Podjetnik kot ameriški junak

Začnimo razpravo o podjetniku s kratko diskusijo o virih dohodka. Del retorike, ki jo je moč slišati, daje vtis, da je dohodek nekako porazdeljen – da obstaja delivec denarja. Tako lahko nekateri pomislijo, da leži razlog, da imajo eni več dohodka, drugi pa manj v tem, da je delivec denarja rasist, seksist oziroma multinacionalist, ki denar deli nepošteno. Drugi spet mislijo, da je razlog, da so eni bolj bogati kot drugi, v tem, ker so prvi prišli do kupov denarja in si vzeli nepošten del. V obeh primerih zahteva pravičnost, da država odvzame nepošteno pridobljeno korist manjšine in jo povrne pravim lastnikom. Z drugimi besedami, ponovno porazdeli dohodek. Ker nihče dejansko ne opisuje virov dohodka na tak način, pomeni logika njihovih argumentov za redistribucijo takšen pogled.
V svobodni družbi je dejansko dohodek prislužen z ugajanjem in streženjem enega človeka. Pokosim vam trato, popravim streho ali pa vaše otroke naučim ekonomije. V zameno mi vi daste denar. Denar si lahko predstavljamo kot potrdilo za opravljeno delo. S tem potrdilom v roki lahko grem k svojemu trgovcu in ga povprašam po kosu mesa in šesterčku piva, ki ju je proizvedel moj družabnik. V bistvu reče trgovec: "Delaš zahtevek za nekaj, kar je nekdo proizvedel. Sprašuješ ga, da ti služi. Toda, ali si mu služil tudi ti?" In potem rečem: "Da, sem mu." Trgovec pa odvrne: "Dokaži!" Takrat pa mu pokažem moje potrdilo o opravljenem delu – tj. denar, ki mi ga je plačal družabnik za košenje njegove trate.
Soočite moralnost obveznega služenja nekomu kot nujen pogoj za to, da bi prej on služil vam in sicer z njeno alternativo. Oblastnik mi lahko reče: "Williams, ni ti treba delati za nekoga, da boš imel lahko zahtevek do njegovega proizvoda. Vse dokler nam boš lojalen, mu bomo odvzeli njegov proizvod in ga dali tebi."
Očitno so nekateri bolj učinkoviti pri gostoljubnosti do soljudi od ostalih. Zaslužijo večje število potrdil o opravljenem delu, tj. višji dohodek, posledično pa imajo večje zahtevke do proizvoda ostalih. Recimo Luciano Pavarotti. Zakaj je njegov dohodek bistveno višji od mojega? Zaradi različnosti ljudi, kot ste vi. Da ga boste slišali prepevati arijo iz La Boheme, boste odšteli 75 dolarjev. Toda, koliko bi bili pripravljeni plačati, da bi slišali mene prepevati isto? Tisti, ki bi za Pavarottijev dohodek trdili, da je nepošten in da ga mora zato država del odvzeti in ga dati ostalim, v bistvu govorijo:"Ne strinjamo se s prostovoljnimi odločitvami milijonov in milijonov ljudi, ki so privedle do Pavarottijevega višjega dohodka. Uporabili bomo državno moč prisile in nevtralizirali poln učinek teh odločitev skozi redistribucijo dohodka." Rekel bi, da je redistribucija dohodka preprosto uzakonjena verzija tega, kar delajo lopovi. Namreč, odvzame upravičeno lastnino nekoga za korist drugega. Primarna razlika med obema vedenjema je legalnost.
Za večino posameznikov v svobodni družbi, ki so bogati, velja, da so to postali tako, da so učinkovito služili svojim rojakom. Cyrus McCormick in njegov kolega Thomas Watson st., ustanovitelj IBM-a, in Lloyd Conover, ki je v podjetju Pfizer ustvaril antibiotic tetracycline, so samo nekateri izmed izjemnih posameznikov. In medtem ko so ti ljudje in njihova podjetja postali izjemno bogati, je družba glede na vrednost bolj zdravega življenja ljudi in verjetno milijonov ali celo milijard rešenih življenj, pridobila precej več.


