Dogodivščine Jonathana Gullibla

Ulice so postajale vedno bolj tihe, ko se je Jonathan s težavo vlekel navzdol po še eni izmed vrst dolgočasnih enoličnih hiš. Opazil je skupino slabo oblečenih ljudi, kako se zbirajo okrog treh visokih zgradb, označenih z Blok A, Blok B in Blok C. Blok A je bil pust, nenaseljen in v groznem stanju – eno samo propadajoče zidovje, razbita okna s preostalim steklom, polnim umazanije. Pri sosednjem Bloku B so bili ljudje zgrnjeni pred vhodnim stopniščem. Jonathan je slišal glasne in precej živahne glasove, ki so prihajali od vseh treh nadstropij stavbe. Perilo je v neredu viselo z držajev, ki so štrleli z vsakega okna in z vseh mogočih balkonov. Stavba je zaradi tolikšnih najemnikov kar pokala po šivih.
Preko ceste je stal še Blok C, brezhibno vzdrževan in, podobno kot Blok A, prazen. Njegova okna so se svetila v sončni svetlobi, omet zidov je bil gladek in čist.
Med strmenjem v vse tri zgradbe je začutil, kako ga je nekdo narahlo potrepljal po ramenih. Ko se je obrnil, je zagledal mlado gospodično z dolgimi, peščeno-rjavimi lasmi. Nosila je prevelika svetlo siva oblačila, na prvi pogled pa ni bila videti posebno lepa. Jonathanu se je gospodična zdela živahna in prijazna.
»Ali poznaš kakšno stanovanje za najem?« ga je vprašala z mehkim, prijetnim glasom.
»Žal mi je,« je odgovoril Jonathan. »Nisem od tukaj. Zakaj pa ne pogledaš teh dveh praznih stavb?«
»Ni koristi,« je mehko odvrnila.
»Vendar,« je dejal Jonathan, »videti sta prazni.«
»Saj sta. Z družino smo pred sprejetjem omejevanja najemnin živeli tam preko, v Bloku A.«
»Kaj je to omejevanje najemnin?« je vprašal.
»To je zakon, ki lastnikom stanovanj prepoveduje dvigovanje najemnin.«
»Zakaj?« je raziskoval dalje.
»Oh, to je butasta zgodba,« je rekla mlada dama. »Pred časom, ko je v našo sosesko prišel Stroj za sanje, takrat so moj oče in ostali najemniki protestirali proti dvigu najemnin. Jasno, stroški so naraščali in vedno več ljudi je želelo najemati stanovanja, vendar oče je trdil, da to ne sme biti razlog za dvig najemnine. Najemniki, bolje rečeno nekdanji najemniki, so tako zahtevali, da Svet Guvernerjev prepove dvigovanje najemnin. Svet je točno to tudi naredil in najel množico administratorjev, inšpektorjev, sodnikov in varnostnikov, da so ta nova pravila izvajali.«
»Pa so bili najemniki s tem zadovoljni?«
»Sprva gotovo. Moj oče se je počutil varnega glede stroškov naše strehe nad glavo. Vendar, lastniki so prenehali z gradnjo novih stanovanj in prenehali s popravilom starih.«
»Kaj pa se je zgodilo?«
»Ja, stroški so še vedno naraščali. Saj veš, popravila, varnostniki, upravljavci stanovanj, pristojbine, davki in podobne stvari, česar pa lastniki stanovanj niso več zmogli, saj niso smeli povišati najemnin, da bi vse to plačali. In so ugotovili, da je nesmiselno graditi in popravljati samo zato, da bi pri tem izgubljali denar.«
»A tudi davki so se povečali?« je vprašal Jonathan
»Seveda, za plačevanje ljudi, ki so skrbeli za izvajanje omejevanja najemnin. Proračun in število zaposlenih sta se morala povečati,« je rekla gospodična. »Svet je sprejel omejevanje najemnin, nikoli pa ni sprejel omejevanja davkov. Torej, ko so se popravila stanovanj prenehala, so vsi začeli govoriti proti lastnikom stanovanj.«
»Ali jih niso sovražili tudi že pred tem?«
»Sploh ne. Pred zakonom o omejevanju najemnin smo lahko izbirali med mnogimi stanovanji. Lastniki so morali biti dobri, če so želeli, da se je kdo vselil in v njihovem stanovanju živel. Večina jih je bila prijateljskih in so ponujali atraktivne pogoje. Če je bil kakšen lastnik zloben, se je beseda o njem hitro razširila. Lastnikov, ki so bili kot podgane, so se ljudje na daleč izogibali. Prijetni lastniki so privabljali stalne najemnike, medtem ko so zlobneži bili kaznovani s tem, da so imeli preveč prostih mest.«
»In kaj se je spremenilo?«
»Po sprejetju omejevanja najemnin so vsi postali zlobni,« je brezupno dejala. »Najslabši so jo najbolje odnesli.« Sedla je na robnik in popraskala Mices, že poznano mačko ki se ji je prikradla za vrat. Mices se je odkotalila z njene glave in začela presti.
Zavedajoč se, da jo Jonathan z občudovanjem opazuje, je mlada gospodična samozavestno nadaljevala. »Stroški so narasli, vendar najemnine so ostale enake. Celo najbolj prijazni lastniki so morali začeti zniževati izdatke za popravila. Ko so stanovanja postajala vedno bolj nevarna za življenje, so najemniki postajali vedno bolj agresivni in so se začeli pritoževati inšpektorjem. Inšpektorji so nato bliskovito kaznovali lastnike stanovanj. Seveda so nekateri lastniki začeli podkupovati inšpektorje, da bi spremenili svoj pogled. Končno je lastnik Bloka A, ki je dostojen mož, obupal nad podkupovanjem in izgubami in je preprosto odšel.«
