Ali je demokratični sistem dober?

Ena večjih ranljivosti kapitalizma je njegovo dojemanje, da je na nek način manj moralen sistem, če ne celo pozitivno nemoralen. Ta splošni vzorec je bil ponazorjen v filmu Wall Street, kjer je lik Michaela Douglasa populariziral izjavo »pohlep je dober«. Kapitalizem je v splošnem razumljen kot pospeševalec sebičnosti. Dopuščamo ga zgolj zato, ker nam daje službe in blaginjo, kar mnogi označujejo s Faustovim barantanjem. Dobrodelnost in kapitalizem kažejo kot večni polarni nasprotji. V tem kontekstu obstaja fraza, ki je danes pogosto v uporabi, celo sam jo občasno uporabljam, brez da bi pri tem kaj dosti razmišljal, ki glasi »dajanje nazaj«. Če si uspel v poslu, se šteje kot dobro, če skupnosti nekaj »povrneš.« In dobrodelnost je seveda dobra stvar. Pri udejanjanju »dajanja nazaj« postane sporno, ker smo na tak način vzeli nekaj, kar ni bilo naše. Taisto idejo skriva cinizem: "Za vsakim velikim bogastvom se skriva goljufija." Tovrsten način razmišljanja o demokratičnem kapitalizmu je seveda napačen.
V bistvu sta človekoljubnost in kapitalizem dve strani istega kovanca. Za poslovni uspeh v razmerah proste trgovine moramo zadovoljevati potrebe in želje drugih. Tudi če si nekdo izmisli nek izdelek, ki se mu zdi dober, ne bo uspel, dokler ne bo ponudil izdelka ali storitve, ki ga ljudje dejansko želijo. Tak sistem plete kompleksne povezave sodelovanja, o katerih niti ne razmišljamo. Vzemimo primer restavracije. Tisti, ki odpre restavracijo, predvideva, da bodo kmetje priskrbeli hrano, nekdo drug jo bo predelal in zapakiral ter da mu jo bo spet tretji, ki ga je nekdo četrti oskrbel z gorivom, dostavil. Takšne čudovite mreže sodelovanja med ljudmi se v prosti trgovini dogajajo vsakodnevno. Nihče jim ne ukazuje. Dogaja se spontano, na način, kakor ga razumejo ekonomisti tipa Schumpeter.
Prosta tržišča silijo ljudi, da se ozirajo v prihodnost in prevzemajo tveganja. Skopuhi in stiskači ne postavljajo podjetij, kot je Microsoft. Pri tem se ne spodobi z nemoralnimi označevati tistih ljudi, ki delajo za izboljšanje svojega stanja in za dobrobit svojih družin. Mi vsi smo obdarjeni z nadarjenostjo in pravilno je, da jo izgradimo do konca. Velika vrlina demokratičnega kapitalizma je v njegovem zagotovilu, da z izgrajevanjem svojih sposobnosti prispevamo v skupno dobro. Statistika kaže, da so ZDA tako najbolj potrošniška kot najbolj človekoljubna nacija v zgodovini človeštva. In to ni nikakršen paradoks. Filantropija in razvita ekonomija gresta z roko v roki.
Naslednja ranljivost demokratičnega kapitalizma je, da četudi vodi v napredek in povišuje naš življenjski standard, je ta napredek ponavadi razdiralen. To dejstvo omogoča zagovornikom kolektivizma, da igrajo na naravni strah, ki ga ljudje čutijo do sprememb. To smo videli z razponom industrializacije v devetnajstem stoletju. Najprej smo imeli podobe in zapise idilične poljedelske preteklosti. Nato je prišla železnica in izpodrinila prekope, kasneje avtomobili izpodrinejo železnico. Izdelovalci kočij in kovači so bili uničeni. Lahko si predstavljamo, kako bi izgledalo 60 minut, če gremo sto let nazaj in se postavimo v čas, ko revne kovače zamenjajo tovarne Henryja Forda. Podobno, kot je v poznih 1940-ih in zgodnjih 1950-ih letih s prihodom televizorjev večina filmskih odrov po ZDA bankrotirala. Danes internet razdira časopise. V sistemu prostega delovanja trga so takšna razdiranja neizogibna. Politični izziv je, da raje dovoli izvajanje procesa razdiranja, kot da reagira v smeri oviranja napredka.
