Rekviem svobodi

Danes je za vse tiste Slovence, ki nam svoboda ustvarjanja in razpolaganja z ustvarjenim pomeni temeljni vzgib sreče in osebnega zadovoljstva, prav poseben dan. Napočil je namreč dolgo pričakovani dan davčne svobode, statistična kategorija, ki po vsem svetu simbolizira datum prenehanja suženjstva v odnosu do državnih birokratov. Mimogrede naj povem, da je natančni izračun dneva davčne svobode na podlagi dejanskih podatkov za lansko leto 23. junij, medtem ko je bila naša lanska napoved za dva dneva ugodnejša.
Kakorkoli, državna birokracija od vseh Slovencev s povprečnim letnim dohodkom zahteva, da skoraj polnih šest mesecev delajo za plačevanje davkov in šele potem za sebe. Z drugimi besedami to pomeni, da naš povprečni državljan državi vsako leto odšteje skoraj polovico vsega svojega letnega dohodka, ki ga vseskozi z iznajdljivostjo, kreativnostjo, trudom in podprto z razumom ustvarja.
Povprečni dohodek in povprečni davek, ki ju dan davčne svobode odslikava, sta statistična konstrukta, a vendar dovolj nazorna pokazatelja, koliko je v določeni državi treba odšteti za delovanje njene birokracije. Še to, medtem ko je velika večina državljanov svoj dan davčne svobode že praznovala, boste tisti nadpovprečno ustvarjalni, ki vam uspe ustvariti mnogo več, na vaš letošnji dan davčne svobode morali še kar nekaj tednov počakati, nekateri izmed vas celo vse tja do poznega septembra.
V kolikor ne želite biti suženj našim birokratom in delati za njih, namesto za svoj žep, potem ni racionalno biti nadpovprečno uspešen. Z vsakim dodatnim naporom bi vam namreč birokracija brez vaše privolitve odvzela vedno večji delež vašega trdno prisluženega zaslužka. Se pravi, da se s stopnjo višanja naporov v proizvajanje nečesa boljšega, bolj učinkovitega, suženjski odnos Slovencev do birokratov samo utrjuje. Tisti, ki največ ustvarjajo in ki se v našem nečloveškem davčnem okolju iz dneva v dan trudijo, pa postajajo vedno večja žrtvena jagnjeta birokraciji, saj v zameno za nič z davkarijo prostovoljno zamenjujejo vedno več lastnih naporov za relativno vedno nižji znesek dodatnega dohodka. Popolnoma jasno je, da suženjstvo, v nobeni izmed svojih mnogih inačic, nikoli ne more biti racionalna izbira.
Če kljub temu, in prav je tako, trdno vztrajate pri tem, da boste uspešni, je izhod iz suženjstva v odnosu do naših birokratov mogoč edino v preselitvi poslovanja iz Slovenije v katerokoli izmed redkih prijaznih držav z minimalno birokracije in z nizkimi davki. Postopek je precej preprost, samo dovolj trdne volje je treba imeti.
Je pa seveda druga možnost. In sicer ta, da kot benevolenten prostovoljec, kot žrtveno jagnje vseh žrtvenih jagnjet, dobrodelno pomagate polniti slovensko birokratsko malho. Malho, kamor se s pomočjo prisile vsako leto steče preko dvanajst milijard evrov s pomočjo razuma in podjetniških naporov ustvarjene vrednosti. S prisilo zato, ker nas v primeru neplačila davkov državni birokrati preprosto kaznujejo, v skrajnem primeru oplenijo. Plenjenja so se v svoji dolgoletni praksi že precej navadili in do njega kot nasprotniki kreacije, kot destruktorji dobrega, ne čutijo posebnih zadržkov. Vas to kaj spominja na razmišljanje o sivini iz urednikovega uvodnika?
Ker so državni uslužbenci po definiciji nenasitni, potrošijo še za nekaj sto milijonov evrov več, kot jih z davki poberejo. Močan in popolnoma netvegan denarni tok jim namreč omogoča precej visoko stopnjo zadolževanja, česar se zavedajo in to tudi precej redno in temeljito počnejo. Denimo z izdajanjem dolžniških vrednostnih papirjev. Sami to svojo nenasitnost imenujejo upravljanje z javnim dolgom.
Ob nenehnem in popolnoma nekritičnem omenjanju besedne zveze javni dolg, se nehote začnem spraševati o njegovi naravi, se pravi o tem, kako javni dolg pravzaprav sploh nastaja in kdo je tisti, ki ga mora poravnati, oziroma, kaj to sploh javni dolg je? Glede na to, da imenovanje določene stvari simbolizira naravo njenih lastnosti, bi človek ob besedni zvezi javni dolg pričakoval, da je to dolg, nastal zaradi nekih aktivnosti javnosti in ki ga mora slednja zato, ker ga je ustvarila, tudi poravnati.
Dolg javnosti? Katere javnosti? Kaj je to javnost? Javnost je lahko samo skupina posameznikov z imeni in priimki in kot samostojna entiteta sploh ne obstaja. Javnost po definiciji ne more ustvarjati dolga, povzročajo ga lahko edino konkretne osebe, posamezniki z imeni in priimki oziroma posamezniki s pooblastili tretjih oseb. Ko se zadolžujemo, namreč pod dokumente ne podpisujemo javnosti, temveč se pod njega vedno podpiše konkretna oseba z imenom in priimkom. Dolgove lahko ustvarjamo edino ljudje.
Da pa operiranje z javnim dolgom ne bi bilo dovolj, si je državna birokracija zraven pojma javni dolg izmislila še cel kup sorodnih besednih zvez: javno trošenje, javne bilance, javna sredstva, evropska sredstva ipd. V vseh primerih gre za prikrivanje dejanske narave stvari, katere bi naj posamezen pojem opisoval.
