Tribunalovo oko

Andrej Šircelj, državni sekretar na Ministrstvu za finance, je ob znižanju davka od iger na srečo za posebne projekte za RTV Slovenija izjavil:

»Tukaj vlada ustvarja pogoje. Ustvarja pogoje za nove naložbe in ustvarja pogoje za novih 2000 delovnih mest. Ustvarja pogoje za nov kapital, ki bo tako domač kot tuj.«

Pred dnevi mi je kolega poslal članek z naslovom »Alberta's Economic Miracle Spills Over to Other Provinces.« Večina vas je verjetno že slišala za to zahodno-kanadsko provinco, ki je nase opozorila leta 1988 z olimpijskimi igrami v Calgaryju leta. Mnogo ljudi se še danes spominja izjemnih nastopov legendarnega Mattija Nykänena, ki je na igrah osvojil tri zlate kolajne, in Alberta Tombe, ki si je v Calgaryju prismučal dve najžlahtnejši odličji.
Kljub svoji olimpijski zgodovini pa izhaja današnja prepoznavnost Alberte iz nečesa povsem drugega. Z več kot 66.000 dolarji BDP na prebivalca, kar jo za Severozahodnim teritorijem s 95.000 dolarji postavlja na drugo najbogatejšo kanadsko provinco, je postala Alberta vlečni konj kanadskega gospodarstva. Pa vendar, kaj dela Alberto tako posebno med ostalimi kanadskimi provincami. Tako zelo, da dosega sosednja Britanska Kolumbija vsega šestdeset odstotkov njenega dohodka, kanadsko povprečje pa 64 odstotkov?
Razloge za takšno gospodarsko uspešnost Alberte v primerjavi s preostalim delom Kanade sta iskala ekonomista Philip Cross in Geoff Bowlby. Kljub temu, da pomenijo velik del njene uspešnosti proizvodnja energentov, Alberta pač sodi med zelo pomembna središča naftne industrije, pa ne gre spregledati drugega pomembnega dejavnika: Alberta ima med vsemi kanadskimi provincami najnižjo raven javnega trošenja in posledično tudi najnižjo raven obdavčitve. In natanko to je tista razlika, ki ločuje kanadsko in ameriško konkurenčnost. Tako tudi ne čudi, da je Fraiser Institute v letu 2006 Alberto z naskokom označil kot najbolj svobodno kanadsko provinco, z najbolj prijazno podjetniško klimo. In to ne samo v Kanadi. S svojo ureditvijo in davčnim sistemom sodi Alberta med podjetništvu najbolj prijazne predele v celotni Severni Ameriki.
Alberta je izkoristila možnost davčne konkurence med kanadskimi provincami, nizke davke pa postavila za svojega aduta. Ima najnižjo stopnjo dohodnine in davka na dobiček, ne pozna splošnega prometnega davka in davka na premoženje, tako kot tudi ne davka na izplačane plače. Po izračunih njihove vlade bi prebivalci Alberte z davčnim sistemom sosednje Britanske Kolumbije plačali vsaj 8,3 milijarde dolarjev več davkov.
Od leta 2002 do danes so dohodki iz dela narasli za 27 odstotkov, Alberti pa celo primanjkuje delovne sile. Na krilih povečanih dobičkov podjetij so se investicije v zadnjih treh letih povečale za 37 odstotkov. Praksa, ki potrjuje, da podjetja povečanih dohodkov ne namenjajo izključno za izplačevanje dobičkov, ampak jih gre večji del za povečanje investicij in višje plače, ki trenutno znaša 21 dolarjev na uro. Med vsemi provincami ima Alberta s 3,4 odstotki najnižjo stopnjo brezposelnosti in najvišjo stopnjo zaposlenosti, opazno pa je že pomanjkanje usposobljene delovne sile, čeprav se v provinco seli vse več ljudi. Ob tem pa predstavlja zaposlenost v javni upravi le 3,5 odstotka vseh zaposlenih.
Seveda bi lahko nadaljeval z naštevanjem ekonomskih in demografskih kazalcev, po katerih je provinca svetovni fenomen. Že res, da je gradila svoj uspeh na krilih naftne industrije, pa vendar ostaja zgodba zelo poučna. Kaže namreč, kako pomembno je izkoristiti priložnosti, ki se ponujajo. Tudi obilna založenost z naravnimi viri ni jamstvo za visok standard, če okolje v državi ne deluje spodbujevalno. Kljub temu, da je nafta v pokrajini že od nekdaj, se je od sredine 1980ih let in s koncem v letu 1994, ko se je javno trošenje ponovno začelo zmanjševati, ekonomska slika Alberte začela drastično poslabševati. Zmanjševanje ekonomske svobode je v provinco prineslo brezposelnost, ki je presegla državno povprečje, medtem pa se je njena razvitost strmo začela približevati drugim revnim kanadskim provincam. Drug primer za to je Iran z manj kot 9.000 dolarji BDP na prebivalca. Na drugi strani pa so Irska, Islandija, Slovaška in druge na krilih manj reguliranega gospodarstva in nizkih davkov uspele zgraditi čvrsta gospodarstva, in to kljub manj ugodnim naravnim pogojem.V tem pogledu je izjava sekretarja Širclja pot v pravo smer z majhno napako. Na podlagi njegove ugotovitve, da investicijam bolj prijazno okolje prinaša izključno nova delovna mesta, višje plače in večjo gospodarsko rast, ki jo je uporabil za igralniški sektor, in na podlagi kanadskega primera bi lahko celotno Slovenijo in vse investicije označili za »posebne projekte.« Z drugimi besedami to pomeni znižati davke, gospodarstvo pa razbremeniti administrativnih ovir. Iniciativa pač zmeraj prihaja od posameznikov.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 21. junija 2007