Globalna revolucija enotnih davčnih stopenj

V zgodnjih 1990-ih letih je republikanski senator iz Teksasa, Dick Armey, predlagal uvedbo enotne davčne stopnje. Z njo je želel na odpad pospraviti obstoječo davčno zakonodajo in jo nadomestiti s sistemom, ki je ustvarjen, da dvigne davčne prihodke na mnogo manj uničujoč način. Osnovno načelo je bilo, da bi dohodke obdavčili po enotni in nizki stopnji, da bi odpravili dvojno obdavčenje varčevanja in investiranja in da bi ukinili posebne olajšave, ugodnosti, oprostitve, odbitke in druge izhode, ki povzročajo kompleksnost, distorzije in korupcijo.
Enotna davčna stopnja se ni uspela prebiti skozi Kongres, od leta 1994 pa je bila uvedena v več kot ducatu drugih držav po svetu.
Obžalovanja vredno je, da v revoluciji enotne davčne stopnje manjkajo ZDA. Namesto stotin oblik različnih formularjev, ki jih zahteva trenutna davčna zakonodaja, bi Armeyeva enotna davčna stopnja zahtevala le dve. Gospodinjstva bi plačala enotni 17-odstotni davek na plače in druge dohodke ter pokojnine, poleg tega pa bi splošna olajšava v družini (30.000 USD za štiričlansko družino) pomenila, da dohodek, potreben za kritje nujnih življenjskih dobrin, ne bi bil obdavčen.
Davki na druge vrste dohodkov bi bili obračunani na drugem formularju, na katerega bi bili vneseni vsi dohodki iz poslovanja, ne glede na njihovo strukturo ali višino. Povedano preprosteje, obstajal bi 17-odstotni davek na neto dohodek, ki bi bil izračunan tako, da bi od skupnega dohodka odtegnili stroške plač, vhodnih stroškov in investicijskih izdatkov.
Medtem ko sta preprostost in nizka stopnja očitni prednosti enotne davčne stopnje, ta tudi odstranjuje različne oblike dvojnega obdavčenja, s čimer ukinja pristranskost do dohodka, ki se bodisi varčuje, bodisi investira. Z drugimi besedami, davčna služba bi obdavčila dohodek samo enkrat. Dvojno obdavčenje dividend bi bilo popolnoma ukinjeno. Prav tako bi bil ukinjen davek na zapuščino, kakor tudi davek na kapitalske dobičke, medtem pa bi vse oblike varčevanja dobile »Roth IRA« obravnavo [op.p.: brezdavčna obravnava donosa na pokojninsko varčevanje in končnega izplačila].
Naslednja pomembna lastnost enotne davčne stopnje je odprava posebnih davčnih oprostitev. Z izjemo olajšave ne bi bilo nobenih davčnih privilegijev. Zakonodajalci tudi ne bi imeli več možnosti, da bi tistim, ki bi jim pred volitvami dajali denar, v zameno puščali luknje v zakonih in jim s tem ustvarjali privilegirano obravnavo. Enotna davčna stopnja bi tudi spodbudila podjetja, da bi se osredotočila na ustvarjanje vrednosti za lastnike in potrošnike, namesto da bi izgubljala energijo za izigravanje davčne zakonodaje. Nenazadnje pa bi enotna davčna stopnja ustvarila neke vrste »teritorialni« sistem, kar bi pomenilo, da davčna služba ne bi več obdavčevala Američanov za dohodke, ki jih ti zaslužijo v drugih davčnih sistemih, in se sicer prištevajo v davčno osnovo.
Zagovorniki enotne davčne stopnje pravilno ugotavljajo, da bi enotna davčna stopnja izboljšala ekonomsko učinkovitost ZDA in dvignila njeno konkurenčnost. In potem, ko so republikanci prevzeli nadzor v Kongresu, se je zdelo, da je resnična davčna reforma možna. Na neki točki se razprava ni gibala okrog vprašanja, ali potrebujemo davčno reformo, ampak ali se naj obstoječi davčni sistem nadomesti z enotno davčno stopnjo, ali z zveznim davkom na potrošnjo (ki vsebuje ključno načelo enotne davčne stopnje, da se ekonomska aktivnost obdavči samo enkrat po enotni nizki stopnji).
