Birokratizacija odgovornosti

Nesreča na tirih, ki se je pred kratkim zgodila v Cirkovcah, še vedno polni prve strani vseh medijev. Prav tako se tudi nadaljuje lov za iskanjem krivca za nastali dogodek. Večina medijev je nesrečo povezala z dejstvom, da prehod nima ustrezno urejene prometne signalizacije. Zaradi tega se krivca išče po različnih uradih ministrstva za promet. Nekateri že nakazujejo, da bi utegnilo priti do interpelacije ministra Božiča. Drugi želijo glavo direktorice direktorata za železnice in žičnice, Jelke Šinkovec Funduk, ki naj bi bila odgovorna za to, da je prehod še vedno urejen le z Andrejevim križem. Na koncu, ko je bilo pomembno izključno dejstvo, da prehod še nima urejenih zapornic, ki so sicer bile obljubljene, pa smo videli slovo direktorja Rajka Satlerja, sicer direktorja agencije za železniški promet. Je pa vprašanje, ali je Satlerjev odhod tudi končna politična cena nesreče v Cirkovcah.
Ob vsem tem dogajanju okrog nesreče se mi v spomin vtisne nesreča, ki se je pred leti zgodila pred diskoteko Lipa. Čeprav je tudi tista nesreča po medijih zelo odmevala, naj za osvežitev spomina povem, da so takrat pred lokalom v veliki gneči do smrti pohodili dve mladi dekleti. Kaj smo videli takrat? Po večdnevnih prerekanjih in navzkrižnem obtoževanju med različnimi inšpekcijskimi službami, kdo je odgovoren za smrt dveh deklet, se je iskanje krivca kasneje zreducirala na lastnika lokala. Zaradi dejstva, da je lokal obratoval brez ustreznih dovoljenj, je bilo celotno dogajanje birokratov in medijev osredotočeno okrog vprašanja, kateri državni organ je bil odgovoren, da je bil lokal odprt. V obeh primerih se je pokazala še ena zanimivost: več kot je različnih državnih uradov, več je medsebojnega obtoževanja med uradi in prenašanja odgovornosti.
Seveda, kakor za nesrečo, ki se je zgodila pred lokalom Lipa, ne more biti odgovoren manjkajoči papir, tako tudi v drugem primeru ne more biti odgovornost za smrt na tirih na strani državnih uradnikov, ki sredi Ljubljane sedijo v svojih udobnih naslonjačih. To je podobno, kot če bi za vsako nesrečo, ki se zgodi na cesti, zahtevali odstop ministra, odgovornega za ceste, ali generalnega direktorja policije in drugih državnih uslužbencev. Oziroma, kakor da bi za vsak neuspeh kakšnega športnika krivili ministra, odgovornega za šport. V kolikor bi se strinjali s takšnim pripisovanjem odgovornosti, potem smo samo korak od tega, da postanemo ljudje odgovorni za stvari, o katerih bi bili informirani iz medijev. In to izključno zaradi tega, ker smo se rodili, opravljamo določeno funkcijo in živimo na določenem območju. To pa je skrajno nedopustno. Seveda na tem mestu sploh ni pomembno, da je obstoj večine prej omenjenih in mnogih drugih javnih služb in ministrstev in njihovo delo povsem nepotrebno in predstavlja izključno neracionalno in nedopustno trošenje denarja davkoplačevalcev.
O tem, kakšna je lahko cena lahkomiselnosti, kot posledice neodgovornosti posameznikov, sem se spomnil na kultno Disneyjevo pravljico o Treh prašičkih: Piskaču, Goslaču in Garaču, ki se odpravijo po svetu, in hudobnem volku. Le kdo se je ne spomni? Pa vendar, naj jo na kratko opišem.
