Uspešno gospodarstvo in volitve

Neizpodbitno dejstvo je, da je danes življenje v Sloveniji bistveno bolj kvalitetno, kot je bilo pred osamosvojitvijo. Ob tem se povsem logično postavlja vprašanje, zakaj? Če bi denimo naredili anketo o razlogih, zakaj imamo danes na policah trgovin izdelke vseh mogočih blagovnih znamk, ko pa smo v prejšnji državi lahko kupovali samo dve vrsti mleka, izbirali med tremi vrstami avtomobilov, kupovali dve vrsti pralnih strojev, eno vrsto televizij ipd., bi verjetno naleteli na precej enoznačen odgovor, in sicer, da zato, ker imamo danes svobodne volitve, ki jih v prejšnji državi nismo imeli. Trdno sem prepričan, da bi podobno odgovorila tudi večina nosilcev javnega mnenja ter bi ta občuten dvig življenjskega standarda v tako kratkem času od osamosvojitve do danes v največji meri pripisala ravno pojavu svobodnih parlamentarnih volitev.
Ampak, ali to res drži? Nastaja gospodarski napredek res zaradi tega, ker lahko danes izbiramo med posameznimi politiki iz različnih političnih strank in svobodno odločamo o tem, kateri ljudje bodo sedeli v parlamentarnih in vladnih palačah, česar totalitarni sistemi vseh možnih oblik ne poznajo? Postavljam vas pred zanimiv intelektualni izziv, in sicer, ali je obstoj svobodnih volitev pogoj za gospodarsko uspešnost ali ne, oziroma, ali med volitvami in gospodarskim uspehom obstaja povezava v smislu, da svobodne volitve zvišujejo gospodarski razvoj?
Da lahko korektno razrešimo to dilemo, je treba na eni strani poznati logiko nastajanja nove vrednosti (naj bo ta simbol za gospodarski razvoj), na drugi strani pa biti poučen o nekaterih osnovnih motivih, ki vodijo predstavnike političnih strank in predstavnike interesnih skupin k zelo močnemu in agresivnemu prepričevanju ljudi za volilne glasove (naj bo to simbol za svobodne volitve). Presenečeni boste nad ugotovitvijo, da je odgovor na našo dilemo precej bolj preprost, kot se morda zdi na prvi pogled. Če vam na kratko nakažem, v splošnem gre za razmerje med ekonomsko, osebno in politično svobodo, o čemer je precej pisal nobelovec Milton Friedman, čigar poglede na nekatera ključna ekonomska vprašanja smo v Tribunalu že komentirali.
Pojdimo po vrsti in se najprej lotimo nastajanja nove vrednosti. Verjetno se strinjate, da je za nastanek nečesa novega, boljšega, kvalitetnejšega najpomembnejše znanje in da je stopnja znanja, s katero razpolagamo, močno odvisna od naše motivacije po pridobivanju novega znanja. Če sledimo tej logiki, ugotovimo, da imajo največjo zalogo znanja tista okolja, kjer je motivacijski dejavnik po ustvarjanju novega znanja najmočnejši. Ne bom se spuščal v podrobnosti, zakaj ljudje v točno določenih državah (ZDA, Japonska, Finska) v povprečju uspejo ustvariti bistveno več znanstvenih odkritij kot drugje po svetu, brez oklevanja pa trdim, da je najpomembnejši izmed njih gotovo ta, da so za iznajdbe ljudje v teh okoljih očitno zelo dobro nagrajeni, kar ohranja njihovo raven motiviranosti na izredno visoki stopnji. Še nekaj lahko z gotovostjo trdim, namreč to, da praksa po svetu kaže, da lahko najboljšo spodbudo za najkvalitetnejše ustvarjanje ponudi takšno gospodarsko okolje, ki temelji na kombinaciji proste konkurence, nizkih davkov, minimalne administracije, vladavine prava, spoštovanja lastninskih pravic in individualne odgovornosti, saj takšno okolje privablja ljudi z najboljšimi potenciali. Na tem mestu naj ponovno poudarim sicer že oguljeno ugotovitev, namreč da tehnični napredek najbolj olajša življenje ravno ljudem iz nižjih slojev družbe, saj jim dosežke znanosti prinese na delovno mesto in v njihove domove (npr.: boljši stroji, mobiteli) in da z novimi odkritji življenje vseh nas postaja kvalitetnejše.
Sedaj, ko imamo osnovno predstavo o nastajanju nove vrednosti in nekako poznamo pogoje, ki privabljajo ljudi z najboljšim znanjem, si na kratko poglejmo še logiko delovanja pripadnikov političnih strank in interesnih skupin, torej drugo plat našega izziva. Pri tem ni treba odkrivati tople vode, saj so na to temo veliko povedali najboljši ekonomisti teorije javne izbire, kot sta recimo Niskanen in nobelovec Buchanan, če omenim samo dva najbolj prepoznavna.
