Tribunalovo oko

Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, je ob napovedi inflacije, 23. avgusta 2007, za Delo izjavil:

»… po drugi strani pa je gonja za dobičkom trgovine prišla tako daleč, da ima inflatorni učinek.«

Ob zadnjih povečanjih inflacije pri nas se je razvnela obširna debata o njenih razlogih, pri delu ekonomske stroke pa se je začelo s prstom kazati na trgovce in njihove prodajne marže kot ene glavnih krivcev zanjo. Glede na izjave pa se je še enkrat izkazalo, da težnja podjetij po dobičku ostaja med njegovimi manj zaželenimi dejanji, čeprav spada med tiste kategorije, ki z usmerjanjem proizvodnih dejavnikov v njihove najbolj produktivne namene, vodi izključno v večjo učinkovitost in napredek.
Kakor koli, politika določanja cen spada med pomembnejše podjetniške odločitve, njene napačne odločitve pa lahko privedejo do podjetniškega propada, kar še posebej velja v pogojih pospešene konkurence. Čeprav je lahko lokalna branjevka zelo prisrčna in ustrežljiva, bo verjetno kaj kmalu dobila nadomestek, če se bo izkazalo, da ponuja njena soseda zelenjavo iste kvalitete po bistveno nižji ceni. Seveda pa je lahko na drugi strani dvig cen tudi pravi poslovni uspeh. Zakaj bi potemtakem smeli povišanje cen okarakterizirati za »neupravičeno«, če vodi takšna poteza v bistveno izboljšanje ekonomskega položaja naše branjevke? V vsakem primeru nosi posledice odločitve sama in podobno je s podjetji.
Seveda se možnost postavljanja visokih cen poveča v primeru pomanjkanja ustrezne konkurence, zaradi česar bi kdo pomislil, da je takšno monopolno stanje nujno slabo in bi ga bilo zato treba že v kali zatreti. Pa vendar, zakaj neki obsojati Google, na primer, zaradi njegovega prevladujočega položaja na trgu, ko pa nas vsake toliko časa razveseli s čim novim? Če si posamezno podjetje uspe pridobiti »monopolni« položaj, je to lahko samo pokazatelj, da dobro zadovoljuje potrebe svojih uporabnikov. Ne gre namreč pozabiti, da je trg dinamična tvorba, ki se v času spreminja. Ob upoštevanju dejstva, da podjetje za realizacijo svojih projektov potrebuje tudi stranke, pa lahko podjetje kaj hitro zabrede v težave. »Nerazumno« visoke cene, ki ne izhajajo iz visokih proizvodnih stroškov, in s tem dobički bodo signal potencialnim investitorjem, da je v takšni dejavnosti možno z minimalnim tveganjem realizirati visoki donos oziroma dobiček, in to jih bo spodbudilo k vstopu v panogo. Dodatna ponudba in nižje cene bodo samo logična posledica vsega skupaj. Samo spomnimo se na vpliv vstopa Simobila na padec cene telefonskih pogovorov ali pa na vpliv vstopa kopice ponudnikov internetnih storitev na padec cene interneta.
Zmotno bi bilo misliti, da je konkurenca ponudila nižje cene svojih storitev zaradi njihove dobrodušnosti do nas potrošnikov. Ne, ponudili so jih zato, ker so se z nižjo ceno zadovoljili z nižjim, čeprav še vedno visokim dobičkom. Seveda so diktatu nižjih cen slej ko prej sledili tudi ostali, do nedavnega monopolni ponudniki, saj so se dobro zavedali, da jim lahko previsoke, nekonkurenčne cene ogrozijo obstoj podjetja.
Nekaj podobnega je pred leti zapisal nekdanji guverner ameriške centralne banke, Alan Greenspan, ko je dejal, da je »temeljni regulator konkurence v svobodni ekonomiji trg kapitala. Vse dokler se lahko kapital prosto giblje, bo iskal tista področja, ki bodo ponujala maksimalno stopnjo donosa.«
Tukaj pa se obregnemo ob vprašanje institucionalnih ovir za prost vstop v panogo. Izkaže se, da država s svojim intervencionizmom samo ovira razvoj procesov znotraj spontanega reda. Samo spomnimo se namer Spara, da v Ljubljani zgradi svoj center.
Povsem druga zgodba pa je povezana s tako imenovanim »prisilnim monopolom«, kjer država s podelitvijo ekskluzivnih pravic povzroči, da imetniki teh pravic prosto določajo pogoje poslovanja, neodvisno od dogajanj na trgu. Veliko je primerov, od navadne pošte, upravljanja z avtocestami, železnicami, da ne naštevam naprej, kjer je zasebnim investitorjem onemogočeno prosto opravljanje dejavnosti.
In tukaj gre iskati kandidate, ki jih je treba obsojati, direktorju Spara, Merviču, pa prej dodeliti nagrado za uspešno poslovanje, če bo njegova poteza višjih cen vodila do boljšega poslovnega rezultata.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 30. avgusta 2007