Tribunalovo oko

Andrej Bajuk, minister za finance, je ob najavi Statističnega urada o 5. 9. 2007 za medije izjavil:

»Fiskalna politika ni razlog za veliko inflacijo.«

V zadnjih dneh sta Slovenijo pretresla dva dogodka. Prvi je nagel padec na najnovejši Fraserjevi lestvici ekonomske svobode, drugo pa že nekaj časa trajajoča visoka inflacija. Oba dogodka sta kot meteor razblinila prepričanje o naši superiornosti in sta prej pokazatelja, da bo za dosego tega treba prehoditi še dolgo pot.
Če se posvetimo zgolj inflacijskim gibanjem. Čeprav se na prvi pogled zdi, da se ta trend počasi umirja, inflacija se je na letni ravni avgusta znižala iz 3,8 odstotkov na 3,5 odstotkov, se polemika v javnosti glede njenih vzrokov še vedno ni polegla. Glede na slovenske izkušnje z letnimi stopnjami inflacije, ki so praviloma presegale raven petih odstotkov, je prav, da smo se končno zavedli pomena stabilnih cen in da ne ponavljamo lastnih napak iz preteklosti. Predvsem pomena centralne banke, ki se lahko s prevelikimi emisijami denarja prelevi v njenega glavnega promotorja. Večina svetovnih centralnih bankirjev je pač anticipirala vsebino Miltona Friedmana, da je inflacija »zmeraj in povsod monetarni fenomen«. Pri tem seveda ne gre pozabiti tudi na t. i. sekundarno emisijo denarja, ki jo s krediti izvajajo poslovne banke.
Ker velikost inflacije pomembno vpliva na gospodarsko stabilnost vsake države, na strošek zadolževanja prebivalstva, investicije, je do danes področje proučevanja razlogov zanjo, napovedovanja njenih bodočih trendov in ustreznih politik za njeno preprečevanje okupiralo intelektualni potencial ekonomistov do te mere, da so vprašanja njene kratkoročne dinamike celo zasedla enega osrednjih prostorov makroekonomskega proučevanja. Morda tudi kot posledica teh dogajanj je pripeljalo do tega, da je danes raven inflacije bolj stabilna. Tako se na območju evra povprečni letni indeks giblje v okolici dveh odstotkov. To bi lahko bil eden izmed razlogov za našo preobčutljivost za njene ravni, ki presegajo ta dvoodstotni prag, zaradi česar se trenutna raven 3,5 odstotkov malodane ocenjuje kot največji greh.
Vloga države, bodisi monetarne ali fiskalne politike, se je v času praviloma izkazala za tisto, ki je prej delala tem gibanjem medvedjo uslugo. Samo spomnimo se Velike depresije, ko je celo sam guverner ameriške centralne banke priznal, da jo je povzročila prav napačna politika nizkih obrestnih mer FED-a. Zaslepljenost z mislijo, da lahko z uravnavano politiko vplivamo na dvig gospodarske rasti, se je na začudenje vseh pokazala kot uničujoča za gospodarstvo.
Kaj torej narediti s slovensko zgodbo? Nič, da se v naglici ne bi naredilo še več škode. Tok dogodkov, ko se v javnosti pojavljajo ideje od uvedbe dodatnih obdavčitev, do ponovne uvedbe administrativnega določanja cen, pač kaže na preveliko vpletanje politike na odločitve, ki jih v normalno delujočih ekonomijah ureja tržišče samo. To je še posebej pomembno za področje monetarne politike, kjer se je izkazalo, da sta transparentnost in kredibilnost ključnega pomena za ustvarjanje pričakovanj javnosti glede prihodnjih gibanj. S tem pa sta tudi prevzeli vlogo garanta nizke ravni inflacije. Tako je morda celo bolje, da smo sidro nad vodenjem monetarne politike prepustili Frankfurtu, ki bolj kot ne dosledno sledi priporočilom ekonomske teorije, kot je zaveza k ohranjanju ravni inflacije na ravni dveh odstotkov.
Za preračunavanje morebitnih vplivov nizkih obrestnih mer s koncem preteklega leta oziroma kakšnega drugega dejavnika, pa bi bilo treba opraviti celostne analize. Podobno kot to počnejo na FED-u in pri drugih centralnih bankah. Ker imamo tudi pri nas na voljo kar nekaj podobnih znanstveno-raziskovalnih inštitucij, ki jim je proučevanje inflacije, njenih vzrokov in posledic njihova primarna okupacija, počakajmo na njihove rezultate.

Matej Steinbacher