Davki, davki

»Ne smej se neumnežem. Oni so tvoja poslovna priložnost,« so besede ameriškega izumitelja, Henryja Forda. Seveda, če kdo pozna delovanje trga in adutov uspešnosti, potem so to vsekakor Henry Ford in drugi podjetniki, ki se med seboj na trgu vsakodnevno bojujejo za naklonjenost ljudi. In kakor je izjava resnična v poslovnem svetu, tako je relevantna tudi na področju ekonomske politike.
Nizki davki vsekakor predstavljajo eno najpomembnejših ekonomsko-političnih področij, ki lahko posameznikom in gospodarstvu bistveno spremeni pogoje življenja in poslovanja. Pri tem je sposobnost hitrega prilagajanja na spremenjene okoliščine v okolju ena izmed vrlin uspešnosti vsakega podjetja, kakor tudi države. Konec koncev, država je samo zbir podjetij in posameznikov. Torej, če želimo imeti uspešno državo, moramo imeti uspešne posameznike, ki živijo in delajo v takšni državi in uspešna podjetja, ki poslujejo v takšni državi.
V svetu so poznane predvsem majhne otoške države, Caymanski otoki, Guersney, Bermuda, Yersey, Man in mnoge druge ter nekatere večje, recimo Švica, ki ljudem in podjetjem ponujajo nizke davke in prijazno poslovno okolje z minimalnim obsegom državne administracije. Glede na uvrstitve teh držav po različnih indeksih uspešnosti, vsekakor to počno zelo učinkovito.
Žal jih pri nas mnogo ljudi ne smatra za resne države, toliko raje pa jih označujejo za neke mafijske in koruptivne tvorbe. Navkljub takšnemu odnosu do njih, se ljudje v davčnih oazah verjetno ne ozirajo kaj dosti na vse zavistneže, ki po eni strani obsojajo vodenje politike nizkih davkov, ki v vsako od teh držav zelo uspešno privablja tuj kapital in uspešne posameznike, po drugi strani pa taisti zavistneži iščejo vse obstoječe zakonske in druge poti, s katerimi bi v lastni državi plačali kar se da malo davkov. Namesto, da bi si prizadevali za spremembo domačih davčnih in ekonomskih sistemov in jih približali sistemom davčno prijaznih držav, se pri tem izpostavljajo vsaj dvema nevarnostima. Ker morajo del svojega delovnega časa namenjati za proučevanje zakonskih pravil in iskanje poti davčnega izogibanja, se manj posvečajo svojemu osnovnemu delu, ki ga najbolje opravljajo. Po drugi strani pa z iskanjem zakonskih lukenj tudi tvegajo, da bodo prišli v konflikt z zakonom in na koncu celo pristali v zaporu.
Danes se spekter ekonomsko-političnih uspešnih ekonomskih sistemov neizmerno širi. V naši bližini Črna gora in Makedonija postajata gospodarstvu in ljudem prijazni državi z nizkimi davki in minimalno administracijo. In če se Slovenija v tujini propagira kot dežela prijaznih ljudi, z Bledom, morjem in gorami, potem Makedonija v tujih časopisih išče svojo prepoznavnost kot gospodarstvu prijazna država z 12-odstotno enotno davčno stopnjo, ki jo bo z novim letom znižala na 10 odstotkov, in z gospodarstvu prijaznim institucionalnim okoljem.
Nujen pogoj za zmanjšanje davčnih stopenj je zmanjšanje državne potrošnje. Pa poglejmo, kam vse se stekajo milijarde evrov proračunskega denarja v letu 2007. Zmanjšanje davčnih stopenj namreč ni mogoče, ne da bi prej zmanjšali državno potrošnjo.