V zadnjih desetletjih zagovorniki kolektivizma pri širjenju svojih idej zlorabljajo porajajočo ekološko problematiko. Ne govorim o želji imeti čisto vodo, za to se namreč vsi zavzemamo. Ali o čistem zraku, kjer je največji dosežek, ki smo ga v zadnjem stoletju dosegli to, da smo ozračje očistili svinca. Tudi ohranjanje tigrov in slonov je dobra stvar. Govorim o tistih, ki izrabljajo okoljevarstvo, da bi lahko nadzirali ekonomijo na način, kot so to hoteli starodobni socialisti, ki so bruhali peklenski ogenj in obsojali tiste, ki niso privzeli njihovih zapovedi. Če dejansko želimo izboljšati okolje, je krepitev državnega urejanja in uničevanje podjetništva ravno nasprotno-produktivno. Bogastvo je prijatelj in ne sovražnik okolja. Ko postajajo ljudje bogatejši, zahtevajo višjo kakovost življenja, vključno z okoljskimi izboljšavami. In nova tehnologija je gonilo teh izboljšav. Predstavljajte si vzhodno obalo ZDA. Čeprav se je število tamkajšnjega prebivalstva več kot podvojilo, v nekaterih območjih celo potrojilo, in čeprav je danes na teh območjih več napredka, sprehajališč in se je mestno področje zelo razširilo, je danes tukaj več dreves, kot pa jih je bilo pred osemdesetimi leti. Zakaj? Ker nam tehnologija omogoča, da pridelamo več hrane na manj zemlje. Tehnologija je prijatelj okolja.
Dovolite, da dodam še tri mite, ki so pogosto uporabljani pri širjenju kolektivizma. Eden je ta, da je povpraševanje ključ do gospodarske rasti. Kolektivistični ekonomisti pogosto govorijo o načinih za povečevanje agregatnega povpraševanja, kot da bi to zagotavljalo gospodarski razvoj. S sledenjem Keynesa mislijo, da je gospodarstvo podobno stroju. Ampak ponovno, ekonomija je seštevek milijonov ljudi, milijonov poslovnežev, milijonov tehnologij. Trenutno še ne vemo, kako na dnevni osnovi vse to medsebojno vpliva. Ne vemo, kaj bo delovalo in kaj ne. Kdo bi se pred desetimi ali dvanajstimi leti spomnil na eBay? Danes pa se preko 400.000 ljudi preživlja preko eBaya. Ko se je pojavil Google, je bilo na trgu že delujočih deset drugih spletnih iskalcev. Kdo bi si mislil, da je potreben še eden? Ali ne nastajajo na tak način t.i. balončki? Ampak Google je našel pot, da je naredil bolje od predhodnikov in se zavihtel povsem na vrh. Inovativnost je ključ. Bodisi gre za železnice, avtomobile, računalnike, internet ali iPode, vedno je potrebno tveganje. V večini primerov je tveganje neracionalno in očitno potratno in razsipno. Ampak tveganje je edina pot, ki določa, kaj deluje in kaj ne.
Naslednji kolektivistični mit zadeva trgovino. Če bi bil diktator svetu, četudi verjamem v Prvi Amandma, bi ukinil številke o trgovinski menjavi, še posebej tiste, ki zadevajo trgovinsko blago, saj vodijo v zlorabe. Dajejo namreč občutek, da je trgovinski presežek kot dobiček in trgovinski primanjkljaj kot izguba. Ampak trgovina ni transakcija med državami, dogaja se med strankami. Na primer, Forbes revija kupi papir. V vseh 88 letih obstoja imamo z našim oskrbovalcem papirja trgovinski primanjkljaj. Če pogledate samo ta trgovinski primanjkljaj, bi lahko mislili, da poslujemo slabo. Če pa pogledate na obe vpleteni strani, se to mišljenje spremeni v iluzijo. Oskrbovalec papirja pričakuje, da bo s prodajo papirja ustvaril zaslužek. Mi pa mislimo, da bomo s kupovanjem papirja in tiskanjem nanj ustvarili novo vrednost in s tem naš zaslužek. Čeprav zgleda kot trgovinski primanjkljaj, gre za vzajemno dobičkonosno transakcijo. Ali pa si zamislite knjigo, natisnjeno v Tajvanu. Če gledamo izključno na številke iz trgovine, imamo s Tajvanom dva dolarja trgovinskega primanjkljaja. Vendar knjiga se pri nas prodaja za skoraj 25 dolarjev. Prava dodana vrednost je torej v ZDA. Avtor knjige prejme delež, založnik prejme delež, knjigarnar prejme delež, distributer prejme delež, preostanek pa gre za skladiščenje knjige. Nekaj podobnega se dogaja z iPodi. Veliko njegovih delov je narejenih zunaj ZDA, vendar kje se ustvari največji del dodane vrednosti? V ZDA. Severna Amerika je v zadnjih 400 letih imela trgovinski primanjkljaj kar 350 let in smo zelo dobro uspevali.Zadnji mit, ki ga omenjam, zadeva proračunski primanjkljaj. Milton Friedman je pred mnogo leti dejal, da če bi imel možnost izbire med zveznim proračunom, vrednim tisoč milijard dolarjev in bi bil v rdečem, in uravnoteženim zveznim proračunom dva tisoč milijard, bi se odločil za prvega. Primanjkljaji sami po sebi niso škodljivi. Umeščeni morajo biti v pravilen kontekst, kajti nesposobnost vlade, da brzda svoje izdatke, je ponavadi uporabljena kot izgovor za dvig davkov.

Steve Forbes

z dovoljenjem Hillsdale College objavljeno v Tribunalu, 1. februarja 2007.