Povratek imperialnega ameriškega predsedovanja

Predsednik Združenih držav Amerike, George W. Bush, je za namene sojenja vsem, ki so zagotovili kakršno koli pomoč pri terorističnih napadih 9. septembra 2001 na New York City in Washington DC, dva meseca po terorističnem napadu na ZDA podpisal pooblastilo za ustanovitev ad hoc vojaških komisij (military commissions).
Busheva administracija je ustanovila vojaške komisije, s katerimi želi soditi "sovražnim bojevnikom" (enemy combatants), kot so visoki člani Al Kaide na čelu z Osamo bin Ladnom, ki so bili zajeti na teritorialnem območju "vojskovanja" (battlefield). Podpredsednik ZDA Dick Cheney je podprl predsednikovo iniciativo in dodal, da teroristi nimajo legalnega statusa vojakov in »ne zaslužijo biti obravnavani kot "ujetniki vojne"«. Cheney je kot precedens navedel oblikovanje vojaške komisije na ameriškem ozemlju za čas druge svetovne vojne, ki je sodila osmim nemškim vojnim sovražnikom leta 1942. Podpredsednik meni, da so bili slednji "usmrčeni z relativno hitro odločitvijo". V omenjenem primeru je Vrhovno sodišče ZDA po hitri presoji na izredno sklicani seji razsodilo, da se ujetim sovražnikom lahko sodi pred vojaško komisijo, kar izključuje sojenje pred civilnim sodiščem po civilnem postopku.
Vrhovno sodišče ZDA je 29. junija 2006 odločilo primer Hamdan v. Rumsfeld s tesnim izidom 5 : 3 v korist prosilca. Pri tem se je predsednik sodišča, John G. Roberts, zaradi predhodne udeležbe pri odločitvi Prizivnega sodišča, izločil iz presoje primera. Čeprav Vrhovno sodišče ZDA po tehtanju relevantnih precedensov Busheve in predhodnih administracij v svojem mnenju ni oporekalo stanju vojne ali ponovno presojalo odločitev Hamdan v. Rumsfeld, je odločilo, da: i) krši Ženevske konvencije in ii) predsednik ZDA nima legalne podlage v ameriškem pravnem sistemu za sojenje »sovražnim bojevnikom« z vojaškimi komisijami oziroma da predsednik ne more samostojno voditi vojne aktivnosti brez predhodne odobritve Kongresa. Ker omenjena zakonodaja ni bila niti predlagana, kaj šele sprejeta v ameriškem Kongresu, to spodnese statusno zakonodajno podlago predsedniškega pooblastila za izvajanje vojaških komisij, ki so bile ustanovljene za potrebe sojenja sovražnim bojevnikov, ki so zaprti v ameriškem vojaškem oporišču Guantanamo na Kubi.
Predsedniku ni preostalo nič drugega, kot da se s prošnjo za sprejem manjkajoče zakonodaje obrne na Kongres. Oktobra 2006 je Kongres sprejel Akt vojaških komisij (MCA) in zakonsko definiral vojaške komisije kot pristojnost izvršilne oblasti v vojnem stanju. Sojenje priprtim v Guantanamu pred vojaškimi komisijami je sedaj v skladu z Enotnim kodeksom vojaškega prava (Uniform Code of Military Justice), kar pomeni, da so vojaške komisije brez omejitev oziroma s statusno zakonodajno podlago v ameriškem pravnem redu.
Za natančno razumevanje obsega in omejitev predsednikovih vojnih pooblastil, s triumfom v Hamdan odločitvi, se moramo vrniti ne le k odločitvam ameriške oblasti, vseh treh vej oblasti, po 11. septembru 2001, ampak vsaj v leto 1787, ko je bila oblikovana Ustava ZDA. Navdih pri idejah in pogledih na posameznikove pravice, privatno lastnino, pooblastila, omejitve in strukturo državne oblasti so za ameriške ustanovne očete (Founding Fathers) med drugim bili Aristotel, Cicero, Plato, John Locke, Montesquieu in Rousseau.
Namen ameriških ustanovnih očetov je bil oblikovati državno oblast, ki bo imela omejena in določena pooblastila (“powers are few and defined”, Federalistični spis št. 45) in bo delovala z izključnim namenom zaščite posameznikovih pravic. Hkrati je bil namen preprečiti absolutizem oziroma tiranijo. In to s pomočjo delitve oblasti (separation of powers) na tri enakopravne veje, tj. izvršilno, zakonodajno in sodno ter s pomočjo sistema zavor in ravnovesij (checks and balances) med njimi. James Madison je v Federalističnem spisu št. 47 zapisal, da se lahko vsakršna združitev vej oblasti v istih rokah upravičeno definirana kot tiranija. Temu mnenju sta se pridružila tudi John Adams in Thomas Jefferson, katerih ustavne ideje so se sicer vidno razlikovale od Madisonovih. Le tako so imeli ustanovni očetje priložnost preprečiti izkoriščanje in zatiranje državljanov s strani oblasti z namenom zagotavljanja lastnih, pristranskih ciljev in koristi.
Na temo delitve oblasti sta najvplivnejša Federalistična spisa št. 47 in št. 51, ki ju je spisal James Madison, sicer znan kot oče ameriške ustave. Madisonove ideje delitve oblasti so jasno razvidne v prvih treh členih ameriške ustave, ki vsaki veji oblasti z definiranjem njenih pooblastil in omejitev nameni po en člen. Vzajemno delovanje načela delitve oblasti in sistema zavor in ravnovesij je predpogoj oblikovanja močne oblasti z namenom zaščite pravic posameznikov, medtem ko je nevarnost tiranije oblasti nad njimi zatrta v kali. James Madison ta nujni predpogoj vzajemnosti najbolje izrazi v Federalističnem spisu št. 51, ko reče: ”Ambition must be made to counteract ambition”.
V preteklih štirih letih se je Busheva administracija znašla pred Vrhovnim sodiščem ne le v primeru Hamdan, ko se je presojala ustavnost ustanovitve in delovanja vojaških komisij, ampak tudi v drugih štirih primerih (Gherebi v. Bush (2003), Hamdi v. Rumsfeld (2004), Rumsfeld v. Padilla (2004), Rasul v. Bush (2004) in Hamdan v. Rumsfeld (2006)), kjer so bila prav tako natančneje definirana predsednikova pooblastila v vojnem stanju oziroma njihov obseg in doseg. Pri presoji primerov se je Vrhovno sodišče vrnilo k precedensom tega sodišča, kjer so bile udeležene administracije predhodnih predsednikov (Abraham Lincoln, F. D. Roosevelt, Harry Truman in Richard Nixon), ki so bojevali vojne tako na domačem kot na tujem ozemlju (ameriško civilno, prvo svetovno, drugo svetovno, korejsko in vietnamsko vojno).
Busheva administracija se je 13. novembra 2001 ob podpisu pooblastila vojaškim komisijam sklicevala predvsem na primer Ex parte Quirin (1942), ko je Vrhovno sodišče podalo mnenje, da je F. D. Rooseveltovo pooblastilo vojaškim komisijam za sojenje nemškim vojnim sovražnikom, zajetih na ameriškem območju, legalno v sklopu vojnih pooblastil predsednika.
Hamdan odločitev je izničila predsednikovo pooblastilo ustanovitve vojaških komisij, katere namen je sojenje sovražnim bojevnikov. Odločitev Vrhovnega sodišča ZDA je opomnila na vlogo slednjega pri zavorah nad izvršilno vejo oblasti, čeprav so ZDA v vojnem stanju in so v tem primeru pooblastila te veje oblasti razširjena. Mnenje sodišča je opozorilo in poudarilo, da ta pooblastila niso neomejena in da za legalnost lastnih ukrepov izvršilna oblast potrebuje statusno zakonodajno podlago, ki jo s sprejetjem manjkajočega pravnega reda lahko zagotovi le ameriški Kongres.

