Proračunske fikcije

Se vam zdi, da država potrebuje več prihodkov? Če ste odgovorili z da, četudi se nahajate na politični levici, potem niste posvetili dovolj pozornosti dejstvom in ste se tistim iz vrst politike in medijev, ki verjamejo, da država nikoli ne more biti zadosti velika, pustili potegniti za nos.
Država zapravlja bistveno preveč, zaradi slabega gospodarjenja, razsipavanja, nepoštenja in zlorab (SRNZ) in zato, ker se vpleta v mnoge nepotrebne in vprašljive aktivnosti. Nadaljevanje bo obravnavalo samo SRNZ, za kar se oboji, tako odgovorni liberalci, kot tudi konzervativci strinjajo, da je treba drastično znižati, ne bo pa obravnavalo vprašanja ustrezne vloge države, ki je predmet neskončnih političnih nesoglasij.
Pred kratkim je bilo objavljeno, da »zvezna vlada v ZDA potroši približno 32 odstotkov več energije na kvadratni meter kot znaša splošna potrošnja vseh zgradb v državi.« Upoštevaje rezultate mnogih mikroanaliz prekomernega trošenja državnih organov, omenjena vrednost verjetno zadovoljivo ocenjuje obseg SRNZ v državni upravi. Če bi bile zvezne oblasti v ZDA, z izjemo transferjev za socialno varnost, v povprečju vsaj tako dobro upravljane, kot so v povprečju upravljana zasebna podjetja, potem bi lahko delovale v enakem obsegu, kot to počno danes, le da bi zapravile najmanj tretjino manj.
Morda se vam na prvi pogled dozdeva, da s primerom precej pretiravam, toda razmislite za trenutek o njem. Skoraj vsak dan lahko spremljate poročila v medijih o milijardah dolarjev državnega razsipništva, vendar to se sploh ne dotakne razsajajočega prezaposlovanja v precejšnjem delu državnega aparata. Majhen primer: celo nov proračun vsebuje prikaz z naslovom »Nedopustna plačila zmanjšana na 36,3 milijarde dolarjev« in torej priznava nekaj razsipništva, vendar ne zajema vseh državnih oddelkov.
Lanskega avgusta je Chris Edwards iz Cato Instituta objavil, da »je Urad za ekonomske analize – BEA ta mesec objavil, da je povprečno nadomestilo za 1,8 milijona javnih uslužbencev na zvezni ravni v letu 2006 znašalo 106.759 dolarjev, kar je natančno dvakratnik povprečnega nadomestila, plačanega v ameriškem zasebnem sektorju, ki je bilo 53.289 dolarjev. Če upoštevate plače brez dodatkov, je povprečni zaposleni v zvezni javni upravi zaslužil 71.114 dolarjev, kar je 62 odstotkov več od povprečne plače v zasebnem sektorju, ki je znašala 43.917 dolarjev.« (V ZDA je na zvezni ravni zaposlenih skoraj 2 milijona javnih uslužbencev.)
Razlogi za površno trošenje države so lahko razumljivi. Politiki in birokrati zapravljajo denar drugih ljudi, zaradi česar so manj skrbni. Poleg tega je v javnem sektorju zaradi njegovih zaščit in monopolne narave, ki jo ima državna uprava, bistveno manj odgovornosti kot v tipičnem podjetju zasebnega sektorja. Predlog potrošnje za fiskalno leto 2008 znaša kar 2.900 milijard dolarjev, ali kar trikratnik zadnjega proračuna predsednika Reagana leta 1988.Po odbitku 608 milijard dolarjev plačil za socialno varnost in 261 milijard dolarjev za plačilo obresti javnega dolga, bo zvezna vlada potrošila nekaj več kot 2,100 milijard dolarjev na projektih, ki sodijo v področje SRNZ, kar je približno 7 tisoč dolarjev na vsakega moškega, žensko in otroka v ZDA. Če smo jaz in ostali točni pri oceni, da znaša delež SRNZ tretjino celotnega trošenja, potem je vsak od nas na leto prisiljen plačati 2,300 dolarjev več, kot bi bilo treba za to, kar trenutno dobimo.
Vprašajte se: »Kaj bi lahko moja štiričlanska družina storila z dodatnimi 9,200 dolarji na leto?« Če se vam zdi, da je moja številka previsoka za faktor dve (skoraj noben resen ekspert ne verjame, da znaša delež državnega razsipništva manj kot 15 odstotkov), bi vaši prihranki na leto še vedno bili 4,600 dolarjev.
700 milijard dolarjev za SRNZ je gospodarstvu zgolj strošek prvega reda. Vsak cent, ki ga država zapravi, je pridobljen s pomočjo davkov ali izposoje, in vsaka od obeh aktivnosti ima negativne učinke na gospodarstvo; je neposreden strošek za podjetja v zasebnem in v javnem sektorju in zavira produktivne aktivnosti. Ti stroški nato bistveno znižujejo možnosti zaposlovanja, realne plače in rast produktivnosti. Če bi zvezne agencije morale delovati v letu 2008 z istim proračunom, kot so jih imele leta 2006, (to bi bilo 10 odstotno znižanje načrtovanega povišanja in še vedno močno znotraj razsipništva v skoraj vseh agencijah) potem bi bil zvezni proračun v ravnovesju.
Tisti, ki trdijo, da država potrebuje več denarja, ki ga lahko pridobi edino s pomočjo davkov, sposojanja in bolj nadležnega in krutega terjanja davčne uprave – IRS, govorijo resnico samo v kolikor verjamejo, da so slabo gospodarjenje države, njeno razsipavanje, nepoštenje in zlorabe na različnih državnih ravneh sprejemljive.
Kongres in administracija bi morali od vseh finančnikov, zaposlenih na državnih uradih, zahtevati, da potrdijo, da so njihove poslovne knjige točne in znotraj zakonov, kakor tudi, da vsi managerji v državnih uradih zaprisežejo, da njihovi programi zadovoljujejo razumskim cost-benefit standardom. Če takšne potrditve ne bi bile opravljene, bi morali trošenje na teh programih ustaviti. Če bi bile narejene zavajajoče in napačne potrditve, bi morale odgovorne osebe izgubiti službo ter biti podvržene kazenskim odgovornostim, kakor bi se to zgodilo v zasebnih podjetjih.Tisti, ki zahtevajo več denarja za državo, ne da bi pred tem zahtevali tudi preglednost za denar, ki se trenutno troši, so oboje, tako neodgovorni kot nevarni za naše ekonomsko zdravje.

Richard W. Rahn

z dovoljenjem The washington Times v Tribunalu, 7. junija 2007.