Perspektiva Kitajske v prihajajočih letih

Kako gledati na Kitajsko v prihajajočih letih? Ali se ji naj upiramo, ali pa jo z dobrikanjem pripeljemo v t. i. mednarodno skupnost? Preprosto: zavzemati bi se morali za svobodo. Za novo generacijo Kitajcev, ki danes živijo v leninističnem sistemu, ki nadzira semikapitalistično družbo, tj. v sistemu, ki do sedaj še nikjer ni trajal daljše obdobje, predstavljajo ZDA žarek upanja. Če bomo v prihodnjih letih s Kitajsko ravnali dostojno, se bomo morali soočiti s tem nasprotjem.
Če nam je všeč, ali ne, se Kitajska vzpenja. Poskusite preživeti nakupovalni dan, ne da bi se pri tem domov vrnili z izdelki, proizvedenimi na Kitajskem. Azijsko-ameriški študentje obsegajo vsaj polovico študentskega telesa na številnih ameriških fakultetah. V dveh desetletjih vladavine Denga Xiaopinga, od 1978 do 1992, se je kitajski BDP početveril. Od takrat dalje je rasel še hitreje, po stopnjah 10-11 odstotkov na leto. Zunanja trgovina se je v času Denga podeseterila. Kitajski ekonomski napredek je privedel do vojaške ekspanzije, diplomatske inteligence, neusmiljenega prizadevanja po širjenju trgov, strahotne porabe naftnih derivatov in povečanega uvoza in napihovanja nacionalizma.
Kaj Kitajska želi storiti in kaj postati? Kot svobodna družba, ZDA na ves glas razglašajo svoje cilje. V nasprotju pa Kitajska skriva svoje cilje. Njeni navedeni cilji so mir in napredek. Njeni dejanski cilji pa so, da vzdržuje gospodarsko rast, pri čemer se poslužuje »neopaznega« nabora omejitev za dosego tega cilja, zasenčiti vlogo ZDA v Vzhodni Aziji in si pridobiti »izgubljeno« ozemlje. Medtem ko Peking na veliko posluje z ZDA, pa v javnost konstantno lansira protiameriške govore. In medtem ko se Peking zavzema za svet brez orožja, je proti Tajvanu usmeril kar 800 raketnih konic.
Pričakovanja Kitajske, da bi izpolnila svoje mednarodne namene, so odvisna od dveh stvari: prihodnje ureditve njihovega političnega sistema in od tega, ali se bodo zahodne države sprijaznile s kitajskim vzponom. Zanimiva ideja govori, da se Kitajska nahaja v tranziciji od komunizma k svobodi, kar smo lahko slišali v času Clintonovega obiska na Kitajskem leta 1998, ko je izjavil: »Kitajska se počasi priključuje uspešnim svobodnim demokratičnim družbam.« Drugi govorijo, da komunizem na Kitajskem še ni bil odpravljen, ampak da deluje »prozorna« tranzicija: dokler Kitajska nadaljuje z reformami, dovoljuje rast zasebnega sektorja, izpolnjuje svoje obljube do Svetovne trgovinske organizacije in nadomešča kaprico edinega liderja s splošnimi pravili in ureditvijo, se bo svet neko jutro zbudil in videl Kitajsko, kakor Poljsko ali Mongolijo, kako je resnično zaključila s svojo komunistično ureditvijo.
Ampak reforme so lahko iluzorne. Madžarski reformisti iz poznih 1960-ih let so verjeli v neomejene reforme in na koncu je prav to privedlo do propada socializma. Ampak komunistične reforme lahko kvečjemu pripeljejo do blažjega socializma. In mislim, da je to vidik, ki ga zasleduje kitajska Komunistična stranka. Lahko si želimo in upamo, da bodo takšne reforme spodkopale komunizem. Zagotovo veliko Kitajcev pri sebi upa, da se bi to zgodilo. Kljub vsemu pa lahko reforme za nek določen čas celo okrepijo trenutni sistem.

