Ali podnebje resnično grozi?

V zadnjih dveh letih je bilo objavljenih zavidljivo število vznemirjujočih novic o globalnem segrevanju. Večina jih je osredotočenih na taljenje polarnega ledu, tropske nevihte in orkane ter masovno izumiranje. Gola količina teh zgodb se je pokazala za gonilo ameriškega političnega procesa proti nekaterim oblikam omejevanja emisij ogljikovega dioksida.
V statističnem pogledu je zelo neverjetno, da bi nove informacije, ki bi jih dodali že obstoječim napovedim, bile skoraj vedno »slabe« ali »dobre«. Vsako novo odkritje ima enako verjetnost, da napravi obstoječe napovedi slabše ali boljše. Prevladovanje slabih novic tako posledično skoraj zagotovo pomeni, da nekaj manjka. Tako v procesu znanosti, kot tudi pri razlagi znanosti.
Odveč je reči, da so neobjavljene informacije običajno nasprotne slabim novicam. Poročila o naglem razpadanju ledu na Grenlandiji prezirajo dejstvo, da je bila regija več desetletij dvajsetega stoletja toplejša, kot pa je danes. In to še preden je lahko imelo človeštvo kakršen koli vpliv na podnebje. Podobne zgodbe, ki zadevajo Antarktiko, prezirajo dejstvo, da je čisti temperaturni trend v zadnjih desetletjih negativen, oziroma da lahko služi segrevanje bližnjega oceana izključno povečanim snežnim padavinam, kar bi imelo za posledico povečanje ledu. Globalno segrevanje vpliva na orkane tako v pozitivni kot tudi v negativni obliki. Ko pa se preseže neka mejna temperatura na površju oceana, pa ne obstaja nobena povezava več med močjo nevihte in temperaturo na površju oceana. Poročila o množičnem izumrtju živalskih vrst pa so se tudi izkazala za izrazito pomanjkljiva.
Takšna konstelacija polresnic in napačnih navedb je predvidljiva posledica načina današnjega upravljanja z znanostjo, kjer sporna vprašanja medsebojno tekmujejo za čim večjo podporo javnosti. To, na žalost, ustvarja kulturo negativnosti, ki odseva v zadnjem naraščanju poročil o globalnem segrevanju.