Vkljub dogodku sredi 1990-ih let, pa se nikoli ni vlagalo resnih naporov, da bi spremenili davčni sistem. Deloma je bilo tako zaradi nasprotovanja Bele hiše. Clintonova administracija je zavrnila reforme, pri tem pa se v veliki meri opirala na argumente razredne blaginje, da bi z davčno reformo pridobili t. i. bogati. Kljub temu predsednik Clinton ni bil edina ovira. Demokrati v Kongresu so bili enotno zelo sovražno nastrojeni do davčne reforme, pri tem pa je tudi pomemben delež republikancev, na katere so vplivale dobro organizirane interesne skupine, ugovarjal predlogom davčnih sprememb.

Enotna davčna stopnja po svetu
Eden izmed kamnov spotike pri izvedbi davčne reforme je bilo pomanjkanje dobrih praks v »poznanem delu« sveta. Ko je Armey prvič predlagal uvedbo enotne davčne stopnje, je bil Hongkong edina davčna jurisdikcija z enotno davčno stopnjo. In čeprav je imel Hongkong visoke stopnje gospodarske rasti, se je dozdevalo, kot da so zakonodajalci mislili, da je Hongkong, takrat britanska kolonija, nek poseben primer in da bi zaradi tega bilo zelo neprimerno, če bi na njegovi podlagi delali kakšne zaključke o tem, kako primerna bi bila uvedba enotne davčne stopnje v ZDA.
Danes se zdi, da se je velik del sveta poučil o stvareh, o katerih se člani Kongresa niso. Začenši z Estonijo v letu 1994, se je velik del držav priključil klubu držav z enotno davčno stopnjo. Danes ima 17 držav katero od oblik enotne davčne stopnje, še dve državi pa sta pred tem, da se vključita v klub. Večina novih držav z enotno davčno stopnjo prihaja iz področja nekdanje Sovjetske zveze. Morda je razlog za tak pojav v tem, da ljudje, ki so trpeli zaradi komunizma, niso tako dovzetni na retoriko razredne blaginje o »obdavčenju bogatih«.

Učna ura enotne davčne stopnje
Revolucija enotne davčne stopnje izpostavlja tri pomembna vprašanja. Zakaj prihaja do nje? Kaj nam prinaša prihodnost? Ali se naj ameriški zakonodajalci kaj naučijo iz tega?
Odgovor na prvo vprašanje je sestavljen iz kombinacije načelnih voditeljev, davčne konkurence in učenja iz dobrih svetovnih primerov. Pionirji s področja enotne davčne stopnje, kot Mart Laar, nekdanji premier Estonije, Andrei Illarionov, glavni ekonomski svetovalec predsedniku Rusije in Ivan Mikloš, slovaški finančni minister, so bili pri uvajanju enotne davčne stopnje motivirani s tem, da so vedeli, kako dobra davčna zakonodaja izgleda, in s svojo željo, da izvedejo h gospodarski rasti usmerjene reforme. Še posebej v zadnjem valu uvajanja enotnih davčnih stopenj, je bila tudi davčna konkurenca pomemben dejavnik reform. V globalnem gospodarstvu se zakonodajalci čedalje bolj zavedajo pomembnosti znižanja davčnih stopenj in zmanjšanja diskriminatornih davkov na varčevanje in investiranje. Boljša davčna klima ima ključno vlogo tako pri privabljanju novih delovnih mest in kapitala iz drugih držav, kakor tudi pri zmanjševanju spodbud za domače davkoplačevalce, da bi svojo ekonomsko aktivnost prestavili v druge države.