KAPITALIZEM POMAGA VSEM
Propaganda in nenehna ignoranca ljudi trdita, da imajo koristi od kapitalizma samo bogati. Dokazi, kot sem že navedel, to zanikajo. Pa poglejmo podrobneje. Bogati so si vedno lahko privoščili zabavo, ampak s tem je prišlo do razvoja in uveljavljenosti radia in televizije, s katerim je zabava postala dostopna tudi navadnemu človeku. Bogati ljudje nikoli niso trošili energije, da bi prali oblačila in jih likali, iztepali preproge ali loščili tla. Iznajdba in masovna proizvodnja pomivalnih strojev, vakuumskih čistilcev in čistilcev tal je navadnemu človeku prihranila opravljanje teh opravil. Svoj čas so si samo bogati lahko privoščili avtomobile, telefone in računalnike. Danes vsi razen majhnega odstotka Američanov uživa v teh dobrinah.
Danes, kakor je tudi vedno bilo, predstavlja podjetniško iskanje dobičkov in konkurenčnega gospodarstva, neposredno gonilno silo znanja in tehnološkega napredka. Kot sta leta 1999 Stephen Moore in Julian Simon izpostavila v njunem članku The Greatest Century That Ever Was, se je tekom dvajsetega stoletja pričakovana življenjska doba povečala iz 47 na 77 let, smrtnost, kot posledica infekcijskih bolezni, pa je iz 700 ljudi na 100.000 prebivalcev padla na 50 ljudi. Delež kmečkega prebivalstva se je zmanjšal iz 35 odstotkov na 2,5 odstotka celotne delovne sile. Delež lastnikov avtomobilov se je iz odstotka prebivalstva povečal na 91 odstotkov, medtem ko se je število patentov iz 25.000 na leto povišalo na 150.000. Z nadzorom inflacije se je premoženje prebivalstva med leti 1945 in 1998 iz 6.000 milijard USD povečalo na 41.000 milijard USD.
Preučimo še naslednje dejstvo, ki je skoraj popolnoma zanemarjeno. Proizvodnja in bogastvo, ki se proizvede preko svobodnega podjetništva, prispeva k bolj civilizirani družbi. Večji del človeškega obstoja je človek moral večino svojega časa namenjati golemu preživetju. V predindustrijski družbi, in v mnogih delih sveta tudi še danes, je bil najbolj optimističen scenarij za navadnega prebivalca ta, da bo dovolj sposoben, da bo zadovoljil svojim fizičnim potrebam po hrani in se prebil do naslednjega dne. Z vzponom kapitalizma in spremljajočim vzponom človeške produktivnosti, ki je obrodila navidezno nepretrgan gospodarski napredek, pa človeštvu ni bilo več potrebno, da svoj celoten dan preživi izključno za iskanje živeža za preskrbo minimalnih fizičnih potreb. Ljudje so lahko zadovoljevali svoje osnovne življenjske potrebe z vedno manj časa. To jim je omogočilo, da so lahko čas in svoja sredstva namenjali za duhovni in kulturni razvoj.
Z drugimi besedami, vzpon kapitalizma je omogočil postopno širjenje civiliziranosti na večje in večje število ljudi. Več ljudi ima danes na voljo čas za branje, da postanejo izobraženi v svobodni umetnosti in si pridobijo več znanja o svetu, ki jih obdaja. Večje bogastvo dovoljuje ljudem, da se udeležujejo kulturnih dogodkov, da si privoščijo rekreacijo, se posvečajo bolj dovršenim in bolj zanimivim življenjskim aktivnostim in uživajo v drugih aktivnostih, ki jih kulturno bogatijo, vse kar je bilo pred tem izključno v domeni bogatih. Le kako smo to dosegli? V tržnem sistemu so dobički podjetnikov naravnani k učinkovitosti; prihajajo iz procesa iskanja neizpolnjenih potreb ljudi in iskanjem poti za njihovo zadovoljitev.
Kar se tiče motivov podjetnika, pravi Adam Smith sledeče: »Pri usmerjanjem marljivosti v takšno smer, da predstavlja donos največjo možno vrednost, podjetnik misli le na svoj lasten zaslužek, pri tem pa podjetnika, kakor tudi v vseh drugih primerih, vodi nevidna roka, ki privede do cilja, ki ni bil del njegovega namena.« Takšna razlaga zelo lepo opisuje podjetnika, kot je Thomas Watson st., ustanovitelj IBM-a. Pred tem tako nepredstavljiv napredek, kot smo mu priča v zadnjih desetletjih, je neposredna posledica metod obdelave z ogromnimi količinami podatkov hitro in natančno. Od 1930-ih let dalje je bil IBM najvidnejši člen pri razvijanju naprav za obdelavo s podatki. Ogromne koristi, ki jih danes uživamo kot posledica pionirskega dela IBM-a, v nobenem primeru niso del namer Thomasa Watsona in njegovih naslednikov. Oni so bili v poslu zaradi dobičkov.

