Dogodivščine Jonathana Gullibla

Kako bi se Jonathan sploh kdaj vrnil domov? Bil je srčen, iskren mladenič, pripravljen poprijeti za katerokoli delo. Mogoče bi si lahko našel delo na ladijski posadki. Otok je gotovo moral imeti pristanišče z ladjami. Ko je tako razglabljal o problemu, je opazil suhcenega moža, kako se trudi natovoriti okoren stroj na velik konjski voz. Nosil je vpadajočo rdečo obleko in imel stilski klobuk z velikim peresom, zataknjenim za obrobkom. Ko je ujel Jonathana v pogled, je zavpil: »Hej dečko! Plačam ti pet kaynov, če mi pomagaš naložiti stroj.«
»Kaynov?« je z zanimanjem ponovil Jonathan.
»Denar, papirnat kos za plačevanje. Hočeš ali ne?«
»Seveda,« je odvrnil Jonathan, ki ni imel boljše ideje o tem, kaj bi počel. Ni bilo ravno delo na ladji, vendar moral je zaslužiti za osnovne potrebščine. Zraven tega je mož bil videti bister in bi mu lahko ponudil kakšen nasvet. Po precej sunkovitem potiskanju sta uspela povleči stroj na krov. Medtem ko si je brisal pot s čela, je Jonathan sopihajoče stopil korak nazaj in pogled usmeril v stroj. Bil je mogočen in ves poslikan s čudovitimi vzorci. Na vrhu je bil velik rog, takšen, kakršnega je nekoč že bil videl doma na ročno-vrtljivem gramofonu.
»Kako lepe barve,« je rekel Jonathan, ki se mu je kar zavrtelo od buljenja v zapletene in srce parajoče vzorce. »Kaj pomeni ta velik rog na vrhu?«
»Pridi sem gor in kar sam poglej.« Jonathan je splezal na voz in prebral napis, ki je bil pobarvan z elegantnimi zlatimi črkami: »Stroj za sanje od Golija Gompersa!«
»Stroj za sanje?« je ponovil Jonathan. »Mar to pomeni, da uresničuje sanje?«
»Seveda jih,« je dejal mož z ostrim obrazom. Odvil je še zadnji vijak in umaknil opaž s hrbtne strani stroja. Znotraj je bil mehanizem preprostega gramofona. Namesto ročne vrtavke, je imel vzmet s tipalko za vklop. Stikalo je vključilo vrtenje.
»Tukaj noter ni ničesar drugega kot stara škatla za glasbo!« je ugotovil Jonathan.
»Kaj pa si pričakoval drugega,« je dejal mož, »pravljično mati božjo?«
»Ne vem. Mislil sem, da bi to lahko bilo nekaj malce, uh, skrivnostnega. Izpolnjevanje sanj ljudem vendar zahteva nekaj posebnega.«
Skrivnosten nasmešek se je razlil po moževem suhcenem obrazu in Jonathana je premeril z dolgim nepremičnim pogledom. »Besede, moj radovedni prijatelj. Samo besede so potrebne, da se sanje uresničijo. Težava je v tem, da nikdar, ko si kaj zaželimo, ne vemo, kdo bo te naše sanje dosegel.«
Ko je opazoval Jonathanov zmeden izraz, je mož segel v svoj žep in iz njega potegnil sveže belo in tanko vizitko. S svojim značilnim pretrganim nosljanjem se je predstavil kot: »Tanstaafl je ime. P. T. Tanstaafl.« Komaj tedaj je opazil, da mu je dal napačno vizitko, tisto z napisom »G. Gompers«. Pograbil jo je nazaj. »Oprosti sinko, to je včerajšnja kartica.«
Hitro je iz denarnice potegnil drugo, nekoliko drugačne velikosti in barv, ki je predstavljala njegovo današnje ime. Nato je ven potegnil še plakat z elegantnim zlatim zapisom, ki ga je zalepil preko napisa na njegovem znaku. Sedaj je pisalo: »Dr. Tanstaaflov Stroj za sanje.«
Možak je gladko razložil, »Ljudje imajo svoje sanje, ne? Samo, da ne vedo tega, kako jih uresničiti, ne?« Vsakič, ko je dejal ne, je dr. Tanstaafl prikimal z glavo. Podzavestno mu je s kimanjem sledil tudi Jonathan.
»Torej, ti najprej plačaš, nato obrneš stikalo in ta stara škatla ti vedno znova in znova zaigra določeno bistro navodilo, ne?« Tanstaafl je ponovno prikimal in spodbudil trzaj pri Jonathanu. »Gre za vedno isto sporočilo, ki ga mrgoleči sanjači radi poslušajo, ne?«
»In kaj je to sporočilo, g. Tanstaafl?« je vprašal Jonathan, ki se je nenadoma zavedel svojega prikimavanja.
Možakar ga je nekoliko popravil, »Prosim! Doktor Tanstaafl. Kot sem pripovedoval, Stroj za sanje vedno pove ljudem, da naj razmislijo o čemerkoli, kar bi radi imeli,« Tanstaafl je s pogledom oplazil naokrog, da bi videl, če kdo morda posluša njun pogovor, »nato pa tem sanjačem razloži, kaj morajo storiti. Stroj za sanje to stori na zelo prepričljiv način, ne?«
»Mislite, hipnotizira?« je z razširjenimi očmi vprašal Jonathan.
»Oh, ne, ne, ne, ne, ne!« je nasprotoval. »Pove jim, da so dobri ljudje in da je to, kar si želijo, dobro, ne? Tako dobro, da morajo to zahtevati, ne!«
»Je to vse?« je z globokim spoštovanjem vprašal Jonathan.
