Svoboda in nesvoboda v Rusiji
Svoboda ni razkošje
Za osvežitev našega spomina, kakor tudi spomina naših prijateljev, kolegov in celo naših nasprotnikov, se je vredno malo ustaviti in pogledati razloge, zakaj je svoboda boljša od nesvobode.
Svoboda ni razkošje, ampak je zelo močan instrument, brez katerega noben posameznik in nobena država na svetu ne more vzdrževati napredka, varnosti, razvoja ali spoštovanja. Svobodne države so vsekakor bolj napredne od nesvobodnih. Index of Economic Freedom, ki ga izdaja Heritage Foundation, Economic Freedom of the World, ki ga izdaja Fraser Institute, ali Freedom in the World, Freedom Housa nas preplavljajo z dokazi, da so ekonomsko in politično svobodne države mnogo bogatejše od nesvobodnih. V svobodnih državah znaša povprečni BDP na prebivalca med 28.000 in 30.000 dolarji, v primerjavi s približno 4.000 dolarji v nesvobodnih državah.
Tudi gospodarstva svobodnih držav rastejo hitreje. V zadnjih 30 letih so popolnoma svobodne države podvojile svoj dohodek na prebivalca, delno svobodne države so ga v povprečju povečale za 40 odstotkov. V nasprotju s tem pa so nesvobodne države zmanjšale svoj dohodek na prebivalca za približno 34 odstotkov. V tem obdobju so nekatere države spremenile svoj status iz politične svobodne v politično nesvobodo in druge od politične nesvobode v politično svobodo. Sprememba v politično nesvobodo vodi do ekonomske degradacije in negativnih stopenj gospodarske rasti. Prehod v nasprotno smer, od nesvobode k svobodi, pa pospešuje gospodarsko rast, kar vodi do nadpovprečno visokih stopenj rasti.
Svoboda tudi zagotavlja varnost. To drži za zunanjo varnost, saj je možnost spopada med ekonomsko in politično svobodnimi državami bistveno manjša, kot pri nesvobodnih državah. Drži pa tudi za domačo varnost, saj imajo svobodne države praviloma manjše stopnje smrtnosti zaradi nasilnih kriminalnih dejanj, ki jih povzročajo kriminalne tolpe ali vlade. Vzemite ZDA, Zahodno Evropo, Kanado in Japonsko na eni strani in nesvobodne države, kot so Ruanda, Afganistan, Irak, Somalija in Severna Koreja, na drugi. Katere so bolj varne? Kje je življenjska doba daljša? Kje je večja verjetnost, da boste oropani, ugrabljeni ali umorjeni?
V povezavi s tem, svoboda veča ekonomsko, politično in vojaško moč. Primerjajmo države s podobnim številom prebivalstva in različnimi ravnmi svobode. Katere so ekonomsko močnejše? Španija ali Sudan? Avstralija ali Sirija? Belgija ali Kuba? Kanada ali Mjanmar? Nizozemska ali Zimbabve? Tajvan ali Severna Koreja? Finska ali Libija? Svoboda tudi vodi do večjega mednarodnega spoštovanja. Katere izmed prej naštetih držav se zdijo bolj privlačne in bolj spoštovane? V katere države se ljudje naseljujejo? Iz katerih se množično izseljujejo? Ljudje glasujejo za svobodo s svojimi nogami.
Na drugi strani ustvarja pomanjkanje svobode nepremagljive ovire za napredek in gospodarsko rast. Na primer, v svetovni zgodovini ni nobenega primera, kjer bi nesvobodna država presegla mejo 15.000 dolarjev na prebivalca. Države, ki so bile sposobne prečkati to mejo, so to storile šele potem, ko so postale politično in ekonomsko svobodne. Španija, Portugalska, Grčija, Tajvan, Južna Koreja in Čile sodijo med najbolj poznane primere takšne preobrazbe. Nasprotno obstajajo tudi države, ki so bile bogate, ampak so kasneje postale nesvobodne, s tem pa tudi revne. Med njimi najdemo celo države, izvoznice nafte v časih visokih cen energentov. V Iranu, Venezueli, Savdski Arabiji in Iraku je BDP na prebivalca danes nižji, kot je bil pred tremi desetletji, in to za 10, 30, 40 in 80 odstotkov. Pomanjkanje svobode vedno uniči bogastvo.
Uničenje svobode v Rusiji
Zgodba o uničenju svobode v moji domovini, Rusiji, je žalostna. Kljub temu mora biti slišana, mora biti znana in mora se jo zapolniti, da je ne bi ponavljali in da bi jo nekoč preobrnili.
Najprej je šlo za napad na ljudi v Čečeniji. Mnogo Rusov je bilo prepričanih, da branjenje svobode Čečenov ni njihova naloga. Ljudje v Čečeniji so izgubili svojo neodvisnost, politične pravice in mnogi svoja življenja. Tudi mnogo Rusov je izgubilo svoja življenja.
Potem je šlo za napad na ruske medije. Mnogo Rusov je bilo prepričanih, da branjenje svobode medijev ni njihova naloga. Kot rezultat so mediji izgubili svojo neodvisnost, najprej televizijski programi, potem radijske postaje in časopisi. Sedaj cenzorji obračajo svojo pozornost še na internet.
Potem je sledil napad na zasebna podjetja. Mnogo Rusov je bilo prepričanih, da branjenje svobode zasebnih podjetij ni njihova naloga. Tako so zasebna podjetja izgubila svojo neodvisnost in so postala podjarmljena nestanovitnosti izvršilne oblasti. To je država dosegla preko t. i. javno-zasebnega partnerstva, čeprav bi bilo temu dogajanju pravilneje reči nasilje nad zasebnim podjetništvom preko korporacije, ki je na oblasti.