Torej, osnovni motiv delovanja politikov je priti na oblast oziroma povečati svoj vpliv v posameznem okolju. Še več, izkaže se, in Niskanen to povsem pravilno ugotovi, da so politiki, ko so enkrat izvoljeni, praviloma močno nagnjeni k širjenju svojega vpliva na nova področja v gospodarstvu. Ne verjamete? Poglejte nenehno zviševanje obsega potrošnje z davki pobranega denarja v veliki večini držav v vsem obdobju po drugi svetovni vojni in hitrost nastajanja birokratskih predpisov, javnih agencij, javnih uradov, komisij in se sami prepričajte. Ugotovili boste, da sta se obseg pobiranja davkov in število sprejemanja zakonov v večini držav zviševala praktično eksponentno. Posledica tega trenda je bil zastoj gospodarskega razvoja in šele ekonomskim reformam nekaterih drznejših politikov kova Ronald Reagan, Margaret Thatcher, Jose Piñeira, Davið Oddsson, Mart Laar, Mikulas Dzurinda, ki so izstopili iz tega splošnega Niskanenovega okvirja politika, ki krepi lastno politično moč, in znižali obseg svojih državnih administracij, se lahko zahvalimo, da se je močan trend krepitve vloge politikov v svetovnih gospodarstvih nekoliko zaustavil.
Če sedaj to temeljno lastnost velike večine vseh svetovnih politikov, da namreč praviloma stremijo h krepitvi lastne moči (ekonomska stroka to njihovo početje imenuje maksimizacija lastne koristnosti), povežemo z zgoraj naštetimi nujnimi pogoji za uspešno ustvarjanje novega znanja, katerih bistvo je v tem, da imajo ravno ti isti politiki čim manj moči vplivanja na gospodarske tokove, lahko sklenemo, da je povezava med svobodno izbiro tega, kdo od politikov bo sedel v parlamentarnih in vladnih palačah (možnost svobodnih volitev) in med sposobnostjo ustvarjanja nove vrednosti v gospodarstvu (gospodarska uspešnost) praktično ničelna. Preprosto, dokler smo ljudje pri svojem ustvarjanju na različne načine ovirani, tako dolgo sploh ni pomembno, katera politična opcija je na oblasti. Takšno gospodarstvo preprosto ne more postati razvojno uspešno.
Naj se na kratko vrnem na začetek. Kaj je torej tisto, kar je pripeljalo do tolikšnega porasta standarda Slovenk in Slovencev od osamosvojitve do danes, če svobodne volitve tega, zaradi narave delovanja »Niskanen politikov«, ki vedno znova stremijo samo h krepitvi njihovega lastnega vpliva v gospodarstvu in s tem zavirajo gospodarski razvoj, preprosto niso mogle povzročiti?
Daleč najpomembnejši dejavnik za dvig našega standarda od osamosvojitve do danes je skoraj popolno odprtje gospodarstva navzven, ki je v trenutku osamosvojitve prišlo samo po sebi. Odprtje meja je omogočilo bistveno lažji uvoz že obstoječe tehnologije, predvsem iz nam bližnjega avstrijsko-nemškega gospodarskega bazena, in bistveno lažji uvoz surovin. Podjetja so s tem postajala vedno bolj konkurenčna, izvoz se je krepil. To naraščanje produktivnosti je nato za sabo potegnilo razvoj storitvenega sektorja in kvaliteta življenja vseh nas se je začela izboljševati. In to kljub izjemno močnemu zviševanju obsega potrošnje naših politikov Niskanenovega kova, ki so svojo moč v gospodarstvu na različne načine vseskozi krepili in s tem zavirali normalen razvoj gospodarstva.
Še enkrat lahko torej ugotovimo, da se recept za dolgoročni dvig standarda skriva izključno v dvigu ekonomske svobode in to popolnoma neodvisno od politične ureditve države in od različnih volilnih zagotovil političnih aktivistov. To dejstvo je davno nazaj ugotovil Friedrich August von Hayek, ko je dejal, da »biti nadziran v ekonomskih aktivnostih, pomeni biti nadziran povsod.« In kaj bi bil moj nasvet za na konec? Na volitvah podpirajmo izključno tiste kandidate, ki se bodo po zgledu na zgoraj naštete velike državnike povsem jasno in odločno zavzemali za občutno znižanje njihovega lastnega vpliva v državi, ali pa sploh nikogar, saj boljši izmed dveh »Niskanen kandidatov« še vedno ostaja slab kandidat.

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 30.avgusta 2007