V BRAN DOBIČKU
Dobiček je skoraj postal umazana beseda, zatorej naj povem nekaj o pomenu dobičkov in o vlogi, ki so ga imeli v svobodnem gospodarstvu. Kar se tiče njegovega pomena, samo šest centov od vsakega dolarja si vzamejo podjetja po plačilu vseh davkov. Plače predstavljajo daleč največji delež od vsakega dolarja, nekje okrog 60 centov. V letu 2002 je delež dobičkov po obdavčitvi znašal le okrog 5 odstotkov nacionalnega dohodka in plače okrog 71 odstotkov.
Najprej bom pojasnil tisto, čemur bi lahko rekli normalen dobiček, kasneje pa se bom obrnil na bolj čustveno tematiko »nepričakovanih dobičkov«, kar nekateri imenujejo tudi »nespodobni dobički«. Normalen dobiček je oportunitetni strošek uporabe podjetniških spretnosti v proizvodnji dobrin. So tisto, kar bi lahko podjetnik zaslužil pri svoji naslednji najboljši alternativi, recimo pri drugem poslovnem tveganem projektu. Kakor morajo biti izplačane plače, najemnine in obresti za to, da zaposlimo storitve dela, zemlje in kapitala, tako morajo biti normalni dobički plačani za to, da se zaposli podjetniška aktivnost – odločitve, inovativnost in tveganje, ki pospešujejo tehnični napredek.
Ali bo podjetnik ustvarjal z dobičkom, je odvisno od dveh stvari. Prvič je odvisno od tega, ali proizvaja takšne dobrine, ki jih potrošniki potrebujejo in so za njih pripravljeni tudi plačati. Drugič pa je odvisno od tega, ali redke vire pri proizvodnji uporablja na najbolj učinkovit način.
Poglejmo primer, kako dobiček spodbuja, da podjetja proizvajajo to, kar potrošniki želijo. Spomnimo se, ko je Coca Cola leta 1985 predstavila »novo« kokakolo. Predsednik uprave Pepsi Cole Roger Enrico je to poimenoval »Edsel osemdesetih«, s čimer je želel poudariti, da je šlo za eno največjih trženjskih katastrof v desetletju. Kdo je pripravil Coca Colo do tega, da se je vrnila k svoji »stari« kokakoli? Je bil to morda Kongres, sodišča, predsednik ali kak drug vladni uslužbenec, ki bi služil v interesu Američanov, ki prisegajo na pitje vode? Ne, bil je pogled na negativni poslovni izid, na izgubo, ki je prepričal Coca Colo, da se vrne k stari kokakoli. Torej vidimo, da je vloga dobička, da pove, kaj potrošniki želijo in da popravi tiste proizvajalce, ki delajo napake.
Dobički prav tako silijo proizvajalce, da resurse zaposlujejo najbolj modro. Če proizvajalci trošijo z vstopnimi proizvodnimi dejavniki, bodo njihovi proizvodni stroški narasli. In da bi krili svoje stroške, morajo takšna podjetja zaračunati višje cene, kot pa so jih potrošniki pripravljeni plačati. Po nekem času bo podjetje soočeno z nevzdržnimi izgubami in bo prenehalo poslovati. Posledično bodo sredstva podjetja na voljo nekomu drugemu, ki jih bo spravil v učinkovitejšo rabo. Z različnimi oblikami pomoči v obliki dajanja kreditnih garancij, subvencij ali omejitev, kot so kvote, carine, lahko država preseka takšen proces. Državna »pomoč« propadajočim podjetjem omogoča, da še naprej razsipniško upravljajo s proizvodnimi dejavniki. Seveda je pomembno vedeti, da s propadom podjetja to ne pomeni, da bodo njegova produktivna sredstva izpuhtela v zrak. To pomeni, da bo nekdo drug postal njihov lastnik.
T. i. nespodobni dobički so tisti dobički, ki presegajo tiste dobičke, ki ohranjajo podjetnike pri opravljanju dobrin ali storitev. V sebi nosijo vitalno družbeno funkcijo. Služijo namreč kot signal, da na trgu obstajajo neizpolnjene človeške potrebe. Eni najlepših primerov vloge nespodobnih dobičkov so tisti, ki nastanejo neposredno po naravnih katastrofah in so pogosto povezani s cenovnimi prevarami. Po naravnih katastrofah, kot je na primer hurikan, se takoj pojavijo pogoji pomanjkanja, ki se odsevajo v visokih cenah dobrin in storitev. Predpostavimo, da štiričlanska družina najde svoj dom poškodovan ali uničen. Po cenah pred nesrečo bi se lahko odločili in najeli dve sosednji hotelski sobi. Vendar ko prispejo v hotel in opazijo, da so se cene hotelskih sob podvojile, se lahko odločijo le še za eno sobo. Na ta način ostaja soba na voljo drugim, katerih dom je bil prav tako uničen in potrebuje prostor za preko noči. Vidimo torej, da višje cene spodbudijo ljudi, da se z redkimi resursi vedejo bolj ekonomično.
Ko je Florido poplavil hurikan Andrew, so nespodobni dobički igrali pomembno, čeprav necenjeno vlogo. Čeprav je bilo planirano, da bi moral vezan les biti transportiran na Srednji zahod, Zahod in Severovzhod, je bil naenkrat dostavljen v Južno Florido. Zaradi tega so žage povečale proizvodnjo. Da bi povečali dostopnost lesa in drugih proizvodnih materialov do Floride, so tovornjakarji in drugi delavci delali v nadurah. Naraščajoče cene vezanega lesa niso pomenile nič kaj dobrega. Ves ta les, ki je prispel na jug, je pomenil, da so cene lesa zrasle tudi na drugih lokacijah, kar je odvračalo ljudi od tega, da bi les uporabljali za namene »nižje vrednosti«, recimo za olepšavo domov. Navsezadnje je uporaba lesa za popravilo in obnova uničenih domov namen »višje vrednosti«.
Kaj je med tržnimi udeleženci povzročilo, da so delovali v družbenem interesu, tj. da so žrtvovali ali podredili alternativno uporabo lesa? Odgovor razkrije morda najčudovitejšo lastnost tega procesa. Naraščajoče cene in priložnosti za večjimi dobički so spodbudili ljudi, da prostovoljno počno to, kar je v družbenem interesu: pomagajo svojim rojakom, da si opomorejo od katastrofe.