Še več, na politike vplivajo dobre svetovne prakse. Države, ki so uvedle enotno davčno stopnjo, praviloma dosegajo zelo pozitivne rezultate. Imajo povišane stopnje gospodarske rasti, manjšo stopnjo nezaposlenosti, izboljša pa se jim tudi davčna disciplina. Državi, kot sta Estonija in Slovaška, sta splošno prepoznani kot vzorčna primera, saj sta obe izvedli drastične reforme in sedaj obe žanjeta strahotne ekonomske koristi. Pri pogledu na njune uspehe zakonodajalci iz drugih držav ugotavljajo, da je davčna reforma relativno netvegan predlog. To pa je še toliko bolj pomembno, saj mednarodni birokrati, kot na primer Mednarodni denarni sklad, ponavadi skušajo odvrniti vlade od zmanjšanja davčnih stopenj in sprejetja h gospodarski rasti usmerjenih reform.
Odgovor na drugo vprašanje je ta, da se bo v klub enotne davčne stopnje v prihodnje verjetno vključilo še več držav. Trenutno si tri države prizadevajo za uvedbo enotne davčne stopnje. Albanija je le še korak od uvedbe enotne davčne stopnje, kakor je tudi Vzhodni Timor (čeprav ga Mednarodni denarni sklad prepričuje, da bo moral uvesti zelo visoke stopnje; povsem po nepotrebnem). 15-odstotna enotna davčna stopnja je bila predlagana na Češkem, čeprav je tam politični izplen nejasen, saj vlada v parlamentu nima absolutne večine.
Prav tako je vredno poudariti, da države, ki so uvedle enotno davčno stopnjo, sedaj tekmujejo pri zniževanju davčnih stopenj. Estonija je že znižala davčno stopnjo iz 26 odstotkov na 22 odstotkov, do leta 2011 pa jo bo znižala na 18 odstotkov. Stranka novega premiera si medtem prizadeva, da bi se enotna davčna stopnja ustalila pri 12 odstotkih. Tudi Litva je znižala svojo enotno davčno stopnjo iz 33 na 27 odstotkov, v naslednjem letu pa je predvideno znižanje na 24 odstotkov. Makedonija bo predvidoma prihodnje leto svojo enotno davčno stopnjo znižala na 10 odstotkov, medtem pa bo Črna gora svojo enotno davčno stopnjo v letu 2010 znižala na 9 odstotkov, s čimer bo imela najnižjo enotno davčno stopnjo na svetu (čeprav bi lahko rekli, da imajo države, kot so Kajmanski otoki in Bahami nič odstotno enotno davčno stopnjo).
Premiki k uvajanju sistemov enotne davčne stopnje in zniževanja davčnih stopenj postajajo po študiji Mednarodnega denarnega sklada že zelo zabavni: »Če pogledamo naprej, se ne poraja toliko vprašanje, ali bo še več držav uvedlo enotne davčne stopnje, ampak ali se bodo tiste, ki so jih uvedle, umaknile od njih.« Dejansko obstajajo vsi razlogi, ki dajejo misliti, da se bo v prihodnje še več držav odločilo za uvedbo sistema enotne davčne stopnje ter da bo davčno tekmovanje igralo pomembno vlogo pri potiskanju davčnih stopenj navzdol.

Ali se lahko zgodi tudi tukaj?
Za ameriške davkoplačevalce je ključno vprašanje, ali bodo politiki v Washingtonu globalni revoluciji uvajanja enotne davčne stopnje namenili zadosti pozornosti in ali se bodo iz tega tudi kaj naučili. Na to vprašanje ni jasnega odgovora. Zakonodajalci se vsekakor zavedajo, da se enotna davčna stopnja širi po svetu. Mart Laar, Andrei Illarionov, Ivan Mikloš in drugi svetovni reformatorji so ameriškemu občinstvu spregovorili že mnogokrat. Predsednik Bush je izrecno hvalil davčne reforme v Estoniji, Rusiji in na Slovaškem. In skupine, kot je na primer Cato Institute, si prizadevajo poučiti zakonodajalce o pozitivnih učinkih, ki jih prinaša globalna davčna reforma.
