Sindikat: privilegirana ogrožena vrsta

Sindikalno gibanje v Sloveniji je vse od začetka devetdesetih let v krizi. Kako drugače opisati gibanje sindikalnega članstva, ki se že vse od začetka devetdesetih let zmanjšuje. Če je bilo, po nekaterih ocenah, leta 1989 v sindikate še vedno včlanjenih nekje sedemdeset odstotkov zaposlenih, se je njihovo število do danes zmanjšalo na vsega štirideset odstotkov, z dodatno tendenco padanja. Če postavimo gibanje sindikalnega članstva v širši, svetovni kontekst, se kaj hitro izkristalizira, da razvoj sindikalizma pri nas ni nobena posebnost, ampak bolj ali manj sledi procesom, ki se v svetovnem merilu dogajajo vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja, na primer v Franciji in Veliki Britaniji. V teh dveh državah se je v fazi procesa zmanjševanja sindikaliziranosti članstvo v Franciji razpolovilo, v Veliki Britaniji pa so sindikati izgubili nekje štirideset odstotkov članstva. Nič bolje ne kaže niti sindikatom v Nemčiji, ki so od nemške združitve leta 1989 izgubili več kot tri milijone članstva. Ti podatki samo potrjujejo dejstvo, da doživlja sindikalno gibanje v celem svetu velike strukturne spremembe, kar je vidno tudi na sliki, kjer predstavlja neprekinjena črta gibanje sindikalnega članstva v Evropi, prekinjena pa v ZDA. Trenutno stanje je celo tako porazno, da je ekonomist Richard Freeman nekoč izjavil, da »če bi sindikati pripadali kakšni živalski pasmi oziroma rastlinski vrsti, bi tisti v zasebnem sektorju padli na seznam ogroženih vrst.«

Seveda se sindikati dobro zavedajo pomena padanja članstva. Za svoje uspešno delovanje pač potrebujejo dovolj veliko mero pogajalske moči, to pa jim primarno predstavljajo člani, ki jih zastopajo. Verjetno si ni težko predstavljati, da si bo majhna skupina zaposlenih, ki so združeni v sindikat, v pogajanjih s podjetjem težje priborila dodatne koristi. Preprosto, zaradi svoje majhnosti bodo pač vse njihove grožnje in izsiljevanja izpadla za nekredibilna. Tako se kot prvo postavlja vprašanje, zakaj se torej ljudje v sindikate ne včlanjujejo bolj množično in se iz njih celo izčlanjujejo, če jim članstvo prinaša korist?
Ti očitno ocenjujejo, da koristi, ki izhajajo iz članstva v sindikatu, ne dosegajo stroškov članstva. Ne gre pozabiti, da je članstvo pogojeno z rednim plačevanjem članarine. Naj pojasnim. Sindikati v zasebnem sektorju svojim članom težje izpogajajo višje plače in ostale ugodnosti. Preprosto, v pogojih globalizacije in splošne liberalizacije trgovine pač vsi dobro vedo, da lahko preveč agresivna politika sindikatov vodi v zaprtje podjetja, obrata ali preselitev proizvodnje.
Zato so pa toliko bolj dejavni sindikalni predstavniki javnega sektorja. Je že res, da javni sektor ni v tolikšni meri podvržen delovanju ekonomskih zakonitosti, v času vse večje tekmovalnosti med državami, pa teh tudi ne more kar tako spregledati. To namreč vodi v višjo obdavčitev, državo pa dela manj konkurenčno. Kakor koli, sindikati javnega sektorja izhajajo pri svojem delu iz druge pozicije, ki jim omogoča, da uporabljajo bolj agresivno in militantno politiko pri pogajanjih, kar slovenska praksa samo potrjuje. Pa naj gre za sindikat zdravstva, šolstva in izobraževanja, sodnike, policiste.
Če je strmenje sindikatov k zagotovitvi dodatnih privilegijev in višjih plač za svoje člane razumljivo, pa nikakor ni razumljiva politika države, ki sindikatom, kljub njihovemu padanju članstva, s svojimi ukrepi še utrjuje njihov monopolni položaj kot edinim delavskim predstavnikom. Zakon o kolektivnih pogodbah jim je namreč podelil ekskluzivni mandat pri urejanju delovnih odnosov z delodajalci, Zakon o reprezentativnosti sindikatov pa jim je pristojnosti še dodatno razširil. Ta namreč določa, da »reprezentativni sindikati sklepajo kolektivne pogodbe s splošno veljavnostjo in sodelujejo v organih, ki odločajo o vprašanjih ekonomske in socialne varnosti delavcev ter predlagajo kandidate delavcev, ki sodelujejo pri upravljanju.«
Ob tem se ne gre ogniti vprašanju, ali so sindikati tudi dejansko pooblaščeni, da lahko povsem legitimno opravljajo vlogo zastopnikov zaposlenih. Načeloma legitimnost zastopanja interesov članov ne bi smela biti sporna. Konec koncev gre za svobodne organizacije, v katere se posamezniki svobodno včlanjujejo, pravica do združevanja pa je temeljna pravica civiliziranega sveta. Problem nastane, ko se zastopniška funkcija zakonsko razširi na vse zaposlene. Takšna pristojnost bi namreč zahtevala 100% članstvo vseh, ne le zaposlenih. Ob trenutni stopnji 40% pa je takšna ureditev sporna in v popolnem nasprotju z načeli svobodne družbe. Posameznikom tako ni dopuščena možnost izražanja svobodne volje, s katero bi pooblastili, ali pa tudi ne, organ, ki bi jih zastopal v odnosu do delodajalcev, po svoji volji, ampak jim je vsiljeno, da jih zastopa reprezentativni sindikat.
Poleg tega je takšna ureditev tudi v popolnem nasprotju z načeli dobre zakonodaje. Od zakonov se namreč pričakuje, da so univerzalni, da zadevajo vse enako in da so nediskriminatorni do posameznikov. Z uzakonjeno diskriminacijo med zaposlenimi pa Zakon o kolektivnih pogodbah ne zadosti vsem gornjim kriterijem. Delu zaposlenih, ki so člani sindikata, so namreč podeljene pravice iz delovnega razmerja, ki izhajajo izključno iz njihovega članstva v sindikatu, medtem ko je zaposlenim, ki niso člani sindikata, povsem onemogočeno njihovo kakršno koli alternativno organiziranje, s katerim bi imeli možnost vplivanja na svoj delovno-pravni položaj.
Kaj zdaj? Z vidika svobodne iniciative posameznika bi bilo najbolje, če bi parlament odpravil Zakon o reprezentativnosti sindikatov, odločitev o možnem zastopniku v pogajanjih pa prepustil posameznikom. Sicer pa potrebuje Slovenija po priporočilih Mednarodnega denarnega sklada in drugih svetovnih organizacij na področju trga dela spremembe, ki bodo le-tega naredile fleksibilnejšega in konkurenčnejšega, ne pa monopolne organizacije, ki sprejem teh potrebnih sprememb otežuje.

Matej Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 1. februarja 2007.