GRENLANDIJA
Na Grenlandiji so ledene plošče in ledeniki z nekje 2.85 milijona km3 oziroma 9,9 odstotka vsega ledu največja ledena gmota na severni hemisferi. Grenlandija in Antarktika imata skupaj 99,4 odstotka svetovnega ledu, ostanka nepolarnega ledu pa je skupaj s himalajskim ledenikom komaj 0,6 odstotkov.
Nedavni prispevek Rignorja in Kanagaratnama (2006) v reviji Science je s tezo, da obstaja v zadnjih 10 letih široko razširjena in pospešena izguba obrobnih ledenikov na Grenlandiji in vse večji odtok od glavnega ledenika, požel veliko publiciteto. Za leto 2005 je bila dana stopnja 224 ± 41 km3 na leto. Za primerjavo: masa ledu na Grenlandiji znaša 2,85 milijona km3, kar pomeni izgubo osmih tisočink odstotka na leto, kar pomeni porast morske gladine za dve stotinki inča na leto [op.p. 1 inč = 2,54 cm].
Začuda ta prispevek ni omenjal prispevka Johannessena s soavtorji iz leta 2005 iz iste revije, ki je pokazal, da ledenik v Grenlandiji narašča po stopnji 5,4 ± 0,2 cm na leto. To je povečanje v višini ledenika in je bilo izmerjeno z istih satelitov, kot sta jih uporabila tudi Rignot in Kanagaratnam.
Čemu ta razlika? Rignot in Kanagaratnam sta združila opazovanja izgube ledu obalnih ledenikov z modeli sprememb v notranjosti ledenika. Johannessen pa je s soavtorji proučeval spremembe neposredno na ledeniku. Ugotovili so, da je možno rast ledenika spremeniti v nekje 75 km3 na leto. Če bi Rignot in Kanagaratnam uporabila dejanske podatke in ne računalniške simulacije, bi ugotovila, da se je nekaj zmanjšanja ledu na Grenlandiji pojavilo le v zadnjih petih letih in bi celotna izguba znašala nekje 93 km3, kar je le 40 odstotkov že tako majhne izgube, ki sta jo ugotovila.
Arhiv temperatur za območje južne Grenlandije, območja z največjim zmanjšanjem ledu, kaže, da so bile te med leti 1920 do poznih štiridesetih v splošnem višje od današnjih. V svojem prispevku za Science o stanju ledu v Grenlandiji so Krabill s soavtorji leta 2000 zapisali: »Temperatura na Grenlandiji med leti 1900-1995 kaže največjo poletno temperaturo v tridesetih, ki ji je sledil stanovit padec do zgodnjih sedemdesetih in potem rahel porast. Osemdeseta in devetdeseta so bila za nekje pol stopinje hladnejša od 96-letnega povprečja. Če se posledično današnje tanjšanje ledu pripisuje višjim temperaturam, je moralo le-to biti zgodnejše v tem stoletju še večje.«
Leta 2004 so Chylek s soavtorji zapisali: »Od leta 1940 so obalne postaje v Grenlandiji zaznale pretežno trend ohlajanja. Na vrhu grenlandskega ledenika so se od začetka merjenja iz leta 1987 poletne temperature v povprečju zmanjšale po stopnji 2,2 stopinji Celzija na desetletje. To napeljuje, da ledenik na Grenlandiji in obalne regije ne sledijo trenutnemu trendu globalnega segrevanja.«
Hanna in Cappelen (2003) sta sestavila zelo kvaliteten zbir podatkov za gibanje kopenskih temperatur na Grenlandiji od leta 1958 do 2001, ki so korigirane za napake in pristranskost. Osem postaj je pretežno na obali južne Grenlandije, ki je ključen del, saj so robovi grenlandskega ledenika ob obali najbolj občutljivi na temperaturne spremembe, še posebej poletne. Modeli predvidevajo, da pomeni vsak porast temperature za 1 stopinjo Celzija porast taljenja ledenika za 20-50 odstotkov.
Njihov sestavljen arhiv kaže pomembno padanje temperatur od leta 1958. Temperature ob južni obali Grenlandije so od leta 1959 padle za 1,29 stopinje Celzija. Hanna in Cappelen sta za isto obdobje primerjala te temperature s temperaturami z bližnje gladine morja iz dveh različnih virov. Čeprav kažejo temperature v oceanu manjša letna nihanja (to je pričakovano, saj se voda počasneje segreva in ohlaja od kopnega, četudi je kopno zelo mrzlo), sta trend in smer tega nihanja na letni osnovi zelo podobna. Iz tega sledi, da so se temperature na kopnem in bližnjem oceanu vsaj do leta 2001 zniževale že desetletja.
Chylek in avtorji (2006) so pred kratkim povzeli klimatološko zgodovino Grenlandije zadnjega stoletja:
- Med leti 1995 do 2005 so bila pri obalnih postajah na Grenlandiji zaznana v splošnem povečanja temperatur. Leto 2003 je bilo posebej toplo na jugovzhodni obali Grenlandije. Povprečne letne temperature in povprečne poletne temperature pri postaji Ammassalik so od leta 1895 dosegle rekord leta 2003. Temperature v letih 2004 in 2005 so bile bližje normalnim in so bile bistveno pod temperaturami, doseženimi v tridesetih in štiridesetih letih. Čeprav so povprečne letne temperature in povprečne poletne temperature pri Godthab Nuuk-u, jugozahodni del obale, naraščale tudi med leti 1995-2005, so v splošnem ostale pod vrednostmi, značilnimi za obdobje 1920-1940.
- Med leti 1955-2005 sta povprečji poletnih temperatur in temperatur najtoplejšega meseca bili tako pri Godthaab Nuuk-u in Ammassaliku značilno nižji kot ustrezni povprečji v preteklih 50-ih letih (1905-1955). Poletja na obeh obalah Grenlandije, jugozahodu in jugovzhodu, so bila značilno hladnejša med leti 1955-2005, kot pa med 1905-1955.
- Čeprav je bilo zadnje desetletje med 1955-2005 relativno toplo, so bila skoraj vsa desetletja med leti 1915-1965 celo toplejša tako na jugozahodni (Godthab Nuuk), kot tudi na jugovzhodni obali (Ammassalik) Grenlandije.
- Segrevanje med leti 1995-2005 je bilo na Grenlandiji podobno segrevanju med leti 1920-1930, čeprav je bila stopnja rasti temperature za približno 50 odstotkov višja za čas segrevanja v periodi med 1920-1930.

