Podnebne spremembe

Potencialne vplive na podnebje povzročajo tako naravne, kot tudi človeške sile, vključno s koncentracijo toplogrednih plinov, aerosolov, aktivnostjo sonca, procesi, ki se dogajajo na zemeljskem površju, kroženjem oceanov in izhlapevanjem vode. Ogljikov dioksid predstavlja toplogredni plin in do njegove povečane koncentracije v ozračju prihaja predvsem zaradi človeških emisij.
Pričujoče poročilo se samo delno posveča učinkom aerosolov, aktivnosti sonca in spremembam pri obdelovanju zemlje pri pojasnjevanju podnebnih sprememb v dvajsetem stoletju. Aerosoli sicer imajo močan potencialni vpliv na podnebje, vendar je njihov vpliv zelo slabo razumljen. Nekateri dokazi namigujejo, da je skozi celotno dvajseto stoletje aktivnost sonca na zgodovinsko najvišjih ravneh. V študiji ugotovimo, da ima spremenjena raba zemlje zelo majhen vpliv pri pojasnitvi trenutnih podnebnih sprememb.
Satelitski podatki temperatur v spodnji atmosferi od leta 1979 kažejo, da so se v svetovnem merilu povprečne temperature v tem pasu v opazovanem obdobju povišale za 0,12-0,19°C na desetletje. Svetovne povprečne temperature, zbrane na zemeljskem površju, kažejo povišanji v obdobju od leta 1900 do 1940 in ponovno od leta 1979 do danes.
Ne obstaja pa nikakršen svetovni vzorec, s katerim bi lahko konsistentno govorili o dolgoročnih količinah padavin, območjih, pokritih s snegom ali debelini snega. Na mnogih območjih opažamo, da prihaja do rahlega povečanja količine dežja in snežne odeje. Zaenkrat pa nimamo na voljo dovolj podatkov, da bi lahko dajali kakršnekoli zaključke o povečanem številu ekstremnih temperatur in padavin. Trenutni podatki kažejo, da se je v preteklih nekaj desetletjih povprečna svetovna gladina morja dvignila za 2 do 3 milimetre na leto. Obstajajo dokazi, da se je v tropskem območju sicer povečala gostota ciklonov, ampak se je ob tem tudi zmanjšalo število tropskih neviht, ob tem pa ni nobenih jasnih vzorcev, ki bi kazali na spremembe v pojavljanju neviht in ciklonov od leta 1970 dalje.
V letih pred 1990 se je debelina arktičnega ledu strmo zmanjšala, kmalu zatem pa se je ustavila. Ni pa na voljo dovolj podatkov, na podlagi katerih bi lahko zaključili, da obstajajo kakršnikoli trendi tanjšanja debeline ledu na Antarktiki. Na mnogih območjih so se ledeniki začeli lomiti, lomljenje pa se je skozi 1990-a leta pospeševalo.
Paleoklimatologija se nanaša na zemeljsko podnebje pred začetkom sodobnega zbiranja podatkov. Obstajajo dokazi, da je v preteklih obdobjih prihajalo tako do naravnih pojavov globalnega segrevanja, kot tudi ohlajanja. Trenutno se Zemlja nahaja znotraj toplejšega obdobja v svojem interglacialnem obdobju nihanja med toplimi in hladnimi obdobji, pri tem pa so bile temperature sredi zadnjega interglacialnega obdobja mnogo višje, kot so danes.
Nihanja in negotovosti podnebja na Zemlji, ki so povezana s paleoklimatskimi študijami, se danes kažejo kot bistveno večje, kot so bile ocenjene predhodno. Podatki, ki so na voljo, so zelo razpršeni in negotovi, zato je bilo z namenom, da bi pridobili podatke o temperaturnih nihanjih skozi zgodovino, preiskanih mnogo preteklih zapisov. Seveda pa ta nihanja in negotovosti vplivajo tudi na zmožnost, da bi lahko s podnebnimi modeli simulirali dejanske podnebne spremembe.
Nekatere splošne napovedi, ki so jih naredili na podlagi uporabljenih modelov pred tridesetimi leti, se skladajo z današnjimi podatki. Kljub temu v teh modelih ostajajo prisotne osnovne omejitve, ki so znane že kar nekaj časa in jih je treba upoštevati. Z mnogimi modeli ni možno simulirati nekaterih pomembnih dejavnikov podnebja, zaradi česar se projekcije o podnebju glede na uporabljene modele zelo razlikujejo. Ni pa možno reči, kateri, če sploh kateri, od podnebnih modelov, ki jih uporabljamo danes, je dovolj verodostojen za podnebne projekcije in napovedi.
Pri uporabi modelov za napovedovanje podnebja se napovedi gibljejo v celotnem razponu, pri tem pa tudi negotovost vstopa v proces v več korakih. Napovedi za 21. stoletje so same po sebi negotove, kar še posebej velja za napovedi na regionalnih ravneh.
Trenutni modeli napovedujejo dvig povprečnih temperatur na zemeljskem površju, povečano tveganje za nastanek suš in vročinskih valov, močnejše padavine in poplave, podaljševanje sezone rasti in povečanje gladine morja za 20 cm v naslednjih 100 letih.
