Svobodometer - junij

Ocena: 1



Odslej vam bom v uvodu Svobodometra postregel z aktualno potrošnjo našega javnega sektorja od začetka leta, in sicer kot jo prikazuje Spendometer, lahko razumljiv števec aktualne potrošnje celotnega državnega aparata, ki ga že dober teden dni lahko sproti spremljamo na naših spletnih straneh. Verjamem, da vam bo ob pogledu na višino nenehno se spreminjajočega zneska potrošnje slovenske države vedno znova zastajal dih; kar sem napisal teh nekaj besed, že je državni aparat pogoltnil približno pet povprečnih mesečnih neto plač. Da o stroških izgubljenih priložnosti posrednega vpletanja vseh nivojev javnega sektorja v naše vsakodnevne odločitve, ki ga že od vsega začetka skušamo meriti s Svobodometrom, niti ne govorim.
Mesec junij je zaznamovalo sprejetje sprememb Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov. Vsem dobro znan t. i. protikadilski zakon prepoveduje vsakršno kajenje na zaprtih delovnih in javnih prostorih in ga izrecno dovoljuje samo v ločenih kadilnicah. Kot zaprte prostore definira vse, ki so vsaj polovico pod streho, za javne pa vse tiste, ki so namenjeni dejavnostim na področju zdravstva, otroškega varstva, vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, prometa, javnega prevoza, trgovine, gostinstva in turizma, športa in rekreacije ter kulture. To dejansko pomeni, da je odslej močno omejeno kajenje v praktično vseh prostorih, razen v lastnih stanovanjih. Do popolnega nadzora kajenja torej manjka samo še to, da vladni in parlamentarni možje v imenu skrbi za naše lastno zdravje od državljanov zahtevajo visoko standardizirane in fizično ločene kadilnice tudi v vseh zasebnih stanovanjih po Sloveniji.
Počasi prihajamo do bistva razprave o nesprejemljivosti protikadilskega zakona, ki se skriva v odnosu parlamentarcev, vlade, državnih uradnikov do lastninskih pravic. Kot redni bralci Tribunala že veste, da pomenijo lastninske pravice svobodo razpolaganja z rezultati lastnega dela in naporov in so temeljni princip svobodne družbe. To pomeni, da sme edino lastnik prepovedovati kajenje oziroma določati vedenje ljudi, ki se gibljejo, zadržujejo, delajo v objektih, institucijah, podjetjih, ki so v njegovi lasti. Obiskovalci teh institucij oziroma zaposleni v teh podjetjih pa se popolnoma svobodno odločajo, ali bodo takšne institucije obiskovali oziroma pri takšnih podjetnikih delali.
Povejmo bolj preprosto. Kajenje je stvar osebne svobode vsakega posameznika; dovoljenje kajenja v lokalu je stvar odločitve vsakega posameznega gostinca; dovoljenje kajenja pacientov v bolnišnicah je v rokah izključno lastnika bolnišnice; odločitev, ali bo svojim varovancem dovolil kajenje je izključna stvar lastnika vzgojno-izobraževalne in podobnih institucij. Od nas, potrošnikov, koristnikov teh storitev pa je nato odvisno, ali bomo izbrali lokal, kjer se kadi, ali bomo obiskali bolnišnico, kjer se kadi, ali bomo svoje otroke izobraževali v ustanovah, kjer se kadi ipd. Vsak ukrep državnega aparata, ki z obvezujočim predpisom to svobodo jemlje, drastično znižuje stopnjo neodtujljivosti lastninskih pravic, s čimer znižuje osebno svobodo državljanov.
