Dogodivščine Jonathana Gullibla

Postavna ženska precej dobre volje se je nenadoma prikradla k Jonathanu, medtem ko je on stal in razmišljal o tem, kam bi šel. Brez oklevanja ga je pograbila za njegovo desno roko in pričela živahno poizvedovati. »Kako ste kaj? Ali ni danes prelep dan?« je izstrelila kot iz topa in s svojim mesnatim zapestjem nadaljevala s preiskovanjem njegove roke. »Jaz sem gospa Bess Tweed, prijazna predstavnica vašega okrožja v Svetu guvernerjev in bila bi zelo hvaležna, če bi dobila vaš prispevek in vaš glas za mojo ponovno izvolitev na mesto svetnice, saj je za našo prijetno skupnost to precej napeta situacija.«
»Ali res?« je rekel Jonathan. Hitrost in jakost njenih besed sta ga dobesedno sunili korak nazaj. Nikoli še ni bil srečal osebe, ki bi v eni sapi izrekala toliko besed.
»Oh, seveda,« je nadaljevala gospa Tweed, ki sploh ni poslušala njegovega odziva, »in pripravljena sem vam tudi zelo dobro poplačati, oh seveda, pripravljena sem plačati, boljše kupčije si sploh ne morete zamisliti, kaj pravite?«
»Nameravate mi plačati za moj prispevek in glas?« je nekoliko zmeden vprašal Jonathan.
»Seveda vam ne morem dati denarja – to bi bilo nelegalno, bila bi podkupnina – nič več besed, nič več besed!« je govorila gospa Tweed, mu prebrisano mežikala in ga s komolcem drezala v rebra. Ženska je nadaljevala: »Vendar ponudim vam lahko nekaj vsaj tako dobrega kot denar in nekajkrat vrednejšega od vašega prispevka in glasu. Vse je tako lahko kot polnjenje črpalke. Nekaj bankovcev v mojo dlan danes in v prihodnje lahko pričakujete brizganje različnih koristi. To bom naredila za vas, kaj pravite?«
»To bi bilo res lepo,« je odvrnil Jonathan, ki je opazil, da ga gospa sploh ne posluša.
»Kakšen je vaš poklic? Lahko vam priskrbim pomoč – posojila, licence, subvencije ali davčne oprostitve. S strogimi pravili, z omejitvami, z inšpekcijskim nadzorom in s pristojbinami lahko uničim vaše konkurente. Torej lahko vidite, da je na svetu ni boljše naložbe, kot to, da investirate v visoko postavljenega in vplivnega politika. Morda bi v vaši soseski potrebovali novo cesto ali park ali pa morda kakšno visoko stavbo ali …«
»Samo malo!« je zakričal Jonathan, ki je tako poskušal zaustaviti njen izliv besed. »Kako mi lahko daste več, kot dam jaz vam? Morate biti zelo bogati in velikodušni?«
»Jaz, bogata? Pri vseh svetnikih in mukavcih, ne!« je gospa Tweed ostro odgovorila. »Nisem bogata. Temu torej ne morem pritrditi. Velikodušna? Da, lahko rečete, da sem velikodušna, vendar ne nameravam vam plačati s svojim denarjem. Jasno, vidite, sem namreč pooblaščena za ravnanje z državnim proračunom. In da se razume, s temi sredstvi znam biti zelo, zelo velikodušna, do pravih ljudi, se razume …« Popačila je obraz, dvakrat pomežiknila in ga s komolcem ponovno dregnila v rebra. »Nič več besed, nič več besed!«
Jonathan še vedno ni razumel, kaj gospa sploh hoče. »Vendar, če kupite moj prispevek in moj glas, ali potem ni to podobne sorte kot, torej, podobno kot podkupovanje?«
Gospa Tweed ga je prebrisano pogledala. »Povsem odkrita bom s tabo, moj dragi prijatelj.« Z roko ga je popraskala po ramenih ter ga sunkovito in močno potegnila k sebi. »To je podkupovanje. Vendar, kadar politik raje, kot da bi trošil denar iz svojega žepa, porablja denar od drugih ljudi, je to popolnoma zakonito. Prav tako je nezakonito, če bi mi ti, dragi prijatelj, dal denar v zameno za določeno uslugo, razen, če ga ne prispevaš pod imenom prispevek za volilno kampanjo. Takrat je vse v redu. Prijatelj, kupiš lahko več sto kopij mojih spominov in niti enega samcatega ti ni treba prebrati. Bi ti bilo neprijetno, če bi mi dal denar neposredno na roko? Reci prijateljem, sorodnikom ali družabnikom, naj meni ali mojim sorodnikom ponudijo stalna posojila, opcije na vrednostne papirje ali ostale oblike ugodnosti, lahko takoj ali kadarkoli v prihodnje.« Pričakujoče je obmolknila. »Ali me sedaj razumete?«
Jonathan je odkimal. »Še vedno ne vidim razlike. Mislim, kupovati ljudi za glasove in usluge je še vedno podkupovanje in je čisto vseeno, kdo so ti ljudje in s čigavim denarjem to počnejo. Različno poimenovanje nima nobenega pomena, če gre za enako stvar.«