Seveda pa je pri učenju na podlagi izkušenj drugih pomembno ostati realističen. ZDA so že zelo bogato gospodarstvo, zaradi česar je malo verjetno, da bi uvedba enotne davčne stopnje imela tako čudovite letne stopnje gospodarske rasti, kot sta jih imeli Estonija in Slovaška. V ZDA prav tako obstaja zelo visoka raven zavezanosti k plačevanju davkov, zaradi česar bi bilo napačno pričakovati, da bi prišlo do velikega učinka Lafferjeve krivulje [op.p.: da bi z znižanjem davčnih stopenj več ljudi plačevalo davke, zaradi česar bi bila količina davčnih prihodkov višja], kar se je zgodilo v državah, kot je Rusija.
Prav tako je zakonodajalcem zelo pomembno pojasniti, da niso vsi sistemi enotnih davkov enaki. Dejansko ni nobeden izmed obstoječih enotnih davčnih sistemov popolnoma skladen s čistim predlogom, kot sta ga v svoji knjigi The Flat Tax predlagala profesorja Robert Hall in Alvin Rabushka. V Rusiji in Litvi, na primer, obstajajo med davki na osebne dohodke in davki na dobiček podjetij pomembne razlike (celo Hongkong ima med njima majhno vrzel). Enotna davčna stopnja v Srbiji se nanaša samo na dohodke iz dela, kar jo v društvu držav enotne davčne stopnje uvršča med šibkejše članice. Čeprav so podatki za nekatere države nepopolni, se zdi, da države z enotno davčno stopnjo dohodek, ki je namenjen varčevanju in investiranju, do neke mere še vedno dvojno obdavčujejo (čeprav se Estonija, Slovaška in Hongkong zelo približajo idealnemu sistemu). Še več, nič kaj ne izgleda, da bi katera druga država od Estonije dovolila takojšnje izvzetje investicijskih izdatkov podjetij (davek na dobiček podjetij je bil v Estoniji za vse namene in odločitve ukinjen; tako morajo podjetja plačati samo zadržan davek na izplačane dividende).
Zakonodajalci bi se morali tudi zavedati, da enotna davčna stopnja ni srebrna krogla, ki bi bila zmožna rešiti vse probleme v posamezni državi. Ruska uvedba enotne davčne stopnje je bila z vidika fiskalne politike zelo uspešna. Ampak Rusija ima še vedno precej drugih problemov, vključno s pomanjkanjem varovanja lastninskih pravic in prekomerno državno intervencijo. Irak je naslednji primer. Ameriška vlada je tam leta 2004 uvedla enotno davčno stopnjo, ampak tudi najboljši davčni sistem v državi, ki trpi zaradi nestabilnosti in nasilja, ne more prinesti mnogo uspehov.
Kljub vsem tem svarilom revolucija enotne davčne stopnje vendarle predstavlja podlago za uvedbo boljše davčne politike, in to tako v ZDA, kot tudi drugod po svetu. Zaradi dokazov, da mejne davčne stopnje vplivajo na produktivno vedenje in davčno disciplino, imajo danes v državah po svetu nizki davki mnogo višjo podporo, kot pa visoki. Med razvitimi državami so danes najvišje dohodninske stopnje za 25 odstotnih točk nižje, kot pa so bile v letu 1980. Podobno so v tem istem obdobju povprečni davki na dobiček podjetij v razvitih državah padli za 20 odstotnih točk. Te reforme niso posledice revolucije enotne davčne stopnje. Margaret Thatcher in Ronald Reagan sta pognala gibanje v smeti manj kaznovalnih davkov pred več kot 25 leti. Kljub temu je revolucija enotne davčne stopnje pomagala združiti te učinke in pomeni spodbudo k nadaljnjemu zniževanju davčnih stopenj.
Danes obstaja bistveno večja težnja po zmanjševanju predsodkov do dohodka, ki se namenja varčevanju in investicijam. Če pogledamo, sta Švedska in Avstralija ukinili davek na zapuščino, Danska in Nizozemska pa sta ukinili davek na premoženje. Druge države znižujejo davke na kapitalske dobičke, tudi ZDA so kar precej zmanjšale dvojno obdavčenje dividend in kapitalskih dobičkov: na 15 odstotkov. In čeprav so ZDA očiten zamudnik v celotnem procesu, ki je uperjen proti nižjim in bolj nevtralnim davčnim sistemom, pomaga revolucija enotne davčne stopnje ozavestiti zakonodajalce o vseh koristih, ki jih prinaša sistem enotne davčne stopnje, ki ne kaznuje ali podpira različnih alternativ.
