Kako biti uspešen?

Čeprav je pri nas še vedno veliko ljudi prepričanih, da so včasih bolje živeli in da je bilo življenje v socializmu lepše, je dejstvo, da ljudje danes ustvarijo neprimerno več kot nekoč. Z večjo produktivnostjo in novimi dobrinami se je kakovost življenja bistveno izboljšala, kar je tudi več kot očitno. Če so se naši stari starši in njihovi starši še prevažali s konjsko vprego, orali njive z voli in se gibali v krogu par kilometrov, se danes prevažamo z avtomobili, oddaljene kraje obiskujemo z vlaki in letali, njive orjemo z najsodobnejšimi traktorji in drugo mehanizacijo, iz poljedelskih sektorjev smo se preselili v tovarne, delamo z računalniki, komuniciramo z mobilnimi telefoni in še in še. Uporabljamo stvari, o katerih naši predniki niso imeli nobenega občutka, kako sploh izgledajo.
Le kako je to mogoče, če vemo, da se v vsem tem času osnovni materiali, ki jih najdemo v naravi in iz katerih danes proizvajamo vse te stvari, niso spremenili?
Odgovor je sila preprost. Za razliko od drugih živih bitij lahko ljudje preživimo edino tako, da uporabljamo svoj razum in z njim povežemo znanje v izdelek, s katerim zadovoljujemo svoje potrebe. Ljudje nismo ustvarjeni za to, da bi se v popolnosti prilagodili na okolje, ki nas obdaja in v katerem živimo. Človeški razum je naravnan tako, da si ljudje z njegovo uporabo iz osnovnih materialov, ki jih najdemo v naravi, z dodajanjem produktivnega dela in znojem, ustvarjamo novo vrednost, s tem pa si nenehno izpopolnjujemo okolje, v katerem živimo. Če levu nagon govori, da se pred nevihto umakne v zavetje, tako človeku razum govori, da si za življenje zgradi hišo. Lev je za svoje preživetje prisiljen loviti antilope in druge živali, tem pa nagon govori, da morajo pred njim bežati, v kolikor želijo preživeti. Pri živih organizmih narava ne dopušča obstanka in pasivnosti. Vsakršna pasivnost pomeni smrt. Če lev pri lovu ni uspešen, umre. Zmožnost napredka živali se na točki njihovega fizičnega razvoja zaključi. Življenje v divjini je sistem, ki se vzdržuje sam, napredek pa je zelo redek. Pri ljudeh gre za sistem, ki ga oblikuje človek s svojim razumom, napredek pa je njegova ključna posledica. Podobno kot pri drugih živih bitjih, tudi pri ljudeh pasivnost in obstanek vodita v nazadovanje in kasnejši propad.
Če je smisel živali in rastlin, da se prilagodijo okolju, v katerem živijo, pa je smisel življenja ljudi usmerjen v nenehno izboljševanje bivanjskega okolja in k reševanju problemov, ki ga ovirajo pri vsakodnevnem življenju. Človek je iznašel razna škropiva, ki danes povečujejo donose v kmetijstvu in kakovost hrane. Človek je v naravi našel železo, kasneje aluminijevo rudo, iz katere je naredil aluminij, iz njega pa kasneje škarje. Frizer danes poskrbi, da smo urejeni. Človek je iz celuloze naredil papir, danes iz njega izdelujemo časopis, denar in mnoge druge stvari. Človek je odkril nafto, ki je danes osnovna sestavina več tisoč izdelkom. Človek je iznašel elektriko, iz različnih materialov naredil prenosne poti, iznašel je sliko in danes imamo televizorje, računalnike, mobilne telefone, internet in mnogo drugih elektronskih aparatov, brez katerih si življenja sploh ne moremo več predstavljati. Človek se je znašel pred problemom prostorske stiske in zgradil stolpnice. Ugotovil je, kako premagati reko in preleteti ocean. Človek je našel rešitev, kako premagati sušo, napovedati vreme in pozdraviti mnoge bolezni. Osnovne stvari za vse te dosežke človeštva, ki se nam danes zdijo tako samoumevni, ležijo v naravi in so kot takšne brez vsakršne vrednosti, človeški razum pa jim je dal tisto potrebno vsebino, ki jo danes občudujemo in uporabljamo.
Skozi zgodovino se je pokazalo, da je človek za vsako oviro v svojem okolju sposoben najti ustrezno rešitev. Zgornji primeri to jasno dokazujejo. Še več. Zgodovina tudi pokaže, da ljudje v vsakem trenutku težimo k izboljšavam obstoječih dobrin in znanja, oboje z izključnim namenom bogatenja svojega življenja, kakor tudi osebnega potrjevanja. Svobodni ljudje se intelektualno nikoli ne ustavijo pred določenim problemom. Ravno nasprotno. Vsak problem jim predstavlja spodbudo za to, da ga rešijo. Za pošiljanje informacij na dolge razdalje se ljudje najprej niso zadovoljili s pošiljanjem kurirjev in pisem, ampak so želeli hitrejši in varnejši prenos. Leta 1876 so izumili telefon, leta 1927 pa vzpostavili tudi prvo prekooceansko povezavo med Londonom in New Yorkom. Seveda stacionarna telefonija kasneje ni več zadostovala potrebam časa in ljudje so izumili mobilne telefone, za praktično uporabo leta 1973, bakrene telefonske kable pa so nadomestili optični kabli. Napredek se širi na nova področja, njegovi rezultati pa ljudem prinašajo novo kakovost v njihovem življenju. Seveda se je treba zavedati, da napredek ne nastaja sam od sebe in ni mogoč brez človeškega razuma. Prav tako se je treba zavedati, da tudi stroji, na katerih ljudje v tovarnah opravljajo svoje delo, ne nastajajo sami od sebe, niti niso sami prišli v tovarno. Najprej jih je moral nekdo narediti, potem pa jih je moral lastnik tovarne kupiti in vkomponirati v proizvodni proces. Šele potem ga lahko uporabljajo tudi vsi zaposleni.