Gospa Tweed se je pričela prizanesljivo smejati. »Moj dragi, dragi prijatelj, danes je treba biti bolj fleksibilen. Poimenovanje danes pomeni vse.« S svojo prosto roko ga je nežno prijela za brado in mu narahlo obrnila glavo v obe smeri. »Kako ti je ime? Ali si vedel, da imaš lep profil? Če bi se potegoval za javno službo, bi lahko daleč prišel. Če boš fleksibilen, sem prepričana, da bi ti po ponovni izvolitvi našla lep položaj v mojem oddelku. Ali pa si morda želiš kaj tretjega?«
Jonathan je odkimal z glavo in se uspel izviti iz objema njene roke. »Kaj pa vi osebno pridobite s podeljevanjem denarja drugih ljudi? Ali smete obdržati denar, ki ga dobite kot prispevke?«
»Oh, nekaj mi ga pride zelo prav za moje stroške, zraven tega imam obljubljeno, da bom ob morebitni upokojitvi dobila pravcato bogastvo, vendar ta denar mi v največji meri kupuje ali ugled, ali kredibilnost, ali popularnost, ali ljubezen, ali občudovanje, ali celo mesto v zgodovini. Vse to in še več meni in, jasno, tudi mojim potomcem!« Gospa Tweed se je narahlo zahihitala. »Glasovi so moč in ni je stvari, ki bi mi prinesla večji užitek kot je imeti vpliv na življenje, svobodo in lastnino vseh ljudi tega otoka. Ali si lahko predstavljaš, koliko ljudi prihaja k meni – meni – za vse vrste majhnih in velikih uslug? Vsak davek in vsako pravilo predstavlja zame priložnost za podeljevanje posebnih izjem. Vsak problem, majhen ali velik, mi daje nov vpliv. Zastonjkarstvo podeljujem komurkoli se mi zazdi, da je to potrebno. Vseskozi sem sanjala o tem, da bom nekoč imela tako velik pomen. Tudi ti lahko požanješ del te slave!«
Jonathan si je poskušal osvoboditi roko, toda prijem gospe Tweed je bil premočan, držala ga je čvrsto kot jegulja. »Seveda,« je rekel Jonathan, »vi in vaši prijatelji imate vsega dovolj, toda ali se ostali ljudje ne razjezijo, ko vidijo, kako vi zapravljate njihov denar za kupovanje glasov, uslug in moči?«
»Gotovo,« je rekla in ponosno privzdignila svojo odebeljeno, bradato čeljust. »In prav slišim njihove skrbi. Postala sem prvakinja za reformiranje.« Ko je gospa Tweed končno sprostila Jonathanovo roko, je porinila svojo veliko in draguljev polno roko v zrak. »Že leta snujem nova pravila, kako spraviti denar stran od politike. Vedno poudarjam, da denar za kampanje povzroča probleme velikih razsežnosti. In tako sem z obljubami o spremembah pridobila pošten delež glasov.« Ustavila se je, se umetno narahlo zarežala in nadaljevala. »Še sreča zame, da vedno, dokler obstaja možnost prodajanja vrednih uslug, najdem načine, kako zaobiti pravila, ki sem jih sama postavila.« Ponovno je pomežiknila in Jonathana dregnila v rebra. »Razumeš, kaj mislim, razumeš, kaj mislim?«
Gospa Tweed je Jonathana strogo pogledala in opazila njegovo razcapano pojavo. »Nihče ti ne plača niti centa za usluge, ker jih ti zaenkrat še ne moreš prodati. Ali ne vidiš? Toda s svojim nedolžnim videzom – in z mojo ustrezno zaščito – bi lahko prišel zelo daleč. Hmm, nov komplet oblačil, plemeniti čevlji, stilska pričeska in primerna zaročenka. Da, popolnoma jasno je, da bi ti lahko potrojila začetni izkupiček volilnih glasov. Nato, po dvajsetih, tridesetih letih skrbnega usmerjanja – skratka, možnosti so brezmejne! Poišči me v Palači svetnikov in bom videla, kaj lahko storim.« Gospa Tweed je medtem opazila skupino delavcev, ki so se zbrali preko ceste in zgubljeno opazovali propadlo tovarno. V trenutku je izgubila interes za Jonathana in urno odvihrala stran, v iskanje svežih žrtev.
»Zapravljanje denarja drugih ljudi zveni podobno kot povzročanje težav,« je zamomljal Jonathan.
Z ušesi, ostro naravnanimi na odkrivanje nestrinjanja, se je gospa Tweed v trenutku ustavila in obrnila proti Jonathanu. »Si rekel težave? Ha, to je resnično tako, kot da bi otroku vzel bonbonček. Tega, česar mi ljudje ne dajo kot obveznost, to si pač od njih izposodim. Poglej, mene več dolgo ne bo in bom v nežnem spominu ljudi, ko bodo njihovi danes še nerojeni otroci dobili račun za moje trošenje. Fant, kako ti je ime?«
»Uh, Jonathan Gullible sem, gospa.«Obraz gospe Tweed se je hladno in sunkovito obrnil. »Zapomnila si te bom, Jonathan Gullible. Če nisi z mano, si proti meni. Jaz nagrajujem prijatelje in kaznujem sovražnike. Ne moreš biti vmes, me razumeš? Tukaj jo imaš, to je ta napeta situacija naše prijetne skupnosti, o kateri sem ti govorila. Nič več besed!« Kot bi trenil, je njen obraz planil v širok, žareč smeh. In izginila je naprej po ulici.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 16. avgusta 2007