»Opustil je lastno stavbo?« je jezno izgovoril Jonathan.
»Seveda. To se pogosto dogaja,« je zavzdihnila. »Predstavljaj si, da zapustiš nekaj, za kar si potreboval vso večnost, da si ustvaril? Torej, na voljo je bilo vedno manj in manj stanovanj, ob tem, da število potencialnih najemnikov vseskozi narašča. Ljudje so se morali stisniti v vse, kar je pač ostalo. Celo zlobni lastniki, kot je recimo lastnik Bloka B, niso več imeli prostih stanovanj. Govori se, da sprejema podkupnine samo zato, da prestavlja zainteresirane najemnike višje po čakalni listi. Tisti z dovolj denarja pridejo skozi. Zloben lastnik se obnaša kot bandit.«
»Kaj pa Blok B?« je vprašal Jonathan, ki je neznani mladi gospodični želel biti v pomoč. »Lahko prideš noter?«
»Čakalna vrsta je strašna. Moral bi videti, kako so ljudje tam pred vhodom v stavbo razgrajali in vpili drug čez drugega, medtem ko so se prerivali v čakalni vrsti za stanovanje, v katerem je živela umrla gospa Whitmore. Stanovanje je končno dobil sin gospe Tweed (vplivna političarka, op.p.), čeprav ga tistega dne nihče ni videl stati v vrsti. Moja družina je nekoč želela deliti stanovanje še z nekom iz Bloka B, vendar zakon o gradnji stanovanj to prepoveduje.«
»Kaj je to zakon o gradnji?« je vprašal Jonathan.
Dekle je nagrbančilo čelo. »Začelo se je s kompletom pravil glede varnosti. Vendar Guvernerji ga sedaj uporabljajo za določanje življenjskih slogov. Saj veš, stvari, kot so pravilno število odtokov, grelnih naprav, stranišč; točno določeno število in vrsto ljudi; točno določeno velikost prostora.« Z nekoliko barve sarkazma je dodala: »Torej, srečala sva se na ulici, kjer ni nič v skladu z zakonom – ni odtokov, ni grelnih naprav, ni stranišč, ni zasebnosti, vse to na bistveno preveč prostora.«
Med razmišljanjem o njenem položaju se je Jonathan počutil vedno bolj pobitega. Nato se je spomnil še tretje stavbe – povsem nove in prazne. Stavba bi bila logična rešitev njenih problemov. »Zakaj se ne preseliš v Blok C, tam, preko ceste?«
Grenko se mu je nasmehnila. »To bi bila kršitev prostorske zakonodaje.«
»Prostorske zakonodaje?« je ponovil. Na pločniku, kjer je sedel, se je naslonil nazaj in nezaupljivo zmajal z glavo.
»To so pravila o lokacijski gradnji. To deluje tako,« je dejala, poiskala palico in v umazanijo na tleh skicirala majhno karto. »Svet riše črte v mestno karto. Ljudem je dovoljeno, da čez noč spijo na eni strani črte, vendar čez dan pa morajo delati na drugi strani. Blok B je na spalni strani razmejitvene črte, Blok C pa je na delovni strani. Ponavadi so delovne zgradbe povsem na drugi strani mesta, daleč stran od spalnih, tako da morajo ljudje vsako jutro in vsak večer precej potovati sem in tja. Guvernerji pravijo, da so dolge razdalje dobre za razgibavanje in za prevozna podjetja.«
Jonathan je začudeno strmel v nabito polno stanovanjsko stavbo B, kako stoji med dvema praznima stavbama in ulico, polno revežev. Sočustvujoče jo je vprašal: »Kaj boš sedaj naredila?«
»Jemljemo si dan za dnem. Oče želi, da se mu pridružim na svečani 'Palce gor' zabavi, ki jo jutri za tiste brez doma organizira gospa Tweed. Obljublja, da nam bo z igrami in z zastonj kosilom dvignila samozavest.«
»Kako plemenito,« je s suhim glasom pripomnil Jonathan in se spomnil njegovega pogovora z gospo Tweed. »Mogoče vam bo dovolila za kratek čas, dokler ne najdete stanovanja, živeti v njeni hiši.«
»Dejansko jo je oče enkrat to že drznil vprašati, še posebej, ker je ravno gospa Tweed ravno takrat, ko so sprejeli omejevanje najemnin, bila predsednica Sveta. Odgovorila mu je, da bi to vendar bila dobrodelnost! In da je dobrodelnost poniževalna. Razložila mu je, da je mnogo bolj spoštljivo, če Svet od davkoplačevalcev zahteva, da mu dajo svoja stanovanja. Dejala mu je, naj bo potrpežljiv in da bo ona stvari preko Sveta že uredila.«
Ob tem se je mlada dama Jonathanu nasmehnila in ga vprašala. »Mimogrede, kličejo me Alisa. Se nam želiš jutri popoldan pridružiti na zastonj kosilu pri gospe Tweed?«
Jonathan je zardel. Mogoče pa bi se lahko naučil bolje živeti na tem otoku. »Seveda, zelo bi me veselilo, če bi se lahko oglasil. Mimogrede, meni pa pravijo Jonathan.«Alisa je poskočila in se nasmehnila. »Super, Jonathan, vidiva se torej jutri – ob istem času. Pripelji svojo mačko.«

Ken Schoolland

objavljeno v Tribunalu, 30. avgusta 2007