In kje so tukaj nekadilci? V svobodni družbi so ljudje osebno visoko odgovorni in se zavedajo posledic svojih dejanj. Tako se tudi kadilci zavedajo meje svoje osebne svobode, gre za njihovo t. i. pozitivno svobodo, proti svobodi ostalih ljudi, gre za njihovo t. i. negativno svobodo. V primeru vstopanja v polje negativne svobode bi se ljudje (v našem primeru nekadilci) pač uprli kršiteljem (kadilcem) in bi od njih zahtevali ustrezno odškodnino. Naravna posledica osebne odgovornosti bi zato bila v tem, da bi se v svobodni družbi kadilci samostojno združevali in kadili ločeno v skupinah. Ravno tako bi nastali posebni lokali, bolnišnice, vzgojno-izobraževalni zavodi za kadilce, za nekadilce in mešani, t.j. za kadilce in nekadilce, odvisno pač od preferenc lastnikov teh institucij in uporabnikov njihovih storitev, katerim bi se lastniki, če bi želeli dobro poslovati, pač morali prilagajati.
Državni zbor je v mesecu juniju uvedel davek na tonažo ladij kot alternativen davek davku od dohodka ladjarjev. Vladni možje ob tem ironično dodajajo, da bodo lahko ladjarji sami izbrali, kakšen davek bodo plačevali: davek od dohodka pravnih oseb ali davek na tonažo. Če se bo ladjar, po recimo dveh zaporednih dobrih poslovnih letih, odločil, da se mu bolj izplača plačevati davek na tonažo, potem bo moral naslednjih deset let plačevati davek na tonažo svojih ladij in to ne glede na uspešnost poslovanja; če bo posloval negativno, se mu bo davek prenašal naprej. Vladni možje, ki so vložili ta zakon, ga pojasnjujejo kot nujnega za uspešnejši razvoj slovenskega ladjarstva in ga vpeljujejo kot protiutež ladjarjem naklonjenim državam, ki z zelo privlačnimi pogoji privabljajo vpisovanje ladij pod njihovimi zastavami. Gospodje, pri vpeljevanju davkov nikdar ne gre za spodbujanje, temveč vedno izključno za omejevanje; če so davki nizki, je omejevanja manj, če so visoki, pa ga je več. Ob davku na tonažo se boste redni bralci Tribunala verjetno spomnili osme številke in zgodbice Jonathana Gullibla o davku na višino. Vsa zadeva okrog takšnih davkov je precej ironična in v svobodni družbi nesprejemljiva.
Vladne aktivnosti v mesecu juniju je zaznamoval predlog sprememb trošenja za letošnje leto, strokovno imenovan rebalans proračuna. Vlada Državnemu zboru predlaga, naj potrdi zvišanje vladnih izdatkov za 60 milijonov evrov, s čimer bi se trenutno predvideno povišanje zadolžitve bodočih generacij (ob trenutnih napovedih glede skupne vrednosti prisilno pobranih davkov) povišalo iz trenutnih 323 milijonov evrov na približno 383 milijonov evrov.
Kot opravičilo za ta poseg navaja Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o železniškem prometu (ZZeIP, Uradni list RS, št. 15/07), na podlagi katerega preide vzdrževanje železniške infrastrukture iz Agencije za železniški promet na Ministrstvo za promet. Vlada torej povišanje trošenja davkoplačevalskega denarja razlaga z nujnostjo računovodskega prestavljanja iz konta transferjev javnim agencijam, kot je bilo do sedaj, na konto Ministrstva za finance oziroma Ministrstva za promet, ki ga je, med drugim, povzročilo sprejetje zgoraj omenjenih sprememb zakona. Dragi državniki, zviševanje prisilnega zadolževanja bodočih generacij ne nastane zaradi prenašanja obveznosti iz ene na drugo institucijo, torej zaradi premikanja iz enega na drugi konto, temveč zaradi povišanega obsega trošenja, ki ga povzročate vi sami. V kratkem bomo torej videli, če bo treba hitrost višanja potrošnje javnega sektorja, ki jo predstavlja Spendometer, povišati.