Potem je sledil napad na neodvisne politične stranke. Mnogo Rusov je bilo prepričanih, da branjenje neodvisnosti političnih strank ni njihova naloga. Rezultat je ta, da neodvisne politične stranke ne obstajajo več.
Potem je sledil napad na neodvisno sodstvo. Mnogo Rusov je bilo prepričanih, da branjenje neodvisnosti pravosodja ni njihova stvar. Sedaj v Rusiji ni več neodvisnih sodišč ali sodnikov.
Potem je sledil napad na izvolitev regionalnih guvernerjev. Mnogo Rusov je bilo prepričanih, da branjenje svobodnih volitev regionalnih guvernerjev ni njihova naloga. Danes regionalne guvernerje imenuje predsednik, s tem pa v državi ni več neodvisnih regionalnih oblasti.
Potem je šlo za napad na neodvisnost nevladnih in religioznih organizacij. Končno so nekateri ljudje poskušali ubraniti svobodo teh organizacij, ampak bilo je prepozno. In sedaj tisti, ki bi se želeli upreti, za protiudarec nimajo niti sredstev, niti potrebnih inštitucij.
Tako Rusija ni več politično svobodna država. Za leto 2005 je indeks Freedom in the World, ki ga izdaja Freedom House, Rusijo uvrstil na 168. mesto med 192. državami. Global Corruption, ki ga izdaja Transparency International, je med 159. državami Rusijo uvrstil na 126. mesto. World Economic Forum je ocenil, da med 108. državami Rusija zaseda 85. mesto po kriteriju preprečevanja favoriziranja pri državnih odločitvah, 88. pri varovanju lastninskih pravic in 84. med 102. državama po kriteriju neodvisnosti pravosodja. Ruska država lahko z Nepalom, Belorusijo, Tadžikistanom, Gambijo, Salomonovimi otoki, Zimbabvejem in Venezuelo, ki so v zadnjih petnajstih letih pospešeno uničile osnovne inštitucije moderne države in civilne družbe, oblikuje naslednjo skupino G-8.
Kaj dela ruska država sedaj, ko je uničila svobodo in dosegla skoraj popoln nadzor nad rusko družbo? Ali bo prenehala s svojimi napadi? Ne, z njimi nadaljuje, in to tako znotraj Rusije, kot tudi izven njenih meja. Znotraj države je država začela propagando proti človekovim pravicam. Ustanovila je oddelek posebnih enot, gibanja Nashi (naši), Mesnye (lokalni) in Molodaya gvardiya (mlada garda), ki so izučeni in izurjeni za trpinčenje in pretepanje političnih in intelektualnih nasprotnikov obstoječega režima. Dnevi, ko bodo ti oddelki posebnih enot začeli tudi delovati, bodo s parlamentarnimi in predsedniškimi volitvami v letih 2007 in 2008 kmalu nastopili.
Preko ruskih meja država namenja ekonomsko, finančno, politično, intelektualno in moralno podporo svojim novim prijateljem, vodjem nesvobodnih držav, kot so Belorusija, Uzbekistan, Venezuela, Alžirija, Iran in palestinskemu Hamasu. V tem istem času si Rusija prizadeva uničiti težko prigarano svobodo in demokracijo pri njenih sosednjih državah. Ukrajina, Moldavija in Gruzija so se znašle v novi hladni vojni, saj ruske oblasti uvajajo sovražno politiko, ki zajema uvedbo viz, uvoz perutnine, električno energijo, plin, naftne cevovode, vino in celo mineralno vodo. Ruska država pravkar začenja popolno blokado Gruzije. S strani države nadzirani mediji so sprožili propagandno vojno proti Ukrajini, Moldaviji, Gruziji, baltskim državam, Evropi in ZDA.
Kaj združuje nesvobodne države? Kaj združuje tako različne države, kot so Nepal, Belorusija, Tadžikistan, Salomonovi otoki, Gambija, Venezuela, Zimbabve, Severna Koreja, Sudan, Turkmenistan, Kuba, Mjanmar in, tako je, sedaj tudi Rusija? Samo ena stvar: vojna, v kateri država ljudem jemlje lastnino in uničuje družbo in v kateri pošiljajo ljudi v taborišča ali pa jih ubijejo izključno zaradi tega, ker imajo drugačen pogled na svet, vero, pravosodje in svojo domovino. Samo s sovraštvom, strahom in volilnim nasiljem lahko ti vladarji ohranjajo tisto, kar jim je najslajše – absolutno oblast.
Brez svobode ne more biti odprte razprave o problemih nacionalnega in mednarodnega pomena. Brez svobode prihaja do izključitve javnega življenja iz razprave o najpomembnejših stvareh. To pa primitivizira javno življenje, degradira družbo in oslabi državo. Politika nesvobode je politika javnega izčrpavanja in zaostajanja ekonomske rasti.Največja praktična lekcija ruske pretekle zgodovine je ugotovitev, da je svoboda nedeljiva. Polom svobode na enem področju povzroči, da je svobodo na drugih področjih težje braniti. Prav tako je propad svobode v eni državi udarec globalni svobodi. Nesposobnost ubraniti svobodo včeraj se nam danes kot bumerang povrne po bistveno višji ceni in ta cena bo jutri še višja.
Adrei Illarionov
po dovoljenju Hillsdale objavljeno v Tribunalu, 21. junija 2007
Št. komentarjev: 0:
Objavite komentar
Naročite se na Objavi komentarje [Atom]
<< Domov