Williamsov zakon

Naj na tem mestu povem nekaj besed o današnji kampanji za družbeno odgovorna podjetja. Ali podjetja sploh imajo družbeno odgovornost? Da, in profesor Milton Friedman, Nobelov nagrajenec, je to najbolje pokazal, ko je leta 1970 dejal, da »obstaja v svobodni družbi ena in edina družbena odgovornost podjetij – uporaba virov in sodelovanje v aktivnostih, z namenom višanja njihovih dobičkov, in sicer tako dolgo, dokler ostajajo znotraj dogovorjenih pravil igre, kar pomeni vključevanje v odprto in svobodno konkurenco brez prevar oziroma nepoštenja.« (Friedmanov članek z naslovom The Social Responsibility of Business is to Increase its Profits smo komentirali v tretji številki Tribunala, op.p.). Samo ljudje, ne podjetja, lahko nosimo odgovornosti. Direktor je zaposlen v službi lastnikov in kupcev. Zanemarjanje tega dejstva s strani izvršnih direktorjev in menedžerjev in njihova pripravljenost za udejstvovanje v aktivnostih, ki z sledenjem dobičkov niso povezana, pomeni, da bo skupno narodno premoženje nižje, cene izdelkov višje in donosi investicij nižji.
Če nam je mar do želja ljudi, potem raje, kot da najedamo dobičkonosna podjetja, usmerimo več pozornosti v državno nadzirane neprofitne organizacije. Lep primer teh so državne šole. Mnoge razsipavajo z denarjem in s premoženjem, za kar ponujajo razcapan izdelek. Administratorji, učitelji in zaposleni dobivajo višja plačila in dodatne dohodke, njihovi klienti (davkoplačevalci) pa so s tem dodatno obremenjeni. Za razliko od ostalih proizvajalcev, se vzgojitelji ne rabijo soočati z mrzlico dobičkonosnih panog, zatorej ne rabijo biti tako skrbni. Podobno je z državnimi poštami, ki navadno ponujajo razcapane in neprijazne storitve, medtem ko njihovi zaposleni in vodilni prejemajo naraščajoče dohodke, stranke pa plačujejo vedno višje cene. Želje strank so tako še enkrat lahko popolnoma varno ignorirane, saj spodnja meja, ki jo postavlja odgovornost po dobičku, ne obstaja.In tukaj je Williamsov zakon: kadarkoli ni prisotne nikakršne težnje po dobičku, je verjetnost za varno ignoriranje človeških želja najvišja. Če bi med ljudmi naredili anketo, kjer bi jih vprašali o tem, naj nam navedejo tiste storitve, s katerimi so bili najbolj razočarani in tiste, ki so jih navdušile, potem bi med prvimi prevladovale neprofitne organizacije (šole, pisarne za prijavljanje registracije motornih vozil), medtem ko bi v drugi skupini bile k profitu usmerjene organizacije (supermarketi, računalniška podjetja, videoteke). V svobodnem gospodarstvu pomeni skrb za ljudi in zasledovanje dobička isto stvar. Nihče ne trdi, da je sistem svobodnih podjetij perfekten, vendar je najbližje, do koder bomo tukaj na Zemlji prišli.

Walter E. Williams

z dovoljenjem Hillsdale objavljeno v Tribunalu, 16. avgusta 2007