Dilema o obdavčitvi

Ko pridemo na področje davčne reforme, se ekonomisti, ki svetujejo predsedniškim kandidatom, soočajo z dilemo. Z željo, da bi maksimirali davčne prihodke, je treba imeti nizke davčne stopnje za revne in tudi bogate posameznike. Revni imajo pomanjkanje denarja, bogati pa vedno najdejo dodatne poti, s katerimi se izognejo plačilu visokih davčnih stopenj. Ob tem pa je povsem razumljivo, da srednji razred ne bo želel biti bolj obdavčen od bogatih.
Warren Buffet, drugi najbogatejši Američan, je pred kratkim napisal članek, v katerem je izjavil, da je bila njegova povprečna dohodninska davčna stopnja samo 17,7 odstotna, medtem ko je njegova tajnica plačala dohodnino po stopnji 30 odstotkov. V predsedniških volitvah leta 2004 je bilo razkrito, da sta John Kerry, najbogatejši posameznik, ki se je kdaj koli potegoval za mesto predsednika ZDA, in njegova žena, plačala samo 12 odstotno dohodnino, kar je mnogo manj kot plača večina Američanov iz srednjega razreda.
Mnogo politikov iz politične levice in njihovi lakaji se s pomočjo medijev goreče zavzemajo za to, da bi morali bogati plačevati več. Vendar, ko pogledamo njihove predloge »za povišanje davkov za bogate«, v večini primerov vidimo, da ti vsebujejo povišane davke za tiste posameznike, ki želijo postati bogati, medtem ko se komaj dotaknejo tistih, ki so že bogati, na primer Kerryje in Kennedyje. Za testiranje iskrenosti političnih predlogov za povečanje »davkov za bogate« uporabljam Kerryjev test, pri čemer preverim, ali bi ti predlogi kaj vplivali na njegov obdavčljiv dohodek. (Opomba: zgornji odstotek ljudi po dohodku plača 37 odstotkov vseh dohodninskih davkov.)
Politični predlog za k rasti usmerjeno davčno politiko, v nasprotju s prerazdeljevalno davčno politiko, je zelo preprost. Študije iz preteklih desetletij namreč dosledno kažejo na to, da je večina Američanov prepričanih, da nihče ne bi smel plačati več kot 25 odstotkov dohodka državi.
Razloga za takšne ugotovitve sta ta, da je večina Američanov prepričanih, da ni pošteno, da država komurkoli vzame več kot četrtino dohodka, ob tem pa mnogo Američanov, ki niso bogati, verjame, da tudi sami lahko postanejo bogati; npr. z ustanovitvijo podjetja, postati uspešen športnik ali estradnik, ali z dobitkom na loteriji. Večina Američanov, v nasprotju z mnogimi Evropejci, se ne zgraža nad bogatimi ljudmi, ampak jih spoštujejo in si prizadevajo postati eden izmed njih. Zaradi tega se k rasti usmerjeni kandidati nagibajo k boljšemu volilnemu rezultatu od kandidatov, ki so usmerjeni k prerazdeljevanju.
V kolikor ste svetovalec republikanskemu kandidatu, morate upoštevati, da se večina volivcev republikancev na primarnih volitvah ne obremenjuje s tem, da bi bilo treba bogataše bolj obdavčiti, ampak jih zanima izključno to, da bi zmanjšali davke, ki jih sami plačujejo, in da bi brzdali tiranijo Internal Revenue Servica [op.p. ameriške davčne službe]. Na splošnih volitvah lahko nekaj posameznikov odda svoj glas za kandidata samo zaradi tega, ker je ta obljubil, da bodo bogati plačevali višje davke, ampak takšni volivci skoraj gotovo ne bodo volili kandidata demokratov. The Republican is unlikely to pick up any votes by playing the class-warfare game and would most certainly undermine his or her base. !!!
Ekonomski argument proti dvigu davčnih stopenj za bogate je še bolj prepričljiv. Visoke davčne stopnje lahko uničijo ustvarjanje bogastva, zaradi česar ne bodo pripomogle k temu, da bi bogati plačevali več. Biti bogat ima to prednost, da imaš na voljo izbiro, v kakšni obliki boš prejel svoj zaslužek, kje ga boš zaslužil in kje boš obdavčen. Mnogi bogati Švedi in Francozi so postali davčni emigranti iz svojih lastnih držav. Ko nek bogataš odide, njegova vlada od njega ne dobi ničesar. Kadar so davčne stopnje v državi razumljene kot previsoke, se ljudje raje odločijo za nedelo, kot pa za delo, in za potrošnjo, namesto da bi varčevali in investirali, kar vse v državi privede do manjših prihodkov.
Ekonomisti se trudimo najti optimalno davčno stopnjo za vsako posamezno dohodninsko skupino. Če verjameš, da bi morali bogati večji delež svojega dohodka plačevati državi od revnih, se soočaš s težavo. Z rastjo davčnih stopenj eksponentno rastejo tudi spodbude, da se poiščejo legalne in nelegalne poti izogibanja plačila davkov. Pri tem pa velja, da bolj kot je posameznik bogat, lažje najde ustrezno pot, da se izogne plačilu davkov. Torej, če je cilj maksimiranje davčnih prihodkov na dolgi rok, potem bi država morala imeti nizke davčne stopnje za ljudi iz nizkih dohodninskih razredov, višje stopnje za posameznike iz srednjega razreda in nizke stopnje za tiste, ki so zelo bogati.
Razlog za to je v tem, da kadar so bogati obdavčeni po visokih stopnjah, bodisi ne varčujejo, bodisi preselijo svoje prihranke stran od ureditve, kjer so visoke davčne stopnje. Varčevanje in produktivne investicije povzročajo to, čemur ekonomisti pravimo formacija kapitala. In višje stopnje kapitalne formacije se pretvorijo v več delovnih mest in višje plače. Torej, v kolikor država bogatim vsili zelo visoke davčne stopnje, bo imela počasnejšo gospodarsko rast, manj novih delovnih mest in slabše plačane službe.
Politično je nesprejemljivo, da bi imeli bistveno višje davčne stopnje za srednji dohodninski razred, kot pa za tiste, ki so resnično bogati, medtem pa je ekonomsko uničujoče, da bi bogatim naprtili zelo visoke davčne stopnje. Edina pot iz te dileme je ta, da preidemo k zmerni enotni davčni stopnji, ali sistemu potrošnih davkov, kjer bi imeli izjeme ali oprostitve za tiste, ki so v nizkih dohodninskih razredih. Moder predsedniški kandidat bi predlagal takšno politiko – politični polbogovi je ne bi.

Richard W. Rahn

po dovoljenju Washington Times, objavljeno v Tribunalu 30.avgusta 2007