DISKUSIJA
Jasno je, da so mnoge zadnje zgodbe o taljenju polarnega ledu, orkanih in izumrtju, objavljene v ekstremnih oziroma zavajajočih oblikah tako s strani samih znanstvenikov kot tudi novinarjev, same sebi nekonsistentne, so pa tudi nekonsistentne z drugimi dognanji in ne dajejo natančne slike dejanskega znanstvenega raziskovanja.
To terja obrazložitev. Mogoče je to preprosto pot, na kateri je znanost vedno bila. Pa vendar sili področje globalnega segrevanja posameznike, vključno z mano, da bolj skrbno kot bi bilo potrebno preučijo relevantno znanstveno literaturo. Alternativa je ta, da je zadnji postopek znanstvenega objavljanja začel dovoljevati objavo prispevkov, ki bi morali biti pred svojo objavo bistveno dopolnjeni.
Če slednje drži, zahteva to dodatno obrazložitev. Ena hipoteza bi bila, da je v znanost prišla dinamika teorije javne izbire, kar se zdi, da bi pri delu znanstvene skupnosti terjalo neetično vedenje. Po tem modelu postaja proces objavljanja manj strog, če prispevek promovira ekonomsko blaginjo ocenjevalca, če pa ne, pa bolj strog.
V tem primeru pomeni izraz »blaginja« strokovno napredovanje in nagrado. Dejstvo je, da je v Združenih državah Amerike davkoplačevalski strošek za tako imenovano globalno segrevanje na letni ravni presegel 4 milijarde dolarjev. Univerze nagrajujejo svoje fakultete glede na količino in kakovost prispevkov, ki jih le-te proizvedejo, kar na področju znanosti proučevanja podnebja zahteva ogromno davkoplačevalskega financiranja. Če začnejo pri tem rezultati študij, ki zmanjšujejo pomembnost podnebnih sprememb, ogrožati finančni tok, bi model teorije javne izbire napovedal zelo kričečo revizijo. Če pa se le-ta [op.p. finančni tok] še bolj poveča, bi model [op.p. javne izbire] napovedal navdušeno, pozitivno revizijo.
Če je dinamika teorije javne izbire resnično odgovorna za trenutno precej nesistematično stanje na področju znanosti o globalnem segrevanju, bi bilo treba testirati.
To se lahko testira na način, da ima dodajanje novih informacij danim napovedim enako možnost vplivanja na spremembo napovedi bodisi v pozitivno bodisi v negativno smer. Zelo zanimivo bi se bilo lotiti celostne analize sodobne znanstvene literature na temo podnebnih sprememb, saj bi se videlo, če vplivajo rezultati študij značilno pristransko na naše poglede o prihodnosti, v smislu, da je ta skoraj zmeraj »slabša, kot smo mislili« in redkeje »ne tako slaba, kot smo si mislili«.Če ta pristranskost obstaja ali ne, je nedavni velik val znanstvenih prispevkov o globalnem segrevanju na polarnem ledu, orkanih in izumrtju poln izpuščanja in nekonsistentnosti.

Patrick J. Michaels

po dovoljenju Cato Instituta objavljeno v Tribunalu 6. julija 2007