Čeprav je najučinkovitejši in edini varuh pravic vseh posameznikov svobodna družba z minimalno zakonodaje, kjer vsak posameznik počne, kar hoče, pri čemer ne sme škodovati drugemu, nas urad varuhinje človekovih pravic stane skoraj 1,9 milijona evrov. Od tega jih je skoraj 1,4 milijona namenjena izključno za plače zaposlenih. To je več kot 73 (!) odstotkov. Naslednji urad, ki nas stane nekaj čez 1,2 milijona evrov (dve tretjini je namenjenih za plače), je urad informacijske pooblaščenke. Njen obstoj v svobodni družbi prav tako ni potreben. Računsko sodišče nas stane 6,6 milijona evrov, žal pa nima jasnih pristojnosti sankcioniranja. Njegova prisotnost je razumljiva glede na to, da je mentaliteta razpolaganja z denarjem davkoplačevalcev na mizerno nizki ravni. Obstoj komisije za preprečevanje korupcije, ki nas stane slabega pol milijona evrov, v svobodni družbi ni potreben, saj posel poteka neposredno med odgovornimi posamezniki-poslovneži. V poslu med zasebnimi podjetji tudi ni motivov za nastanek korupcije. Slovenska akademija znanosti in umetnosti bo v letošnjem letu potrošila skoraj 3,9 milijona evrov, od česar še posebej bode v oči dejstvo, da je kar 1,6 milijona namenjenih za izplačilo članskih nagrad akademikom.
Med vladnimi proračunskimi porabniki potroši kabinet predsednika vlade 2,9 milijona, od katerih jih ponovno več kot polovica, 1,7 milijona, gre za plače. Pri pregledu drugih vladnih uradov je Urad za enake možnosti eden bolj smešnih, stane pa nas nekaj več kot 400.000 evrov. Še posebej zato, ker je njegov izključni namen spremljanje položaja žensk v družbi. Ker v družbi živijo tako ženske, kot tudi moški, je jasno, da gre dejansko za urad, ki spodbuja diskriminacijo. Naslednji urad, ki posameznike ločuje glede na njihovo barvo kože, je Urad za narodnosti, ki potroši več kot 4,6 milijona evrov denarja davkoplačevalcev. Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA), ki se je v zadnjem času proslavila s številnimi prisluškovalnimi aferami, nas stane ogromnih 15 milijonov evrov, od česar jih je skoraj 10 milijonov namenjenih za plače. Mimogrede, 15 milijonov evrov znese skoraj 36 milijard (!) nekdanjih tolarjev. Dobrih 14 milijonov evrov je namenjenih za Statistični urad, od katerih jih je 9 milijonov ponovno namenjenih za plače, še nadaljnjih 2,4 milijona (od tega 1,9 milijona za plače) pa za Urad za makroekonomske analize in razvoj. Če primerjamo delo obeh služb, vidimo, da gre v obeh primerih bolj ali manj za statistični urad. 6 milijonov evrov, od tega 3,3 milijona za plače, jih bo potrošila Služba vlade za evropske zadeve.
Davčna administracija, ki je neposredno odgovorna, da ljudem in podjetjem jemlje prislužen denar, za to svoje »barbarsko« početje potroši kar 92 milijonov evrov, od katerih jih 62 milijonov potroši za plače. Na gospodarskem ministrstvu se za namene urejanja in nadzora na področju gospodarstva in varstva potrošnikov nameni kar 19 milijona evrov ter 5,6 milijona za tržni inšpektorat in to kljub temu, da je edino prosti trg tisti, ki po principu korenčka in palice na najbolj pošten način nagradi uspešne in kaznuje tiste, ki trgujejo na nepošten način. Gre za primer humanitarca z giljotino, ki z omejujočo zakonodajo prepovedovanja najprej ustvari zmedo na trgu, potem pa z velikodušnim zapravljanjem denarja davkoplačevalcev navidezno skrbi za odpravljanje tržnih anomalij. Seveda, za ustrezno plačilo.