Sklep
Vzajemno delovanje načela delitve oblasti in sistema zavor in ravnovesij je predpogoj oblikovanja močne oblasti, katere namen je zaščita pravic posameznikov. Medtem je nevarnost tiranije oblasti nad njimi zatrta v kali. Namen ustanovnih očetov ZDA ni bilo oblikovanje učinkovite oblasti, temveč oblikovati sistem, ki bo ustvarjal trenja med vejami oblasti, kar bo onemogočilo tiranijo nenadzorovane oblasti.
Predsednikova pooblastila v vojnem stanju so v večjem obsegu in dometu, a niso neomejena. V vojnem stanju predsednik ZDA hodi po tanki liniji med legalnim predsedovanjem v vojnem stanju in imperialnim predsedovanjem. Imperialno predsedovanje vodi k nesvobodni civilni družbi, kjer so pravice posameznikov kršene oziroma izničene.
Predsedovanja Abrahama Lincolna, F. D. Roosevelta, Harryja Trumana, Richarda Nixona in G. W. Busha v vojnem stanju so bila imperialna. Posledica je bila neenakomerna delitev oblasti, kjer si je izvršilna oblast prilastila pooblastila, ki niso definirana v pravnem redu ZDA. Medtem ko Abraham Lincoln, F. D. Roosevelt in Harry Truman niso post facto zanikali, da so v vojnem stanju posegli po neustavnih pooblastilih, Richard Nixon in sedanji predsednik G. W. Bush nikoli nista odstopila od trditve, da imajo pooblastila in statusna zakonodaja, ki sta jo podpisala v vojnem stanju, podlago v ameriškem pravnem sistemu.
Ko so Ustavna sodišča presojala predsedniška pooblastila Abrahama Lincolna, F. D. Roosevelta, Harryja Trumana in Richarda Nixona v vojnem stanju, je bila sodna veja oblasti združena z izvršilno. Življenje in svoboda posameznika sta bili izpostavljeni pristranskemu nadzoru, kjer so Vrhovni sodniki postali zatiranci svobode posameznikov in niso preprečili imperialnega predsedovanja. V nasprotju je za čas predsedovanja Georga W. Busha s Hamdan odločitvijo Robertsovo sodišče ostalo zvesto svoji zavori nad predsednikom ZDA oziroma izvršilno vejo oblasti in ni postalo zatiranec posameznikovih pravic in svoboščin, ki so zaščitene z Ustavo ZDA, čeprav govorimo o tujih državljanih, ki čakajo na sojenje zoper vojne zločine.
Leta 2007, ko je ameriški Kongres sprejel Akt vojaških komisij, sta se združili zakonodajna in izvršilna veja oblasti, kjer ima zakonodajno telo odprto pot pri uzakonitvi tiranske zakonodaje, ki bo izvršena na tiranski način s strani predsednika ZDA oziroma izvršilne veje oblasti; kar je dokaz imperialnega predsedovanja, ki krši posameznikove pravice in izpodkopava svobodno družbo.

Tanja Štumberger

objavljeno v Tribunalu, 30. avgusta 2007