»To je vse.«
Po kratkem oklevanju Jonathana zanima: »In česa vse si ti sanjači želijo?«
Možak je vzel v roke posodo z oljem in začel z oljenjem orodja znotraj stroja. »Torej, v marsičem je to odvisno od tega, kam svoj stroj postavim. Pogosto ga postavljam pred tovarne, kot je tale, Gradbeništvo Bastiat,« in s palcem naglo pokazal v smer osamljene dvonadstropne stavbe preko ceste. »In včasih se postavim ob Palačo guvernerjev.« Tu okoli ljudje vedno želijo več denarja. In več denarja je dobra stvar, veš ti, ker cene gredo vedno gor in ljudje potrebujejo več, ne?«
»To sem že slišal,« je s sočutnim krivljenjem oči rekel Jonathan. »Ga tudi dobijo?«
Možak se je potegnil nazaj in si s cunjo obrisal roke. »Nekateri ga in to kar tako!« je rekel in tlesknil s prsti. »Sanjači so zgrmeli do palače in zahtevali zakone, ki bi tovarno prisilili, da jim trikratno poviša plače in omogoči razne ugodnosti.«
»Katere ugodnosti?« je zanimalo Jonathana.
»Takšne kot varnost. Več varnosti je dobro, ne? Sanjači so zahtevali zakone, ki bi prisilili podjetje, da jim kupi zavarovanje. Zavarovanje za primer bolezni. Zavarovanje za primer brezposelnosti. Zavarovanje za smrt, ne?«
»To vendar zveni super,« je vzkliknil Jonathan, »ti sanjači so morali biti zelo srečni.« Obrnil se je, da bi pogledal na tovarno, in opazil, da se ni mnogo dogajalo. Bleda barva je dajala stavbam utrujen videz in ni bilo luči, ki bi svetile iz umazanih in polomljenih oken. Delci zlomljenega stekla so raztreseni ležali po pločniku.
Možak je zaključil z oljenjem, zamenjal stranski opaž in privil vijake nazaj na svoje mesto. Z zaključnim obrisom bleščeče površine njegove škatle je skočil z voza in preveril vprego. Jonathan mu je sledil s sestopom z voza, se obrnil k možakarju in ponovil: »Rekel sem, da morajo biti ti ljudje zelo srečni, mislim, ko dobijo ves ta denar in vso zavarovanje. In hvaležni tudi. So vam dali medaljo ali vas počastili s slavnostno pogostitvijo?«
»Nič te vrste,« je dejal dr. Tanstaafl, »skoraj bi me operili. Prejšnjo noč so mi z metanjem opek, kamnov in vsega, kar so lahko vrgli, skoraj uničili precej občutljiv stroj. Vidiš, tovarno so jim zaprli, zaposleni pa okrivili mene.«
»Zakaj pa so zaprli tovarno?«
»Zgleda, da tovarna ni mogla dovolj prislužiti, da bi zaposlenim plačala povišice in ugodnosti. Sedaj se morajo nanovo organizirati in poskušati delati kaj drugega.«
»Vendar potem,« je rekel Jonathan, »to pomeni, da se sanje na koncu niso uresničile. Če so tovarno zaprli, noben ne dobi plačila. In noben ne dobi varnosti. Noben ne dobi ničesar! Zakaj, vi ste navaden goljuf. Rekli ste, da Stroj za sanje …«
»Počakaj malo dečko! Sanje se uresničujejo. Kar sem jaz rekel, je bilo to,« je počasi poudaril možakar, »da, takrat ko si nekaj želiš, ne moreš vedeti tega, komu se bodo sanje uresničile. Dogaja se tako, da ko se kakšna stara tovarna tukaj na Korumpu zapre, se te iste sanje uresničujejo tam preko, na otoku Nie. Tam se je pred kratkim odprla nova tovarna, samo teden dni plovbe z ladjo. Veliko novih služb in varnosti. Kot zame, no, jaz pobiram denar iz stroja, ne glede na to, kaj se potem zgodi.«
Jonathan je razmišljal o novici z otoka Nie, spoznavajoč, da obstaja še en otok, ki pa je uspešnejši od tegale Korumpa. »Kje je ta otok Nie?« je vprašal možakarja.
Na skrajnem vzhodnem delu preko horizonta. Ljudje z otoka Nie imajo ravno takšno tovarno , kot je tale. Ko stroški te tovarne tukaj rastejo, imajo oni veliko več naročil. Oni razumejo, da več strank pomeni najboljši način za to, da imajo več obojega, plačila in varnosti. Zaposleni na Korumpu ne morejo kar zahtevati več od njihovih kupcev. »Ni je takšne stvari, kot je zastonj kosilo, ali veš ti to? Vse ima svoj strošek.«
Dr. Tanstaafl se je med zategovanjem stroja z jermenom nekoliko hihital. Jonathanu je plačal za pomoč, se splezal na voznikov sedež in razvil vajeti. Jonathan je pogledal na denar, ki ga je bil dobil in se nenadoma zaskrbel o tem, da bo denar kmalu izgubil vrednost. Bil je enak zakonit plačilni listič, kot sta mu ga pred uradnim birojem za ustvarjanje denarja pokazala nek moški in gospa. »Hej, dr. Tanstaafl, počakajte!«
»Ja?«
»Mi lahko plačate v neki drugi valuti? Mislim, v nečem, kar ne bo izgubljalo vrednosti?«»To je zakonito plačilno sredstvo, dečko. Moraš ga vzeti. Misliš, da bi sam uporabljal to reč, če bi imel izbiro? Brž ga pojdi porabit!« Možakar je zakričal konju in že ga več ni bilo.

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 6. julija 2007