V celotnem proračunu je različnih programov z ambicioznimi imeni – za dvig konkurenčnosti in pospeševanje gospodarske aktivnosti, kar nekaj, zaradi česar je skupno količino zapravljenega denarja nekoliko težje dobiti. Vseh skupaj je za več kot 105 (!) milijonov evrov. Če vemo, da davki izključno povišujejo stroške dela in življenja, je jasno, da zniževanja konkurenčnosti preko davkov ne moremo nadomestiti s programi za njen dvig. S takšnimi pristopi povečevanja konkurenčnosti pridemo celo do takega absurda, ko posamezna podjetja preko davkov posredno subvencionirajo nastanek svojega konkurenta. K temu znesku je treba prišteti še skoraj 31 milijonov, ki so namenjeni za promocijo Slovenije in razvoj turizma. Vsekakor je postavka imenovana zelo všečno, saj je verjetno marsikomu za večjo promocijo Slovenije, ampak pri tem naletimo na nekaj problemov. Eden se je jasno pokazal pri izboru za logotip Slovenije, ki je doživel pravo blamažo. Drugič: čeprav plačujemo davke vsi državljani, prinaša centralno določanje kulturnih in turističnih centrov koristi samo nekaterim izbranim. Le kakšno korist ima prekmurski kmetovalec, če si blejski gostinci manejo roke na račun večjega prihoda gostov? Glede na število gostov pri nas in drugod pa je jasno, da takšno zapravljanje denarja niti ne prinaša kakšnih posebnih pozitivnih učinkov. V kolikor ima nek posameznik idejo postati prepoznaven, bo svojo prepoznavnost gradil na svoj način, enako kot vsako drugo podjetje.
Tudi diplomatska predstavništva, ki stanejo 43 milijonov evrov, predstavljajo enega manj smotrnih stroškov. V večini primerov so veleposlaniki in konzuli politično zaslužni posamezniki. Še posebej zanimivo je bilo imenovanje Ladislava Lipiča za ambasadorja na Madžarskem, ki se je na mesto veleposlanika postavil kar sam, in to še kot poveljnik slovenske vojske.
Stroškovno najbolj potratno pa je nedvomno kmetijsko ministrstvo, ki za svoje delovanje nameni več kot 382 milijonov evrov, od česar več kot 100 milijonov evrov samo za subvencioniranje cen na trgu in še 132 milijonov za t. i. razvoj podeželja.
Povsod po svetu je praksa potrdila, da administrativno določanje višine plače zaposlenih, za kar so v največji meri krivi sindikati in neodločni politiki in tudi delodajalci, privede do brezposelnosti. Tako najprej sami ustvarimo brezposelnost, potem pa želimo blažiti njene posledice tako, da namenjamo 110 milijonov evrov in dodatnih 88 milijonov evrov za t. i. aktivno politiko zaposlovanja in še 162 milijonov za t. i. socialno varstvo materialno ogroženih. Vse skupaj to nanese celih 360 milijonov evrov. Nov primer humanitarnosti z giljotino, ko državni uslužbenci najprej poskrbijo za nastanek problema, potem pa ga velikodušno začnejo reševati.
Posebno poglavje predstavlja ministrstvo za zdravje, ki bo po planu iz proračuna potrošilo 88,4 milijona evrov. Če ob tem upoštevamo tudi samoprispevke in plačila od ZZZS, se postavi vprašanje, kaj za ta denar dobimo.
Naslednji večji potrošnik denarja predstavlja t. i. znanstveno-raziskovalna dejavnost, ki stane kar 146,4 milijona evrov. Pod omenjeno postavko se skriva mnogo različnih programov in projektov, ki kljub atraktivnemu nazivu znanstveni, praviloma ne dosežejo skoraj nikakršne mednarodne veljave ali objave. Naj na tem mestu omenim še bratovo, Mitjevo, izkušnjo, ko si je participacijo in vse druge stroške za predstavitev znanstvenega prispevka na prestižni znanstveni konferenci iz numerične ekonomije na Cipru lansko leto moral poravnati sam. Izgovor: ni član nobene znanstvene inštitucije!!! In to kljub vsem zapravljenim milijonom. Ob tem še komentar, da iz ekonomskega področja na tako prestižnih konferencah Slovenci svojih znanstvenih prispevkov ne predstavljajo.
Glede na dejstvo, da je šport najbolj komercialen posel na svetu, se zdi 3,7 milijonska vladna postavka investiranja v vrhunski šport še eden izmed povsem nepotrebnih izdatkov, ki pomenijo izključno neučinkovito trošenje javnih sredstev. Če nek klub namreč nima interesa investirati v izgradnjo stadiona, potem je verjetno prepričan, da se mu investicija ne bo povrnila. Torej, tudi ni potrebe, da vsi drugi državljani nosimo stroške takšne neučinkovite investicije.
