Dogajanje Jonathana Gullibla

Srečen, da je spoznal prijateljico, se je Jonathan kot omamljen izgubil. Spoznal je, da bi bilo bolje, če bi več pozornosti namenjal svoji okolici, ker se bi lahko zgodilo, da naslednji dan ne bi več našel poti nazaj domov.
Naletel je na policista, ki ni bil kaj starejši od njega, kako je sedel na klopi in bral časopis. Ob pogledu na jasno črno uniformo in svetlečo pištolo je postal napet. Vendar, mladosten in odprt izraz na policistovem obrazu ga je pomiril. Policist je bil popolnoma zatopljen v časopis, kar je Jonathanu omogočilo, da je preletel naslovno stran: 'GUVERNERJI ODOBRILI SMRTNO KAZEN ZA RAZBOJNIŠKE FRIZERJE.'
»Smrtno kazen za frizerje?« je ves presenečen zakričal.
Policist je Jonathana bežno pogledal.
»Oprostite, prosim,« je dejal Jonathan. »Nisem vas želel zmotiti, ko sem videl naslov, se je enostavno zgodilo. To o kazni je gotovo tiskarska pomota?«
»No, pa poglejmo.« Policist je glasno začel: »Svet Guvernerjev je ravno potrdil smrtno kazen za vsakogar, ki bi ga našli, da striže brez ustreznega dovoljenja. Hm, tu ne gre za nobeno tiskarsko napako. Kaj je tukaj tako nenavadnega?«
»Ni to precej ostro za tako majhen prekršek?« je policista z zanimanjem vprašal Jonathan.
»Težko,« je odvrnil policist. »Smrtna kazen je najvišja grožnja, ki se skriva za vsakim zakonom, ne glede na to, kako majhen je prekršek.«
Jonathanu so se oči kar razširile. »Gotovo ne boste nikogar usmrtili zato, ker bi strigel brez dovoljenja?«
»Seveda bi,« je rekel policist in pri tem poudarjeno potrepljal po pištoli. »Čeprav do tega težko pride.«
»Zakaj?«
»Torej, vsakemu kriminalu teža narašča. To pomeni, da bolj kot se posameznik upira, višja bo zanj končna kazen. Na primer, če nekdo želi striči brez dovoljenja, bo za to dejanje kaznovan. Če on ali ona nato zavrne plačilo kazni oziroma nadaljuje s striženjem, potem bo takšen frizer poslan v zapor. In,« je s treznim glasom dejal mož, »upiranje zaporu predstavlja prekršek resnih razsežnosti.« Njegov obraz se je v grbančenju zatemnil. »Prekrškar je lahko celo ustreljen. Močnejši kot je upor, močnejša je sila, ki jo uporabijo proti njemu.«
Tako mračna debata je Jonathana potrla. »Torej, ali je smrt resnično najvišja grožnja za vsakim zakonom? Oblastniki bi gotovo v vsakem primeru ohranili smrtno kazen za najbolj brutalna kriminalna dejanja, kot so umori in posilstva!«
»Ne,« je odvrnil policist. »Zakonodaja regulira vso naše zasebno in poslovno življenje. Stotine poklicnih združenj ščiti svoje člane na podoben način kot frizerji, torej z dovoljenji. Tesarji, zdravniki, vodovodarji, računovodje, zidarji in odvetniki – lahko verjameš, da vsi sovražijo vsiljivce.«
»Kako pa jih dovoljenja ščitijo?« je vprašal Jonathan.
»Število dovoljenj je omejeno na tiste, ki gredo skozi postopke včlanjevanja. To uničuje nepošteno konkurenco vsiljivcev z nenavadnimi novimi idejami, prekomernim navdušenjem, uničujočo učinkovitostjo, oziroma nizkimi cenami. Takšno brezobzirno proti-tekmovalno tekmovanje ogroža tradicije naših najbolj cenjenih poklicev.«
Jonathan še vedno ni razumel. »Kaj dovoljenja ščitijo kupce?«
»Oh, seveda. Tako pravijo tukaj.« Iz časopisa je nato prebral: »Dovoljenja dajejo združenjem monopolno moč, da lahko oni nato ščitijo kupce pred nespametnimi odločitvami in pred preveliko izbiro.« Ponosno se je potrepljal po prsih in dodal: »In jaz uveljavljam monopole.«
»Monopoli so dobri?« je raziskoval Jonathan.
Policist je nekoliko znižal časopis in nekoliko nagrbančil svoj obraz. »Resnično, ne vem. Jaz samo sledim navodilom. Včasih uveljavljam monopole, včasih pa mi rečejo, da naj jih razbijam.«
»In kaj od tega je prav?«
Policist je skomignil z rameni. »To pa ni na meni, da ugotavljam. Svet Guvernerjev odloča o tem, v koga naj uperim svojo pištolo.«
Ko je opazil Jonathanov zaskrbljeni obraz, ga je poskušal pomiriti. »Ne skrbi, poredko se zgodi, da izvedemo smrtno kazen. Samo nekateri se upajo upirati, ker smo vztrajni pri učenju ljudi pokornosti do Sveta. Smrtna kazen se tako redko omenja, da jo moj šef, poveljnik Stuart, imenuje 'nevidna pištola'.«
»Ali ste kdaj uporabili svojo pištolo?« je med nekoliko živčnim opazovanjem pištole vprašal Jonathan.
»Proti kršiteljem?« ga je vprašal policist. S treniranim gibom je gladko potegnil revolver iz usnjenega toka in udaril po odprtini hladnega orožja.
»Samo enkrat.« Odprl je cilinder in preveril, ali je pištola nabita. Ustrelil je v prazno in jo občudoval. »Najboljši kos tehnologije tukaj na otoku. Svet ne varčuje z napori, da nam ne bi priskrbel najboljšega orodja za izvajanje naše plemenite naloge.«
»Kdaj pa ste jo uporabili?« je policista vprašal Jonathan.
»Čudno, da si to vprašal,« je naenkrat ves otožen dejal policist. »Vso leto na dolžnosti in nikoli mi je ni bilo treba uporabiti, do današnjega jutra. Neka stara ženska je znorela in s palico začela ogrožati ljudi iz oddelka za uničevanje. Govorila je nekaj v zvezi s tem, da bo svojo hišo vzela nazaj. Ha! Kako sebične ideje.«
Jonathanovo srce je za trenutek zastalo. Spomnil se je elegantne bele hiše in spoštljive gospe, ki je zahtevala lastništvo. Policist je nadaljeval. »Poskušal sem jo prepričati naj preneha. Papirji so ustrezali in hiša je obsojena, da se umakne Ljudskemu parku gospe Tweed.«
Jonathan je komaj lahko govoril. »In kaj se je zgodilo?«
»Poskušal sem jo prepričati. Rekel sem ji, da jo bo verjetno odnesla z lahko kaznijo, če bi se z mano v miru pogovorila. Toda, nato mi je začela groziti in me naganjati z njenega posestva! Šlo je za čisti primer upiranja zaporu. Predstavljaj si odločenost te ženske!«
»Da,« je vzdihnil Jonathan. »Kakšno odločenost?«
Pogovor je zamrl. Policist je naenkrat potiho bral, Jonathan pa stal mirno zraven njega in z nogo dregal v kamen. Ko je zbral dovolj moči, ga je vprašal. »Ali lahko vsakdo dobi pištolo, kot je vaša?« Policist je obrnil naslednjo stran in mu odgovoril. »Ne za obrambo tvojega življenja dečko. Lahko bi se kdo poškodoval.«

Ken Schoolland