TRI PRIHODNOSTI
V naslednjih 25 letih so na vidiku tri možnosti razvoja Kitajske. Eden je ta, da ne bo prišlo do nikakršnega prehoda v drug politični sistem. Torej, kar trenutno vidimo, komercializirani leninizem, bomo gledali še naslednjih 25 let. Komunistična stranka bi kupila Kitajce z boljšim materialnim stanjem. Če se zgodi ta scenarij, ne bo prišlo do uveljavitve vladavine prava, ampak se bo zatiranje nadaljevalo. Drug scenarij za Kitajsko je demokracija. V tem sistemu bi nova družba in nova ekonomija privedli do nove liberalne politike. Tretja možnost Kitajskega razvoja pa je, da lahko današnja nasprotja na Kitajskem privedejo do segrevanja ozračja in do zloma. Avtoritarna oblast in svobodno gospodarstvo sta preprosto nekompatibilna, zaradi česar je eksplozija tako rekoč pred vrati.
Argument, da se bo komercialni leninizem nadaljeval, poteka nekako takole. Torej, komunistični liderji nimajo nobenega razloga, da bi se mu odpovedali, saj od njega le pridobivajo. Drugič, Peking, ki si prizadeva za ekonomske, ne pa tudi za politične spremembe, se je naučil od napak Mikhaila Gorbačova. Gorbačov je poskušal začeti s političnimi spremembami, potem pa Sovjetom ni ponudil ekonomskih dobrin. Tretjič, Kitajska ima sedaj ekonomsko moč, s katero lahko pomiri poražence časa reformiranja države, kot so kmetje in masovna vojska nezaposlenih delavcev. Četrtič, zaradi svoje dolge tradicije domačega imperializma je kitajska oblast pri vladanju bolj spretna. Petič, na Kitajskem primanjkuje verskega fanatizma: kitajski diktatorji nikoli niso bili teokratski in imajo še danes zelo pragmatično zarisano črto. Končno, kitajski voditelji so več kot voljni igrati na karte nacionalne slave: vesoljske misije, olimpijske igre in dokazovanje komunističnih arheologov, da je Kitajska stara 5.000 let, kar seveda ni, torej da je starejša od Indije. Tako režim misli, da bodo ti dosežki ohranjali Kitajce zadovoljne in srečne.
Ključni razlog, ki veča dvome, da bo komercializiran leninizem preživel, je preprost: leninizem še nikoli poprej ni preživel. Poleg tega uspeh ni povsem v rokah kitajskih voditeljev. S povodca so spustili psa, ki pa lahko pokvari njihove cilje. Na primer, vstop v Svetovno trgovinsko organizacijo je bil zelo zapleten korak. Kakšen bo učinek, ko bodo ameriške banke Kitajcem začele posojati kitajsko valuto po ceni, ki bo drugačna od tiste, ki jim jo bo ponudila kitajska komunistična banka? Kitajska je obljubila, da bo tujim bankam dovolila opravljanje podobnih poslov, vendar jim bo? In kako bodo kitajske banke upravljale z ogromnim padcem depozitov, ki bo sledil? Naslednji dejavnik, ki ga je treba upoštevati. Prejšnje leto je 57 odstotkov kitajskega izvoza bilo ustvarjenega z joint-venture podjetji, kar pomeni, da se za tem vzponom skriva tuj denar. Kakšne bodo posledice tega? Se bodo tuje naložbe nadaljevale na tako visokih ravneh?
