Dogodivščine Jonathana Gullibla

Jonathan je v podjetju Mices pohitel naprej. Zgradbe so postajale vse večje, ulica pa je bila vse bolj polna ljudi. Pločnik je olajšal hojo, celo tistim na kolenih. Ko je prečkal veliko zgradbo iz opek, je zaslišal brnenje strojev, ki so prihajali od zgoraj, in so mu izzveneli kot tiskarski stroj. »Mogoče je pa mestni časopis,« je glasno rekel Jonathan, kot da bi pričakoval odgovor od mačke. »Odlično! Potem bom pa lahko prebral vse o tem otoku.«
Želel je poiskati vhod in zato naglo zletel za vogal, pri tem pa skoraj treščil v lepo urejen par, ki se je držeč se za roko sprehajal po tlakovani ulici. »Oprostite,« se je opravičil Jonathan. »Ali se tukaj tiska lokalni časopis?«
Punca se mu je nasmehnila, možakar pa ga je popravil: »Mladi gospod, bojim se, da ste se zmotili. To je Urad za tiskanje denarja in ne časopisna hiša.«
»A tako,« je v razočaranju rekel Jonathan. »Upam sem, da bom našel tiskalni stroj, ki bo imel nek pomen.«
»Hej, hej,« mu odvrne gospod. »Pomembnejšega tiskalnega stroja od tega biroja ni. A ne, draga?« odvrne moški, pri tem pa je potrepljal žensko po njeni v rokavico odeti roki.
»Ja, to je res,« je hihitaje odvrnila. »S tiskanjem denarja prinaša Urad veliko zadovoljstva.«
»To se sliši odlično!« je vznemirljivo rekel Jonathan. »Denar bi me v tem trenutku zagotovo osrečil. Če bi lahko tiskal denar, bi …«
»Oh ne,« ga je zavrnil možakar in mu zažugal s prstom proti obrazu. »To ne pride v poštev.«
»Seveda,« je prikimaje rekla ženska. »Tiskarji denarja, ki niso imenovani s strani Sveta guvernerjev, so ponarejevalci in jih zato vržemo za zapahe. Ne trpimo prevarantov.«
Možakar je energično prikimal: »Ko ponarejevalci tiskajo svoj denar in ga trošijo, je v obtoku preveč denarja. Cene narastejo, plače, prihranki in pokojnine postanejo manj vredne. To je čista kraja!«
Jonathan se je namrščil. Le kaj je zamudil? »Mislil sem, da ste rekli, da tiskanje velikih količin denarja osrečuje ljudi?«
»Seveda, to drži,« je odgovorila ženska. »Pod pogojem …«
»… da gre za uradni denar,« ji je vskočil moški, preden je lahko zaključila. Oba sta se že tako dobro poznala, da sta lahko drug drugemu zaključevala stavke. Moški je s svojega žepa na suknji vzel veliko usnjeno denarnico, iz nje vzel kos papirja in ga pokazal Jonathanu. Pokazal je na uradni žig Sveta guvernerjev in dodal: »Vidiš. To pomeni zakonito plačilno sredstvo, kar ga dela za uradni denar.«
»Tiskanje uradnega denarja se imenuje denarna politika,« je nadaljevala, kot bi faktografsko po spominu navajala učbeniški tekst. »Denarna politika je sestavni del centralnega plana.«
Moški je spravil svojo denarnico in dodal: »Če gre za uradni denar, njegovi izdajatelji niso prevaranti.«
»Zagotovo ne!« je odvrnila. »Svet guvernerjev troši to zakonito plačilno sredstvo v našem imenu.«
»Seveda in so zelo velikodušni,« je s pomežikaje dodal moški. »Uradni denar trošijo na projektih za svoje lojalne ljudi, še posebej za tiste, ki jim pomagajo pri izvolitvi.«
Jonathan je nadaljeval: »«Ali lahko imam še eno vprašanje? Rekla sta, da vodi cirkulacija ponarejenega denarja v višje cene, vrednost plač, prihrankov in pokojnin pa se zniža. Ali se ne zgodi podobno tudi s tem zakonitim plačilnim sredstvom?«
Par se je razveseljivo spogledal, možakar pa je dejal: »No, cene narastejo, vendar smo vsi zelo srečni, če lahko Svet več potroši za nas. Obstaja toliko potreb zaposlenih, nezaposlenih, posebnežev, ne-posebnežev, mladih, ne-mladih, revnih, ne-revnih.«
»Svet zelo natančno odkriva korenine naših finančnih težav. Za glavna razloga so odkrili nesrečo in slabo vreme. Muhavost narave vodi v naraščanje cen in padec življenjskega standarda, še posebej v naši gozdni in podeželski pokrajini,« je pripomnila ženska.
»Resnično!« je vzkliknila v bran. »Naš otok je oblegan s katastrofo, ki z visokimi cenami uničuje naše gospodarstvo. Visoke cene lesa in hrane bodo zagotovo nekoč pomenile naš padec.«
»In nizke cene,« se je razjokala. »Tujci, s svojo kruto konkurenco, nam zmeraj skušajo prodati sveče in plašče po uničujoče nizkih cenah. Naši modri Guvernerji se zelo neprizanesljivo ubadajo s temi pošastmi.« Obrnila se je k svojemu partnerju in ga nepotrpežljivo pocukala za rokav.»Natanko tako,« ji je odvrnil. »Mladi gospod, upam, da nama oprostiš, toda z najinim investicijskim bankirjem imava dogovorjen sestanek. Moramo ujeti razcvet pri zemlji in žlahtnih kovinah. Pridi draga.« Gospod je pozdravil s klobukom, gospa se je vljudno priklonila in skupaj sta zaželela Jonathanu veder nasvidenje.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 21. junija 2007