Sivina slovenske politike

Uspešnost ni nekaj, kar bi bilo ljudem dano. Praviloma je uspešnost končni cilj posameznikov, ki imajo jasen pogled, vizijo in znanje, s katerimi izpolnjujejo svoje poslanstvo. Je nekaj, za kar ljudje uporabijo svoj razum, nekaj, za kar si prizadevajo, se žrtvujejo in se borijo. Brez truda ni uspeha ali brez dela ni jela sta pregovora, ki si jih v mislih v različnih jezikih ponavlja marsikdo po svetu. Seveda za uspeh ne zadostuje ponavljanje oguljenih fraz. Leporečenje je sicer lahko sredstvo za doseganje kratkoročnih ciljev, kjer uspeh temelji na zavajanju in kasnejšem goljufanju ljudi. Ne prinaša pa leporečenje niti srednjeročnih rezultatov, še manj dolgoročnih. In prav je tako. Družba, kjer bi bilo laskanje in zavajanje edino učinkovito sredstvo za doseganje ciljev, bi bila zelo neučinkovita in moralno zelo podhranjena družba, prav takšni pa bi bili tudi njeni pripadniki. Takšna je lahko samo avtokratska družba, temelječa na večnem ustrahovanju ljudi. In avtokratske družbe ne trajajo večno. Oziroma, kot je rekel Abraham Lincoln: »You can fool all of the people some of the time, and some of the people all of the time. But you cannot fool all of the people all of the time.«
Uspešnost v gospodarstvu določa trg. Ker pa ta v politiki na kratek rok ne deluje, ti pogosto pozabljajo, da se uspešnost delovanja meri po storjenih dejanjih in ne po izrečenih besedah in nasmejanih obrazih. Morda je dejstvo, da politiki razpolagajo s tujim denarjem, pri tem pa lahko v vsakem trenutku povišajo davke in si s tem zagotovijo dodatna sredstva, še dodaten razlog, da se to pri njih dogaja pogosteje. V teh dneh smo lahko priče še eni politični anomaliji in obliki zavajanja: pripisovanja zaslug za gospodarsko učinkovitost. Politiki pogosto pozabljajo, da za gospodarske dosežke niso zaslužni oni, ampak izključno ljudje in gospodarstveniki, medtem ko jim politiki s svojimi dejanji po definiciji izključno omejujejo njihovo svobodno ustvarjanje, česar se v posamičnih nastopih zavedajo celo sami.
Kljub temu je pri nas največja politična anomalija prepad med danimi obljubami in njihovo kasnejšo uresničitvijo. Kljub temu, da ima vsaka vlada svojo namišljeno zgodbo o uspehu, je bil ta prepad v dosedanjem času samostojne države pri vseh vladah ogromen. Še posebej velik je bil prepad med obljubami po vrnitvi več svobode ljudem, po nižjih davkih in manjši vpletenosti države v vsakodnevno življenje ljudi. Imeli smo prepad, v katerem smo se nahajali prevarani ljudje, da ga zapolnimo. In še vedno se nahajamo tam. Sploh ni pomembno, ali se ta prepad danes zmanjšuje, ali ne, kakor tudi ni pomembno, ali neka vlada dela manj slabo od druge. Dejstvo je, da je prepad še vedno tu, da je še vedno velik in da smo v njem še vedno prevarani ljudje. In to tisti ljudje, ki s svojim znanjem, delom in tveganjem edini prispevamo k dodani vrednosti in polnimo državni proračun. Ljudje, katerim politične obljube ovirajo njihovo produktivno delo in življenje.
Kljub temu so politični nastopi polni leporečij za zavzemanje za več svobode in lepše življenje ljudi. Ljudi celo prepričujejo, da je njihovo delo usmerjeno izključno v njihovo korist. V tonu Ivana Cankarja bi rekel, da se zavzemajo za narodov blagor, kar bi naj ljudje sprejemali z odobravanjem. Žal politiki ob vseh svojih retorikah in dejanjih pozabljajo, da državno trošenje in njihova »velikodušnost« ljudem ne moreta dati svobode, kajti svoboda je nedeljiva. Svobode se ne more dati, svobodo se lahko samo jemlje. In politiki jemljejo svobodo ljudem z vsakim zakonom in vsako uredbo, ki jo sprejmejo. In to za narodov blagor.
Vprašanje je, zakaj prihaja do takšnega prepada. Zakaj nam politiki obljubljajo davčno reformo, nato pa dobimo samo lepotni popravek obstoječe davčne zakonodaje? Zakaj nam obljubljajo umik države iz gospodarstva, ob tem pa postane najpomembnejše vprašanje »nacionalnega interesa«? Zakaj se pogovarjamo o privatizaciji bank, pri čemer politiki izključujejo možnost tujega kapitala in želijo obdržati večinski delež? In zakaj dobijo vprašanja, ki se ne rešijo, oziroma, ki se rešijo s kompromisom, takoj oznako politično vprašanje? In kaj sploh pomeni, da je neko vprašanje politično vprašanje? V svetu slovenske politike je podobnih vprašanj še ogromno. Bistveno preveč.