Ko sta bila Piskač in Goslač gotova s svojima hišicama, sta drug drugega obiskala, pela sta in plesala in se smejala pridnejšim ljudem. Kot verjetno pozna vsak otrok, sta si postavila slamnato in leseno hiško, ki sta zahtevali malo odgovornosti in, temu primerno, tudi malo truda. »Pa poglejva, kaj gradi najin bratec Garač, ta vzor pridnosti.« Za razliko od njegovih neodgovornih bratov si je Garač postavil zidanico, ki ga bo bolje varovala pred potencialno nevarnostjo, tj. hudobnim volkom. »Postavil si bom zidano hišo. Tako bom vsaj vedel, pri čem sem, in ne bo se mi treba bati vlomilcev.« »Ha, ha, ha,« sta jo smeje odpihala Piskač in Goslač.
Vsi poznamo zaključek zgodbice, kako je volk najprej odpihnil slamnato in kasneje še leseno hiško, in hitenja neodgovornih prašičkov k bratu v zidanico. Torej, kaj se lahko naučimo iz izkušenj treh prašičkov?
Najprej to, da je prihodnost negotova in nepredvidljiva. Zaradi tega vsako dejanje storimo z določeno stopnjo tveganja, ki ga implicitno ali eksplicitno vzamemo v zakup. Recimo: ko se usedemo v avtomobil in se peljemo po Ljubljani, ne vemo, ali bo zaradi kakšne prometne nesreče na Slovenski cesti prišlo do zastojev in bomo zamudili v službo. Ko se iz Dunajske približujemo Slovenski, pač upamo, da nesreče ne bo.
Vsekakor pa je najpomembnejša sporočilnost pravljice o treh prašičkih ta, da vsako dejanje za seboj pusti določene posledice, ki jih je treba upoštevati preden se samo dejanje zgodi. Kakor sta se Piskač in Goslač morala soočiti s hudobnim volkom, pri tem pa tvegala, da ju požre, tako tudi v vseh primerih nosijo odgovornost za posledice svojih dejanj izključno tisti posamezniki, ki so posamezna dejanja storili. Izključno podjetnik, ki se odloči za postavitev nove tovarne, mora nositi breme svojih odločitev, ali mu bo nova tovarna prinesla dobiček ali izgubo. In ga tudi nosi. Pri tem pa čas pokaže, ali se je odločil pravilno ali napačno. Nekdo, ki je na stavnicah stavil na napačen rezultat, bo zaradi svoje napačne odločitve izgubil znesek, ki ga je vložil. Tisti, ki pa bo stavil pravilno, pa bo dobil. Enako bo izgubil tudi tisti, ki se je šel »borzne stavnice« in imel napačna pričakovanja o prihodnjih gibanjih cen vrednostnih papirjev kot drugi udeleženci na trgu. Tisti politik, ki bo pred volitvami obljubljal znižanje davkov in prijaznejšo državo in se ga bodo ljudje spomnili po neuresničenih obljubah, bo verjetno težje ponovil svojo izvolitev, kot pa tisti, ki se bo držal svojih obljub in dejansko poskrbel za znižanje davkov. Seveda je primerov iz vsakodnevnega življenja še ogromno.
Naj se za konec vrnem na oba nesrečna dogodka. Vprašanje nesreče v Cirkovcah je vprašanje o tem, zakaj se je avtomobil v času, ko je mimo zapeljal vlak, znašel na tirih. Vprašanje smrti dveh deklet pa je vprašanje, zakaj je nekdo potisnil skupino pred lokalom, kdo je to bil in povzročil, da sta punci padli po tleh, kjer so ju kasneje pohodili. In samo odgovora na obe vprašanji lahko rešita problem iskanja tistih, ki bi morali odgovarjati za oba dogodka, ne pa izgovarjanje na različne organe državne administracije.Seveda lahko svojo odgovornost prelagamo na različne druge posameznike, kot v tem primeru na različne birokrate, in pri tem morda celo ubežimo občutku lastne krivde. A treba se je zavedati, da nam takšno skrivanje le zamegljuje dejstvo, da smo za svoja dejanja odgovorni izključno sami, kar vsakdo slej ko prej tudi ugotovi. Je pa vprašanje, kakšno ceno morajo ljudje za takšno spoznanje na koncu tudi plačati.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 30.avgusta 2007