Pri opravljanju opravila pa prihaja še do ene zelo pomembne lastnosti človeškega razuma: sprotnega učenja. Ljudje se pri svojem delu sproti učijo in izpopolnjujejo, kar povzroča, da je izkoristek novega stroja vedno večji in večji, hkrati pa poveča produktivnost zaposlenih. Ta se dogaja spontano in nepretrgoma. Z novim strojem zaposleni proizvedejo več, hitreje in bolje. Primer kočijaža in tovornjakarja zelo nazorno pokaže, do kakšne učinkovitosti pripelje človeški razum.
In to je moč človeškega razuma in logičnega razmišljanja, ki dela ljudi tako posebne. Življenje je dinamičen proces, nenehne izboljšave pa njegov edini smoter. Človeško ustvarjanje ne pozna meja, saj se ljudje nikoli ne zadovoljimo s trenutnimi dosežki. Prav dobro se namreč zavedamo, da stagnacija pomeni naš propad, česar pa si ne želimo. Ayn Rand poudari, da »bomo ljudje rešili problem preživetja takrat, ko bomo spoznali, da preživetje zahteva konstantno rast in ustvarjalnost.«
Ker pa lahko uspešno in kreativno ustvarja samo svoboden posameznik, ki mu je v popolnosti dovoljena uporaba njegovega razuma in ki prevzema in nosi posledice tveganja za svoje odločitve, se vprašanje preživetja prelevi v vprašanje zagotavljanja osebne svobode posameznikom.
Tukaj pa se v razpravo človeškega razuma in napredka človeštva vključijo politiki in drugi birokrati, katerih delo je usmerjeno v omejevanje človeškega razuma, v omejevanje napredka in v naš propad. Visoki davki, državno lastništvo gospodarskih družb, administrativne ovire, dovoljenja, prepovedi, koncesije, protimonopolna zakonodaja in drugi administrativni ukrepi omejevanja osebne svobode posameznikov imajo za posledico omejevanje svobode človeškega razuma. Edino država, temelječa na načelih svobodne družbe, daje ljudem zadostne spodbude in smisel, da investirajo v svojo rast, da razmišljajo in ustvarjajo. Nikoli ne bomo mogli izvedeti, koliko novih proizvodov, proizvodnih procesov, strojev, tehnologij in novega znanja bi ljudje iznašli, v kolikor države po vsem svetu ne bi zasledovale tako zatiralske in ljudem sovražne politike. Politike, ki ljudem ne dovoljuje, da bi bili uspešni in da bi bili najboljši, pa čeprav iz dneva v dan poslušamo, kako se vse v parlamentarnih klopeh dogaja z izključnim namenom skrbi za blaginjo ljudi, za oblikovanje gospodarstvu prijazne države, za napredek ljudi in njihovo srečo.
Sredi osemnajstega stoletja je francoski ekonomist Jean Claude de Gournay osnoval filozofijo svobodnega, laissez-faire, gospodarstva, kjer ni prostora za politično delegiran gospodarski šovinizem, nacionalizem in birokratsko vpletanje, oziroma kjer je varovanje načel svobodne družbe edini smoter delovanja države. Vse ostalo je naloga človeškega razuma, konkurence in osebnega interesa vseh vpletenih.
Zgodovina ima shranjene tako primere posledic svobodnih držav, oziroma držav, ki so težile k svobodni ureditvi, kakor tudi zatiralskih družbenih okolij, ki ljudem ne nudijo pogojev za spodbujanje njihovega razumskega razmišljanja, pridobivanja znanja in ustvarjalnosti ter nujno vodijo do revščine in bede. Povsem na repu Indeksa ekonomske svobode, ki ga letno izdaja Heritage Foundation, se nahajajo Severna Koreja, Kuba, Libija, Zimbabve, Burma, Turkmenistan, Iran, Angola, Belorusija in mnoge druge. Povsem na vrhu svobodnih držav se nahajajo Hong Kong, Singapur, Avstralija, ZDA, Nova Zelandija, Velika Britanija in mnoge druge uspešne države. Na eni strani moč človeškega razuma in na drugi moč političnega terorja nad svobodo ljudi, kjer se ljudje, kakor lev in antilopa, vsakodnevno borijo za svoje golo preživetje, njihov razum pa ostaja ujetnik v rokah nadvlade brutalne fizične sile samovoljnih vladarjev in večnega strahu.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 7. junija 2007