politizaciji znanosti in nasprotujmo terminu »znanstveni konsenz«, ki se zmeraj doseže z glasno manjšino in nikoli s tiho večino;
- namesto govorjenja o »okolju« bodimo raje nanj pozorni pri našem osebnem obnašanju;
- bodimo skromni, a zaupljivi v spontani razvoj človeštva. Zaupajmo njegovi racionalnosti in ne poskušajmo ga upočasniti ali odvrniti v katero koli smer;
- ne ustrahujmo se s katastrofičnimi napovedmi in ne uporabljajmo jih za branjenje in pospeševanje iracionalnih intervencij v človeških življenjih.

Vaclav Klaus

po dovoljenju Financial Times objavljeno v Tribunalu, 6. julija 2007