Ayn Rand najde odgovor na podobna vprašanja v pojavu politične sivine, ki dejansko pomeni črnino. Kot pravi avtorica, predstavlja ta politična sivina asimptotični sindrom moralnega propada ljudi, ki se uteleša v stavku: »Na svetu ni črnih in belih, ampak so samo sivi ljudje.« Pri tem belo in črno označuje dobro in zlo. Sivina se nanaša tako na ljudi, njihova načela, kot tudi dejanja. Seveda se pri tem vsakdo zaveda, da v družbi ni dobro imeti oznake črnega. Nihče ne mara ljudi, ki delajo slabo. Zaradi tega se zdi sivina kot kompromisna rešitev, da negativci dobijo politično korektne in v javnosti nekako sprejemljive oznake, predvsem pa da ne dobijo tistih, ki bi se skladale z njihovimi slabimi dejanji. Ko se je pojavila zgodba o patrijah, smo poslušali zgodbe o nakupu falcona in drugega orožja. Ko se govori o političnem kadriranju današnje vlade, v hipu slišimo, da so to počeli tudi drugi in podobno. Opravičevanje svojega dejanja na takšen način, je isto, kot reči, nič slabše ne delamo, kot so delali naši predhodniki, zato nas kot takšne tudi ocenjujte. V teh okoliščinah se zdi, kot da vprašanje, kaj je dobro in kaj slabo, sploh ni več pomembno, ampak je vsak ukrep označen s sivino in kot takšen sprejemljiv. Ko se politiki izogibajo odgovoru na vprašanje, kaj je dobro in kaj slabo, nam podzavestno govorijo, »ker smo nezmožni delovati povsem dobro, nas ne ocenjujte, da delamo izključno slabo.« Oziroma, ne delamo nič slabše od naših predhodnikov.
V svojem jedru politična sivina torej skriva jasno zavedanje, kaj je dobro in kaj je zlo, kaj je belo in kaj črno. Ljudje vedo, kaj je dobro in kaj ne, le da si tega niso pripravljeni javno priznati. Kakor v barvni paleti dobimo sivo barvo z mešanjem črne in bele, tako tudi vrednostno ni mogoče določiti sivine, ne da bi prej vedeli, kaj je dobro in kaj slabo. Zaradi tega sivina kot taka ne more obstajati. Obstaja lahko samo dobro ali pa samo slabo. V življenju človek bodisi živi ali pa umre, ali je sit, ali pa lačen. Vmesnih stanj kot takih ne more biti. Kako bi se lahko nekdo, ki je oropal banko, skliceval na svojo »nedolžnost« na način, da sicer ni povsem nedolžen, ampak da pa tudi ni popolnoma kriv? Vprašanje je, ali je kriv, ali pa ni kriv. Je pa res, da se politična sivina uporablja z namenom zakrivanja dejstev, da politiki sprejemajo slabe odločitve, za katere v parlamentarnih klopeh in v javnosti potrebujejo legitimnost za ohranjanje svoje politične in moralne čistosti. To pa je nujno potrebno za ohranjanje položaja. Ampak samo na kratek rok, kajti ljudje slej ko prej opazijo sivino, ki se hitro približuje črnini, in jo strogo kaznujejo.
Na politični sceni se politična sivina zaključuje v pojavu mešane ekonomije z močno državo in močnim omejevanjem svobode posameznikov, z razbohotenim javnim sektorjem, močnim vplivom različnih interesnih skupin, sindikatov in drugih, ki na račun vseh davkoplačevalcev na zelo agresiven način uveljavljajo svoje interese, sklicevanjem na »nacionalni interes«, ki vodi v gospodarski šovinizem, korupcijo in množico drugih političnih kompromisov, ki naenkrat postanejo edina legitimna politična rešitev vseh vprašanj. Vprašanj, ki bi jih po sami naravi sicer morali reševati izključno ljudje sami. Politična sivina torej vodi v omejevanje človekove svobodne izbire in dokaj hitro se izkaže, da zlo premaga dobro. In to se že nekaj časa množično dogaja pri nas.
Podobne učinke ima tudi koncept gradnje mostov med različno mislečimi. Pri nas je gradnja mostov ena izmed bolj priljubljenih političnih manifestacij, njihovi »konstruktorji« pa si z javno izraženo pripadnostjo mostovom med ljudmi ustvarjajo veliko priljubljenost. V bistvu pa je gradnja mostov samo drugo poimenovanje za politično in moralno sivino in drugo ime za nastanek mešane ekonomije.
Kljub svoji priljubljenosti je zaradi značaja sivine takšno grajenje mostov za ljudi in politiko zelo nevarno, saj predstavlja kompromis vrednot, ki vodi v slabe odločitve. Poglejmo. Most pri načinu sprejemanja potrebnih reform je bil gradualizem, reform pa ni bilo; most pri sprejemanju novega zakona o delovnih razmerjih je povečana moč sindikatov; most med različnimi vladnimi strankami je povišano državno trošenje, kar bo pripeljalo do višjih davkov; most med Gospodarsko zbornico Slovenije in drugimi t. i. socialnimi partnerji je v večjih omejitvah za slovensko gospodarstvo in večji moči sindikatov; nenazadnje pa je bil most različnih interesov v nekdanji Jugoslaviji, ki se je zdel zelo trden in stabilen, z mnogimi krutimi vojnami porušen za zelo visoko ceno.V državi, kjer politična in moralna sivina postaneta standard, je jasno, katera stran bo zmagala. Pristajanje na sivino pomeni poraz človekovega razuma, ki omogoča naše preživetje. Sivina pomeni diktat interesnih skupin, kjer se posamezne skupine posameznikov okoriščajo na račun velike večine. Sivina pomeni grob poseg v svobodo ljudi. Država ljudem ne more dati svobode. Lahko jo vrne, spodbuja, ohranja in varuje. Ne more pa je dati. Zato je vse, kar ne prispeva k vračanju, ohranjanju in varovanju svobode ljudi, črno in slabo, vse kar prispeva k večji svobodi pa belo in dobro. Vmes je sivina, ki politikom služi kot medijska različica njihove dejanske črnine.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 21. junija 2007