Za konec se ustavimo še pri kulturnem neučinkovitem trošenju, za katerega ministrstvo potroši 167,8 milijona evrov. Če velja, da je šport biznis številka ena, morda delamo krivico filmu. Četudi se povsod po svetu v filmih obračajo milijarde, je pri nas film sponzoriran z več kot 5,5 milijona evrov, poleg tega pa ima vlada v proračunu namenjenih tudi 3,3 milijona evrov za izplačilo subvencij na podlagi Zakona o medijih, medtem ko samostojni kulturni ustvarjalci, karkoli že to pomeni, stanejo 4,3 milijona. Če se še morda spomnimo zloglasne Metelkove in vseh dogodkov, ki so bili povezani z njo: še letos je za »Metelkovce« namenjenih 3,8 (!) milijona evrov samo iz proračuna.
Ko zaključimo ta hiter pregled, kako politiki zapravljajo naš denar in koliko ga zapravijo, se poraja retorično vprašanje, ali je vse to resnično nujno potrebno? Ali resnično moramo vsi plačevati za Metelkovo, skakalnico v Planici, stadion v Mariboru, za subvencije kmetom, kulturnikom in drugim gospodarstvenikom, ali resnično moramo vsi plačevati za kvazi znanstvene projekte in umetni otok? V ekonomiji ga namreč ni zastonj kosila, saj vse nekdo plača, s čimer se vrnemo na problem davčnih stopenj.
Zatorej, ne smej se pametnim in učinkovitim ekonomskim in davčnim sistemom, ki so si na gornja vprašanja jasno odgovorili: NE. S tem so učinkovito odgnali tudi vse sleparje, ki bi se želeli prisesati na denar davkoplačevalcev. Zaradi tega jim tudi ni treba pobirati visokih davkov, da bi lahko financirali vse povprek. Če bi vse države znižale svojo potrošnjo na raven 20 odstotkov in nižje, bi se temu primerno znižale tudi davčne stopnje, ki bi se približale na raven stopenj v davčnih oazah, in zmanjšalo število sleparjev, ki prežijo na lahek denar. V tem primeru za ostale ne bi bilo potrebe po tem, da sploh iščejo države z nizkimi davki. To pa pomeni, da te ne bi mogle uspevati na način, kot to počno danes. Zaradi tega je verjetno zadnja stvar, ki si jo Caymanci ali Švicarji želijo, ta, da bi tudi druge države znižale svoje davčne stopnje na njihovo raven. Ampak, česa pa si želimo mi?
Denar je namreč najbolj gibljiva in hkrati najbolj plaha srna. Ko sem se pogovarjal s princem iz liechtensteinske knežje družine, mi je zaupal, da bi z uvedbo nizkih davkov in podjetništvu prijazne države mnogo avstrijskih podjetnikov sedeže svojih podjetij nemudoma prestavilo iz Graza v Maribor in iz Celovca v Ljubljano in pri nas plačevalo davke.
Čas je torej, da nehamo obsojati in zbadati prijazne in učinkovite ekonomske in davčne sisteme po svetu, ker nam tak način, razen dviga sovraštva do ljudi, ki v teh državah živijo, ali pa tam investirajo svoj denar, ne prinaša nobene pozitivne koristi. Raje jih vzemimo za dober zgled in se obrnimo proti našim politikom, ki se nam v obraz smejijo, obenem pa iz žepov že jemljejo naš trdno prislužen denar. V tem uvodniku naj še omenim, da v teh dneh na Društvu za svobodno družbo praznujemo tudi manjši jubilej. Mineva namreč natanko leto dni, odkar smo na zboru društva potrdili statut društva, 15. avgusta, in dan kasneje, 16. avgusta 2006, dokumentacijo predali na upravno enoto. Žal smo na samo registracijo društva morali čakati bistveno preveč časa.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 16. avgusta 2007