Eden bolj smešnih ukrepov, kar sem jih ob spremljanju delovanja vlade zasledil in ukrep, ki zelo odkrito priča o načinu razmišljanja in delovanja birokratskega establišmenta pri nas in na splošno v EU, je sprejetje uredbe, sicer delegirane iz Bruslja, o tem, da se dajo na trg samo vžigalniki, ki so varni za otroke. Pa vas sprašujem, kdo bo nosil odgovornost, če se bo kljub temu recimo petleten otrok opekel z vžigalnikom? Prodajalec, ki je zakonsko ustrezen vžigalnik prodal, zakonodajalec, ki ni predpisal strožjega zakona, ali tisti, ki je otroku omogočil dostop do vžigalnika? Odgovor je vendar jasen, kriv je lahko samo tisti, ki je otroku omogočil dostop do vžigalnika.
Logika razumevanja državnega aparata, ko od državnih organov zahtevamo sprejemanje zakonov v izogib nezgodam, je zelo nevarna za stopnjo odgovornosti v družbi, saj omogoča prelaganje krivde iz posameznika na institucije; ob nezgodah ljudje preprosto rečejo, da je kriv ne dovolj dober zakon oziroma njegovo slabo izvajanje. Napaka. Za incident oziroma nesrečo nikoli ni kriv nek zapisan kup pravil. Za povzročanje škode smo lahko krivi edino in samo ljudje, neposredno oziroma posredno vpleteni v konkretne škodne dogodke. V trenutku nezgode je pomembna samo prisebnost tistih, ki so v bližini in ničesar drugega. Povzročitelja nezgod pa bo tisti, ki mu je bila povzročena škoda pač civilno tožil oziroma od njega zahteval odškodnino. To perfektno deluje brez podobnih zakonov, ki ljudem samo jemljejo svobodo in znižujejo odgovornost za lastna dejanja.
Ste se spomnili na pretresljivo tragedijo izpred diskoteke Lipa, ko je nekaj posameznikov iz množice do smrti pohodilo dve mladenki in vse debate o krivcih za ta resnično šokanten dogodek, ki so sledile? Zanimivo, vendar po tragediji so ljudje, mediji in nosilci javnega mnenja nasploh celo zahtevali več zakonskih omejitev, več nadzora s strani birokratov, skratka več omejevanja osebne svobode, baje v dobro izogibanja podobnim dogodkom v prihodnosti. Ker je šlo za zelo mlade osebe v povezavi z nenaklepnim umorom, je bilo naravnost neverjetno izmikanje poimenovanja pravih krivcev, t.j. tistih, ki so nesrečni mladi gospodični pohodili in tistih, ki so jim pri tem z neznosnim pritiskanjem pomagali.
Človeška tragedija pri Lipi je tipičen primer sivine, ko stvari ne poimenujemo s pravim imenom, temveč iščemo poimenovanja, ki se od problema oddaljujejo. Sivina je tipična za države, kjer se politika v imenu skupnega dobrega vpleta v vsa področja življenja državljanov, kateri nato postajajo vedno manj odgovorni za lastna dejanja in od birokratov celo zahtevajo dozo dodatne prisile in omejevanja.Izmed ostalih ukrepov vlade v mesecu juniju velja omeniti dodatno finančno nakazilo proračunskega denarja Kobilarni Lipica v znesku nad 2 milijonoma evrov; ponovno podeljevanje in zavračanje koncesij; najem 20 milijonov evrov dodatnih kreditov za namene vojske; sprejem določila, da bodo morali prejemniki ekskluzivnih lokalnih dovoljenj za ponujanje radijskih storitev preko sistema MMDS na frekvencah med 11,7 in 12,5 GHz v proračun nakazati po 30.000 evrov; poviševanje kvot za delovna dovoljenja (jasen dokaz nesmiselnosti administrativnega določanja obsega zaposlovanja tujih državljanov); načrt ukrepov vladnih mož za naše boljše prehrambne navade(!); novo pristojbino pravnim osebam za vodenje računov vrednostnih papirjev njihovih klientov pri klirinško depotni družbi.



Mitja Steinbacher



objavljeno v Tribunalu, 6. julija 2007