Maskiranje dejanskega pomena teh in podobnih izrazov s preprostim dodajanjem besede javni je sistematično početje vseh birokratov sveta, ki na tak način prikrivajo naravo svojega delovanja. V resnici gre namreč pri vseh vrstah »javnih zadev« za nič drugega kot razsipništvo z denarjem davkoplačevalcev in prisilno zadolževanje prihodnjih generacij. Prikrita narava razsipništva birokratov se skriva v tem, da je vsak izdatek, ki ga spremlja beseda javni, posledica odločitev konkretnih birokratov s konkretnimi imeni in priimki in ne neobstoječe javnosti, kot bi lahko brez kritične in racionalne opredelitve pojmov napačno razumeli. Prispeli smo torej do ene redkih kreacij, ki so je državni birokrati dejansko sposobni, to je kreacije dolga.
Rekli boste, da sem preveč neposreden. Preprosto, vse stvari je v vsakem trenutku treba imenovati s pravim imenom. Vse ostalo je neka zmes, ki po definiciji prikriva dejansko stanje. Tako je javni dolg lahko edino in samo tisti dolg, ki ga s svojim početjem ustvarjajo birokrati; javno trošenje je lahko edino in samo trošenje po nareku birokratov, javne bilance so lahko edino in samo saldi pobiranja in trošenja po nareku birokratov, evropska sredstva so lahko edino in samo trošenje po nareku birokratov ipd. V vseh primerih gre za netvegan ter edino in samo s pomočjo prisile pobran denar davkoplačevalcev.
Doslej sem govoril skoraj izključno o trošenju. Da lahko birokrati trošijo, mora seveda nekdo ustvarjati. Ker to praviloma niso oni, ampak gre za vrednost, ki so jo ustvarili podjetniki s svojimi zaposlenimi na trgu, je tolikšen obseg neodgovornega trošenja birokratov povsem razumljiv in pričakovan. Dobro namreč vemo, da nihče ne porablja svojega denarja tako skrbno, kot porablja denar drugih, če si sposodim besede Miltona Friedmana.
Pri vsej zgodbi o davkih in nenasitnem trošenju birokratov radi pozabljamo, da gre pri nasilnem pobiranju davkov za denar, ki ga državni aparat pridobi brez tveganja na trgu, brez odgovornosti do kvalitete storitev, brez stroškov razvijanja novih produktov, brez lastniškega nadzora. Skratka brez kakršnegakoli predhodnega investiranja. Še sredstva za predvolilne kampanje dobijo povrnjena.
Ne morem razumeti, kako so lahko predvsem podjetniki in najboljši inženirji, najboljši zdravniki, najboljši profesorji, skratka ljudje z najboljšim umom, tako naivni in vsako leto znova in znova tako zlahka dovolijo podeljevanje bianco menic trošenja državnim birokratom, pri čemer ne zahtevajo niti odgovornosti trošenja, kaj šele, da bi terjali njegovo nujno potrebno znižanje. Edino intelektualci iz vseh področij življenja so sposobni akumulirati zadosten intelektualni kapital, ki ima dovolj moči, da vladajoče birokratske klike prisili v spremembo svobodnemu ustvarjanju izrazito neprijaznega ekonomsko političnega okolja. Velik del odgovornosti je zato ravno na intelektualcih, precej več kot na birokratih, ki si preprosto vzamejo toliko, kot jim je v danem trenutku pač najbolj dosegljivo. Sicer pa, delovanje birokratov najbolje opisuje naslednji izrek: »You pay, he goes and spends,« kar je ob neki priložnosti dejal trenutni ameriški predsednik, George Bush mlajši. Verjamem, da dodaten komentar ni potreben.
Pri stanju osebne svobode državljanov posamezne države, ki ga, med drugim, okvirno simbolizira datum praznovanja dneva davčne svobode, je v ozadju vrednostni sistem političnih elit, ki pa v veliki meri odslikava vrednostni kod vodilnih intelektualcev v državi. Predvsem je tu pomemben odnos ključnih kreatorjev javnega mnenja do osnovnega poslanstva, ki bi ga naj država po njihovem mnenju opravljala.
V osnovi imamo samo dva temeljna filozofska koncepta življenja: prvi izhaja iz neodtujljive pravice do svobodnega izvrševanja lastnih ciljev, ki je vsakemu človeku dana z življenjem; drugi pa izhaja iz podmene, da stopnje svobodnega ustvarjanja ne določi posameznik sam, temveč mu je pravica do ustvarjanja podarjena s strani neke višje institucije.
Pri zagovornikih prvega koncepta je edina naloga, ki jo ljudje zaupajo državi, zaščita njihove svobode, kar je nedvoumno zapisano v zelo minimalistični ustavi. Medtem je pri zagovornikih drugega koncepta razmerje med državo in posameznikom ravno obratno, saj je država vis-a-vis državljanu v nadrejenem položaju in mu lahko kadarkoli omeji katerokoli področje njegovega življenja, za katerega se ji v danem trenutku zazdi, da bi ga bilo treba, sami pravijo, regulirati.
Ljudje v prvi državi so v vsakem trenutku svobodni do meje, dokler ne posežejo v polje svobode ostalih ljudi, državljani druge države pa so lahko manj, srednje ali bolj svobodni, odvisno od benevolence vladajočih političnih elit; moč odločanja je v rokah državnih birokratov in je odvisna od njihovih preferenc. Kaj menite, kakšne vrednote imajo naši oblastniki?

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 21. junija 2007