Kdo se bo lotil pokojnin javnega sektorja

Bo kdo v imenu bodočih generacij davkoplačevalcev prevzel pokojninsko bitko? Profesor Philip Booth odpira težavna vprašanja.

Tony Blair bo šel v predčasno upokojitev, pri čemer bo deležen znatne pokojnine. Člani parlamenta prejemajo enega najboljših možnih pokojninskih paketov, ki je financiran z davkoplačevalskim denarjem. Nemara bi parlamentarci, če bi se vrnili na samozaposlitven status, ki so ga nekoč imeli, pri tem pa ne bi bili deležni pokojninske preskrbe, ki si je niso sami zaslužili, bolje razumeli težave, s katerimi se sooča večina nas ostalih.
Čeprav pokojninski programi članov parlamenta izstopajo kot posebej »radodarni«, je strošek njihovega zagotavljanja majhen v primerjavi s stroški zagotavljanja pokojnin ostalim javnim uslužbencem. Seveda imamo le nekaj sto parlamentarcev, v primerjavi s strmo naraščajočim zaposlovanjem v ostalih sektorjih javnega sektorja.
Najboljše pokojninske sheme zasebnega sektorja, tiste, ki plačajo pokojnine glede na plačo zaposlenega ob upokojitvi, so se v zadnjih letih zmanjšale kot keglji. Več kot dve tretjini jih je sedaj zaprtih za novince. Ostali se bodo verjetno zaprli v naslednjih petih letih, pri tem pa obstaja več razlogov za to. Eden izmed njih je povečana raven reguliranosti vsiljene od obeh, konzervativne in delavske vlade, v preteklih letih. Naslednji razlog so povečani stroški financiranja, ki so jih povzročili spremenjeni davki Gordona Browna. Glavni razlog pa je verjetno v tem, da se podjetja vse bolj zavedajo tveganj, ki so jim izpostavljena, ko zagotavljajo življenjske pokojnine glede na plačo zavarovanca ob upokojitvi.
Davkoplačevalci nimajo nobene izbire, ampak so le deležni tveganj. Pokojninske sheme javnega sektorja, ki temeljijo na plači ob upokojitvi, ostajajo odprte in nereformirane, veliko pa jih gre v pokoj z nižjo starostjo, kot znaša povprečje v zasebnem sektorju. Nadalje, vlada ne želi odkriti njihovega celotnega stroška v nacionalnih računih. Glede na izračune Neila Recorda z Institute of Economic Affairs, je breme obveznosti pokojnin javnega sektorja ocenjeno na preko 1000 milijard britanskih funtov v tekočih cenah. Ta obveznost predstavlja le breme, ki se je nabralo glede na obljubljene pokojnine do sedaj. Vsako leto pa obljubi vlada nove pravice iz naslova pokojninskih pravic javnemu sektorju. Vrednost teh pokojninskih pravic pa vsako leto znaša nekje 80 milijard britanskih funtov.
Pri javnih uslužbencih so tudi značilne zelo visoke stopnje upokojitve zaradi zdravstvenih razlogov. Tako se upokoji skoraj četrtina vseh učiteljev, državnih uradnikov in zaposlenih v NHS (op.p. National Health Service). Pri državnih uslužbencih na lokalni ravni je njihov delež narasel na 40 odstotkov vseh, na 50 odstotkov policistov in več kot dve tretjini gasilcev. To ni dobro niti za davkoplačevalce niti za same zaposlene. Če bi morala podjetja neposredno plačevati za stroške predčasne upokojitve, bi skoraj zagotovo bolje nadzirala zdravstvene potrebe svojih zaposlenih.
Zgleda, da vlada ne jemlje resno pokojninske reforme javnega sektorja. Zakaj bi skrbeli? Večine članov parlamenta itak ne bo več na sceni takrat, ko bodo ti stroški postali neobvladljivi. Upokojitvena leta za nove člane se povečujejo, toda to bo imelo majhen učinek celo na srednji rok. Do takrat, ko bo povečevanje starosti za pokoj pokazalo večje finančne učinke, se bo pričakovana življenjska doba še bolj povišala.
Pri pokojninah je težko narediti karkoli, kar članom pripada do sedaj, obljube so namreč bile dane. Prihodnji davkoplačevalci bodo tako morali to preprosto pretrpeti. Toda radikalne rešitve za reformiranje teh shem bi morale biti mogoče. Stroški preskrbe NHS delavcev oziroma učiteljev z njihovimi pokojninskimi koristmi znašajo nekje 40 odstotkov plače. Stroški policistkine pokojnine se opotekajo pri 72 odstotkih plače. Tukaj je še veliko prostora za pogajanja med sindikati javnega sektorja in delodajalci, da dosežejo sprejemljivo rešitev. Elementi te rešitve bi lahko vsebovali povečano plačilo zaposlenim, oziroma povedano z drugimi besedami, denarno plačilo tistega, kar se danes plača v obliki pokojninskih pravic. Istočasno bi se lahko razvile kvalitetno definirane sheme prispevkov s povezanimi zavarovalnimi načrti. Sindikati bi lahko odigrali vlogo, da bi ponujali upravljavske sklade, finančne nasvete in zavarovalne produkte. Lahko bi se vrnili na svojo preteklo, bolj častno vlogo biti pomemben ponudnik blaginje za svoje člane.
Ali obstaja morda kakšen apetit na politični strani za takšne reforme? Laburistična vlada lahko potegne zajca iz klobuka, problem pa zagotovo jemljejo resno tudi liberalni demokrati. Kar se tiče konservativcev, bi lahko bila pokojninska reforma del širšega paketa reform javnega sektorja, ki bi naredila oskrbovanje storitev izobraževanja in zdravstva neposredno odgovornega uporabnikom storitev. Z individualnimi ponudniki oziroma skupinami ponudnikov, ki bi prevzeli popolno odgovornost za plačilo in pogoje dela svojih zaposlenih. Toda nejasno je, ali konservativci podpirajo reforme ali bodo področje javnega sektorja »konzervirali«. Pravo vprašanje se glasi, ali ima kdorkoli integriteto, da se poda na bojišče na račun prihodnjih generacij davkoplačevalcev. Če ja, potem bodo rezultati tem generacijam vredni bistveno več, kot pa »baby bond« Gordona Browna.

Phillip Booth