Ima sindikat javnega sektorja pravico do stavke

Večina ljudi bi se strinjala, da stavke, ki povzročajo takojšnjo nevarnost za zdravje in varnost, ne bi smele biti dovoljene. To je razlog za to, da je večina jurisdikcij v Kanadi označila policijo in gasilce za »pomembne storitve«. Zaposlenim v teh poklicih ni dovoljeno, da bi začasno prenehali z opravljanjem svojega dela.
V drugih situacijah, kot je trenutna stavka javnih uslužbencev v Vancouvru, bi njena podaljšana stavka ogrozila javno zdravstvo, saj bi kupi smeti preplavili mesto. Na neki točki bi morala zakonodaja zahtevati, da se takšna stavka konča, zaposleni pa se vrnejo na delo.
Kakorkoli, realnost je takšna, da večina uslužbencev javnega sektorja ne zagotavlja osnovnih storitev v smislu, da bi z njihovim začasnim prenehanjem dela ogrozili naše zdravje in varnost. Tako se postavlja vprašanje, ali imajo zaposleni v javnem sektorju, ki ne opravljajo nujnih storitev, enako pravico do stavke kot zaposleni v zasebnem sektorju. Odgovor leži v eni pomembni razliki med javnim in zasebnim sektorjem.
Večina storitev, ki jih zagotavlja javni sektor, so dejansko monopoli. Zamislite si zdravstvo, izobraževanje, javni prevoz, športne stave, knjižnice ipd. Ko zaposleni v javnem sektorju opustijo delo, je to za dobršen del javnosti neprijetno, saj za večino teh storitev ne obstaja bližnjih nadomestkov. Za primerjavo, ko sindikalizirani delavci v zasebnem sektorju začnejo stavkati, potrošniki preprosto preklopijo h konkurenci.
Obstoj nadomestnih proizvodov in storitev na zasebnem trgu proizvaja spodbude tako za sindikat kot tudi za podjetja, da so pri svojih zahtevah razumni. Sindikati pri svojih zahtevah po višjih plačah in drugih ugodnostih tehtajo med možnostjo destabiliziranja podjetja in končno tudi zmanjšanja zaposlenosti. Podjetja tehtajo med posledicami izgube dobička in tržnim deležem kot posledico dolgotrajnega spora zaradi zahtev po višjih plačah in drugih ugodnostih. Povedano z drugimi besedami, obstaja zadostna mera tržnega pritiska tako na podjetje, kot tudi na sindikat, da rešita spor po pogojih, s katerimi lahko oba živita.
V javnem sektorju imajo lahko sindikati zahteve, ker vedo, da to ne bo povzročilo takojšnjih ekonomskih posledic. Izbira med povečano konkurenco in zmanjšano zaposlenostjo je bistveno manj pomembna, kot to velja za zasebni sektor. Vlade v večini primerov raje zmanjšajo potrošnjo pri ostalih storitvah, kot da bi povečale davke oziroma zmanjšale zaposlenost, da bi plačale za povečanje plač.
Vlada tudi ni deležna nikakršne finančne izgube za čas začasnega prenehanja dela, saj se davki kljub temu še naprej pobirajo. Kakorkoli, ko se pojavi stavka v javnem sektorju, se takoj pojavi pritisk javnosti na vlado, da se preneha s stavko. Ker so lahko politični stroški podaljšane stavke za oblast visoki, so ti vse prepogosto pripravljeni sprejeti zahteve zaposlenih. S kapitalizacijo teh političnih stroškov pridobijo sindikati za svoje člane bistveno višja povišanja plač in drugih ugodnosti, ki presegajo primerljive primere pri zasebništvu.
Zaradi teh razlogov mora biti javnost zaščitena pred monopolnim oskrbovanjem državnih storitev. Da bi zagotovili njihovo nemoteno oskrbo, mora biti zaposlenim v javnem sektorju prepovedana pravica do stavke.
Da bi zaščitili zaposlene v javnem sektorju pred izkoriščanjem te prednosti do vlade, bi morale biti njihove plače in ostale ugodnosti določene v povezavi s primerljivimi poklici zasebnega sektorja s pomočjo odbora za plače. Ti odbori bi bili neodvisna vladna telesa, odgovorna za zbiranje, analiziranje in določanje plač javnega sektorja, ki bi temeljila na podlagi plač in ugodnosti zasebnega sektorja.
V interesu javnosti je, da je treba dopustiti jasno izbiro. Bodisi dopustimo konkurenco in pravico do stavke, ali pa še naprej dopustimo monopol javnega sektorja, pri tem pa omejimo pravico do stavke.

Niels Veldhuis