Obstajajo pa še drugi razlogi, ki mečejo senco dvomov na to, da se lahko trenutni sistem obdrži. Ker je Peking svojim državljanom dejal, da je sedaj ekonomski uspeh mera uspeha komunizma, lahko ena neprizanesljiva recesija zadosti, da se kitajska zgodba konča. In ne gre pozabiti, da izguba ameriškega tržišča, zaradi kakršnegakoli sino-ameriškega spora, pomeni izgubo 30 odstotkov kitajskega izvoza, kar bi lahko pomenilo konec režima. Končno, ekonomska svoboda in politična svoboda ne moreta biti ločeni za dlje časa. Adam Smith ni namreč kar tako opisal svoje ideje o svobodnem gospodarstvu, kot o sistemu naravne svobode, niti ni Friedrich Hayek svoje knjige o plehkosti centralnih gospodarskih planov kar tako označil kot Pot v hlapčevstvo.
In kakšni so argumenti, ki spodbujajo k razmišljanju, da se bo Kitajska preoblikovala v demokracijo? Na vidiku je nekaj obetajočih znakov. Druge predhodne leninistične države so recimo privzele nekatere oblike demokracije. V bistvu se je proti pričakovanjem mnogih demokracija zasejala v kitajsko civilizacijo, na Tajvanu in do neke mere v Hong Kongu. Niti ni to prvič, da se je kaj takšnega zgodilo. V zgodnjem 20. stoletju so na Kitajskem obstajale trohice demokracije, ampak so bile premagane z vojaškimi voditelji in kasneje z drugo sino-japonsko vojno. Za nastanek demokracije na Kitajskem so določeni pogoji prisotni. Vsak si lahko kupi hišo, čeprav ne tudi ozemlja, na katerem leži hiša, izobrazba je na zavidljivi ravni, obstaja omejena raznolikost informacij in strokovnjaki, kot so odvetniki in novinarji, si prizadevajo za samostojnost.
Mnogi dejavniki seveda nasprotujejo tezi o prehodu Kitajske v demokracijo. Kmetijska notranjost Kitajske je milje stran od nove ekonomije vzhodnega, obalnega in mestnega dela Kitajske. V družbi še vedno prevladuje ukoreninjeno spoštovanje hierarhičnosti. Volitve na podeželju so sicer nekajkrat izpeljali, ampak ljudje pogosto ne volijo tistih, ki bi jih želeli, ampak volijo kot jim sekretarji Komunistične stranke oziroma plemenski nosilci moči naročijo. Nadalje, na Kitajskem si je zelo težko predstavljati vsenarodno demokracijo. Na primer, poskus ustanovitve kmečke stranke na Kitajskem bi dejansko vodil do vzpostavitve mnogih kmečkih strank v vseh 28-ih provincah (nekatere province imajo tudi več kot 100 milijonov prebivalcev). Politični pluralizem bi na plano prinesel neverjetne in potencialno nevarne razlike med Kitajci, ki jih avtoritarna oblast drži pod kontrolo.
Naslednjo oviro pri prehodu v učinkovito demokracijo povzroča dejstvo, da je glede na zelo nizke standarde pismenosti, ki jih predpisuje kitajska vlada, tj. znanje približno 400 kitajskih črk, 250 milijonov Kitajcev nepismenih. Na Kitajskem tudi ni enotnega nacionalnega jezika. Tistih, ki govorijo jezik mandarin, ljudje na jugu Kitajske ne razumejo. Jezik cantonese, ki ga govorijo na jugu Kitajske, se od jezika mandarin razlikuje tako, kot se švedščina razlikuje od angleščine. Nekitajska narečja prevladujejo na zahodnem delu Kitajske: turško narečje na zahodu, tibetansko na jugozahodu, mongolsko na severozahodu. Če povzamem, poskus, da bi na Kitajskem uvedli demokracijo, se lahko sprevrže v zmešnjavo in mnogo modrih kitajskih birokratov se tega zaveda.