Revolucija enotne davčne stopnje tudi navaja na to, da politika razredne blaginje izginja. Večino časa 20. stoletja so se zakonodajalci držali načela, da mora biti davčna zakonodaja narejena tako, da kaznuje tiste, ki prispevajo največji delež h gospodarski rasti. Tudi dvig prihodkov je bil dejavnik, da se razume, ampak občutek je bil, da je bilo mnogo politikov bolj motiviranih z ideološkim impulzom, da morajo bit bogati ljudje kaznovani preko višjih davkov. Če ne drugega, rastoča skupnost držav z enotno davčno stopnjo kaže, da je možno preseči takšne spopade razrednega blagostanja.

Izgradnja kartela visokih davkov
Čeprav je revolucija enotne davčne stopnje impresivna, pri njenem širjenju še vedno obstajajo nekatere pomembne ovire. Davčnim reformam predstavljajo najpomembnejšo oviro mednarodni birokrati in to zaradi obojega: ker ideji enotne davčne stopnje nasprotujejo z ideološkega zornega kota in zaradi tega, ker predstavljajo interese držav z visokimi davčnimi stopnjami, zaradi česar si prizadevajo za poenotenje davkov, namesto za davčno konkurenco. Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), na primer, ima »škodljiv predlog davčne konkurence«, s katerim želi ovirati pritok dela in kapitala iz držav z visokimi davčnimi stopnjami, v tiste z nizkimi. Leta 1998 je OECD izdelala poročilo, v katerem govori, da lahko davčna konkurenca »ovira izpeljavo progresivnih davčnih stopenj in dosego ciljev prerazdeljevanja.« V letu 2000 je pariška izpostava OECD izdelala črno listo držav z nizkimi davki, s katero jim je grozila, da bo proti njim uvedla finančni protekcionizem, če ne bodo spremenili svojih davčnih zakonov, s katerimi bi odvračali odtok kapitala iz držav z visokimi davki.
Zaradi prizadevanja, da spodkopa davčno suverenost posameznih držav, je bila OECD ostro kritizirana, prav tako pa lahko njene napore gledamo tudi kot neposredne napade na izpeljavo davčnih reform. Dve od ključnih načel enotne davčne stopnje sta odprava dvojnega obdavčenja in odprava teritorialnega obdavčenja. Ta načela pa so v neposrednem nasprotju s projektom OECD, ki je uperjen proti davčni konkurenci in je prvenstveno usmerjen k temu, da državam z visokimi davki omogoča, da sledijo in kasneje tudi obdavčijo odlive kapitala. To pa nujno pomeni, da si OECD prizadeva, da države dohodek, ki je privarčevan in investiran, dvojno obdavčujejo, ter da vpeljejo to svojo slabo politiko na neki nadteritorialni osnovi.
V tem spopadu OECD ni osamljena. Evropska Komisija ima prav tako mnogo predlogov, uperjenih proti davčni konkurenci. Prav tako Združeni narodi. Vse te mednarodne birokracije zagovarjajo, da imajo pravico, da narekujejo, kakšne so »dobre prakse«, ki bi omejile vrste davčnih sistemov, ki bi jih posamezne države lahko sprejele. Na žalost njihova razlaga dobrih praks temelji na tem, kaj naredi življenje lažje politikom in ne kar spodbuja napredek.Na srečo so njihovi napori, da bi ustvarili globalni davčni kartel, v veliki meri preprečeni, pri tem pa izgradnja »političnega OPEC-a« še vedno tli v očeh nemških in francoskih politikov. To pomeni, da je davčna konkurenca še vedno v vzponu, kar pomeni, da se bo društvo držav z enotno davčno stopnjo prej povečalo, kot pa zmanjšalo.

Daniel J. Mitchell