Pričakuje se zmanjšanje mase ledenikov. Nepričakovane spremembe v cirkulaciji oceanov so zelo malo verjetne. Jakost tropskih ciklonov bi se naj povečala, lahko pa tudi zmanjšala.
Pripisovanje opazljivih podnebnih sprememb posameznemu vzroku, kot na primer izpustu toplogrednih plinov, je formalno popolnoma nemogoče in je odvisno od simulacij računalniških modelov. Kljub temu opravljene analize do sedaj še niso upoštevale vseh negotovosti, ki so prisotne v modelih napovedovanja podnebja, oziroma vseh potencialnih podnebnih vplivov.
Večje zaupanje, da lahko govorimo o vplivu ljudi na globalne podnebne spremembe, izhaja iz mnogih študij, ki so bile narejene v vmesnem času od predhodnega poročila. Modeli za ocenjevanje trenutnih podnebnih sprememb ocenjujejo, da izključno naravni razlogi sami ne bi mogli privesti do takšnega podnebja, kot ga imamo trenutno.
Sledeči zaključki sicer ne izhajajo iz omenjenega poročila, ampak so se na podlagi spremljanja tekočih podatkov o njih strinjali vsi sodelujoči v raziskovalni ekipi.
Zemljino podnebje je zelo zapleten sistem, zaradi česar ne smemo zavestno ignorirati vseh težav, s katerimi se srečujemo pri analiziranju podnebja. Kljub mnogim omejitvam in negotovostim, ki jih je treba upoštevati pri uporabi podatkov, se znanje o podnebnih spremembah na podlagi izboljšanih in razširjenih časovnih vrstah podatkov in izboljšanem vedenju o meteoroloških in oceanografskih mehanizmih, izboljšuje.
V mnogih območjih je podnebje v zadnjih 200 letih prestalo le majhne spremembe, pri tem pa izmerjene temperature na površju zemlje v zadnjih 100 letih nakazujejo na pojav trenda ogrevanja. Težave pri merjenju, vključno z neenakomernim vzorčenjem, manjkajočimi podatki in lokalnimi spremembami okolja, vsakršne interpretacije teh trendov globalnega segrevanja le otežujejo. Drugi, bolj verodostojni podatki, kot so satelitski podatki in podatki, pridobljeni iz radiosond, ter podatki o temperaturah oceanov, kažejo na mnogo manjše trende globalnega segrevanja. Dejanske podnebne spremembe na mnogih območjih so bile relativno majhne in so se odvijale znotraj pasa znanih nihanj, do katerih prihaja v naravi. Trenutno ne obstaja nikakršen neovrgljiv dokaz, da se nam približujejo nevarne in katastrofične spremembe podnebja.
Podatke, ki jih imamo na voljo za preteklo stoletje, lahko razlagamo v kontekstu različnih hipotez, s katerimi želimo pojasniti vzroke nastalih sprememb. Hipoteza, da lahko od nastanka industrializacije naprej izpust toplogrednih plinov proizvajajo, oziroma da je sposoben povzročiti ogrevanje zemeljske klime, vsekakor je verjetna, zaradi česar si proučevanje izpusta toplogrednih plinov zasluži nadaljnjo pozornost. Kljub temu hipoteze ni mogoče potrditi s formalno teoretičnimi argumenti, obstoječi podatki pa dopuščajo, da se omenjeno hipotezo lahko tudi povsem verodostojno ovrže.
Argumenti v prid hipoteze temeljijo na računalniških simulacijah, ki pa nikoli ne morejo biti odločilne kot pritrdilen dokaz. Računalniški modeli, ki so trenutno v uporabi, praviloma ne prikazujejo neposrednih izračunov vseh osnovnih fizikalnih elementov, ampak se zanašajo na empirične približke mnogih manjših procesov gibanja oceanov in atmosfere. Modeli so nastavljeni tako, da sicer prikazujejo verodostojne simulacije svetovnih podnebnih statistik, kljub temu pa to ne zagotavlja popolne zanesljivosti za napovedovanje prihodnjih podnebnih ureditev. Pri simulacijah je prisotnih tudi dovolj stopinj prostosti, kar potrjuje, da simulacije ne morejo služiti kot odločilen dokaz za mnoge oblikovane scenarije, kot na primer tiste v povezavi z močnim učinkom, ki izhajajo iz izpusta toplogrednih plinov.Iz poročila IPCC ne izhajajo nikakršni dokazi, da bi lahko negotovosti formalno spravili iz osnovnih načel, statističnih hipotez in modeliranja. Posledično pri proučevanju podnebnih sprememb tako neizbežno ostajajo elementi negotovosti glede obsega, koliko ljudje prispevajo k tem podnebnim spremembam, vsekakor pa tudi, ali so takšne podnebne spremembe dobra ali slaba stvar.

Ross McKitrick in drugi

po dovoljenju Fraser Instituta objavljeno v Tribunalu 6. julija 2007