Kakšne so možnosti, da se Kitajska razbije na koščke? Problem nadzora njenega ozemlja se zdi precejšen. Vzemite celotno prebivalstvo ZDA in mu dodajte še prebivalce Rusije, Indonezije, Japonske, Brazilije in vseh držav Zahodne Evrope, pa še vedno ne boste prišli do kitajske številke 1,3 milijarde. Zgodovinsko gledano zahodni del države sploh ni kitajski. Na tem delu je v različnih obdobjih bilo tibetansko kraljestvo, nato deli Mongolije in turške države, tega, čemur danes pravimo Osrednja Azija. Ekonomski razvoj v Tibetu in muslimanski zahod bi lahko opogumila ljudi v teh manjšinah, razvoj mobilnih telefonov jim omogoča, da se lažje organizirajo, letalske vozovnice do Meke so na dosegu pobožnih muslimanov. Kitajski voditelji se dejansko večkrat pogovarjajo o nevarnostih državljanske vojne ali razdelitve.
Kaj blaži teze o razpadu države? Najpomembnejše je dejstvo, da je med prebivalci Kitajske 92 odstotkov Kitajcev. V primerjavi s Sovjetsko zvezo, kjer je bilo le 50 odstotkov Rusov. Poleg tega je Kitajska v preteklosti že doživela razdvojenost države, zaradi česar so njeni prebivalci in voditelji bolj pozorni na potencialno razdvojenost, kot to velja za katero koli drugo državo.
Kako in zakaj bi se naj politični sistem spremenil? Na vsaj dveh izmed naslednjih treh področij se mora pojaviti kriza: v družbi kot takšni, v vodstvu komunistične stranke in v mednarodnih odnosih. Tako trenutni sistem traja tako dolgo zaradi tega, ker v preteklih desetletjih ni prišlo do nobene tovrstne krize.
Kitajska družba se utegne srečati s krizo zaradi vnovičnih religioznih trenj oziroma, zaradi nesporno visoke stopnje nezadovoljstva kmetov. Ampak kljub temu, če privzamemo socialne prevrate kot dejstvo, trenutno na vrhu komunistične stranke ne obstaja nikakršnega razcepa, niti ni zaradi tega na vidiku nikakršne mednarodne krize. Seveda to ne pomeni, da v preteklosti na vrhu komunistične stranke ni prihajalo do velikih nasprotovanj. Ko je leta 1976 umrl Mao Zedong, je njegova vdova želela zasesti njegov prestol, ampak enako je želel tudi Deng Xiaoping, ki je takrat bil v hišnem priporu. Medtem je bil politbiro zelo razdeljen. Mišljena sta bila dva konkurenčna programa in na koncu je zmagal Deng. Kitajci niso vedeli za ta spopad, vse dokler ni bil končan. V kolikor bi se ta spopad za nasledstvo odvijal pred očmi javnosti in bi povzročal družbene spore in kritiko mednarodne javnosti, potem bi se stvari kaj kmalu lahko odvile povsem v drugo smer, kot pa so se konec 1970-ih.
Kakorkoli, če bo njen vojaški arzenal, ki ni ravno prijateljski z ZDA, sprožil kakšen spor v odnosih ZDA-Kitajska, potem bo prišlo do medsebojnega delovanja vseh treh sfer, ki sem jih omenil. Kitajsko gospodarstvo, in z njim družba, bi bilo prizadeto, zaradi česar bi nekateri člani kitajskega vodstva nasprotovali takšnemu sporu z Washingtonom. To bi vodilo do vzajemnega delovanja med mednarodno krizo, družbenimi turbulencami in splošnim nestrinjanjem povsem na vrhu kitajskih oblasti. Spajanje vseh treh, ali samo dveh, bi skoraj gotovo privedlo do političnih sprememb.Ne verjamem, da bo komunistična oblast ohranila svoj monopol tudi še čez 20 let. Ne verjamem pa tudi, da bo Kitajska razpadla na dele. Komunistična stranka bi utegnila propasti, kar bi pripeljalo do političnega tekmovanja med različnimi koščki. Mislim, da bo v tem vmesnem času na Kitajskem obveljal nekako svobodnejši politični red, nikakor pa ne demokracija.

Ross Terrill

po dovoljenju Hillsdale College objavljeno v Tribunalu, 30. avgusta 2007