Dogajanje na trgu dela

Omejevanje prostega delovanja trga dela vodi v ekonomsko stagnacijo podjetij in v osebnostno razgradnjo tako zaposlenih kot brezposelnih. Ironično pri tem je dejstvo, da obsežna in radodarna delovno-pravna zakonodaja povzroča nepopravljivo škodo ravno brezposelnim, torej tistim, katerih razvoj bi naj posebej vzpodbujala. Lahko rečemo, da je trg dela še en nazoren primer, ko državno vmešavanje vodi v nasprotne učinke od želenih. Dvomim namreč, da se naša vlada zavzema za več brezposelnih in za višje davke.
Pri tem je zanimivo, da zagovorniki močne zakonske zaščite zaposlenih in visokih izdatkov za brezposelne vsakršen pogovor o izrazito negativnih posledicah radodarne ureditve trga dela vneto zavračajo. Pri tem argumenti o škodljivosti regulacije trga dela praviloma izzvenijo kot metanje boba ob steno, tiste, ki se trudimo stvari korektno razložiti, pa brez želje po argumentirani razpravi označijo z nasprotniki zaposlenih in gospodarskega napredka.
Torej, bistvo trga dela predstavljata povpraševanje po delu in njegova ponudba. Na strani povpraševanja podjetniki iščejo ljudi, ki bodo pripravljeni za ponujeno plačilo opraviti določeno opravilo. Dejansko jih potrebujejo, ker imajo podjetniško idejo, ki jo želijo uresničiti. Če uspejo učinkovito izpeljati ves proces in uspešno opraviti svoj posel, imajo od tega korist vsi sodelujoči: kupci dobijo kvaliteten in poceni izdelek oziroma storitev, zaposleni prejmejo dogovorjen dohodek, lastniku podjetniku pa se investicija povrne. Ob zaključku posla se bo podjetnik odločil bodisi ves proizvodnji cikel ponoviti bodisi izboljšati kapacitete, lahko pa se bo vsem sodelujočim zahvalil za pomoč in s poslovanjem prenehal.
Na ponudbeni strani trga dela nastopajo posamezniki, ki iščejo delo, primerno svojemu znanju in izkušnjam. Bolj kot je njihovo znanje posebno in specifično, višjo ceno bodo dosegli in obratno. Odgovornejši, ki več investirajo v svoje znanje, lahko torej upravičeno pričakujejo višje dohodke.
V primeru prosto delujočega trga dela sta podjetje kot iskalec dela in posameznik kot ponudnik dela svobodna in izbirata glede na svoja pričakovanja, želje, potrebe, sposobnosti, cilje. Država se v njun odnos bistveno ne vtika, kar pomeni neobstoj posebnih privilegijev za zaposlene oziroma za iskalce zaposlitve, minimalne davke in minimalno administracijo pri odpiranju podjetij. V takšnem gospodarstvu je stopnja zaposlenosti zelo visoka, prostovoljno brezposelnih pa praktično ni. Svoboden trg dela zvišuje odgovornost ljudi, saj sami skrbijo za svoj življenjski standard in se zavedajo, da so nagrajeni v skladu s svojimi zmožnostmi in iznajdljivostjo na trgu dela. Hkrati vedo, da morajo v primeru višjih ciljev oni sami več investirati v lastno znanje, torej v izgrajevanje lastnih osebnostnih karakteristik. Države z najbolj svobodnim trgom dela so: Hong Kong, Nova Zelandija, ZDA, Velika Britanija, Kanada, Irska ipd. Ni naključje, da imajo ravno te države najvišji standard na svetu in zelo malo brezposelnih.
Slovenija je po mednarodnih primerjavah učinkovitosti delovanja trga dela močno zadaj. Razlogi tičijo predvsem v visokih stopnjah zaščite zaposlenih, visokih davkih in v obsežni administraciji pri ustanavljanju in poslovanju podjetij. Situacija je popolnoma logična in pričakovana, če vemo, da gredo vsi predlogi s področja delovno-pravne zakonodaje in večina vseh ukrepov ekonomske politike (tudi davki!) na razpravo na ekonomsko-socialni svet, kateremu so do sedaj, in z veliko pomočjo vlade, suvereno vladali sindikati. Rezultat sožitja vlade in sindikatov so zakoni, ki močno ščitijo zaposlene. Seveda na račun višjega števila brezposelnih.
Že hiter pregled delovno-pravne zakonodaje pokaže, da je seznam različnih privilegijev, ki jih pri nas uživajo zaposleni, zelo dobrodušen. Pri tem se morda izdatki, kot so stroga regulacija področja varstva pri delu, obvezno plačevanje dodatkov na delovno dobo, obvezno plačevanje stroškov prevoza na delo, obvezno plačevanje malice, vnaprej določena višina plačila obveznega regresa za letni dopust, obvezno zaposlovanje za nedoločen čas po pretečenem obdobju treh let, dolgotrajni postopki in visoki stroški odpuščanja zaposlenih za nedoločen čas, zakonsko določena višina minimalne plače, plačilo obveznih zdravniških pregledov, visoki davki, visoki prispevki za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ipd., zdijo na prvi pogled sami po sebi umevni. Nekateri jih povezujejo celo kot nujno potrebne za uspešno delovanje podjetij. Na njihovo žalost je resnica popolnoma drugačna. Ti izdatki ne izhajajo iz marljivosti na delovnem mestu, zato so navadni privilegiji, ki ščitijo zaposlene pred morebitnimi iskalci zaposlitve; podjetjem dvigujejo stroške delovanja in onemogočajo normalen obseg zaposlovanja.
Po drugi strani slišimo spravljive tone nove ministrice za delo o tem, da je treba okrepiti pomoč brezposelnim, češ, da je Slovenija socialna država, ki si nizkega standarda svojih državljanov ne sme dovoliti. Ironija takšnega razmišljanja je v tem, da visoka zaščita brezposelnih vodi v njihovo pasivnost pri iskanju zaposlitve, zraven vsega pa dodatno obremeni podjetja, ker zahteva višje davke. Dobimo dolgotrajno brezposelne ljudi brez motiva za iskanje službe.
Slovenska vlada s slepim sledenjem predlogom ekonomsko-socialnega sveta in z navidezno skrbjo za brezposelne lepo dokazuje, da se ne zaveda, da s temi ukrepi zvišuje stroške gospodarstvu, kar vodi v neučinkovito delovanje tržnega mehanizma zaposlovanja in v višje število brezposelnih. Rešitev za bolj učinkovito delovanje trga dela je namreč jasna: čim manj ga je treba ovirati in priložnosti bo za vse, ki želijo delati, dovolj. Vsakršno vmešavanje države v odnos zaposleni – podjetje namreč nujno pomeni nižjo raven svobode posameznika pri odločanju o njegovem statusu ter s tem ogroža njegovo varnost in fleksibilnost na trgu dela.Komentar o pomenu prostega delovanja trga dela zaključujem z znamenitimi besedami Miltona Friedmana: "Če sindikati dosežejo različne ugodnosti za svoje članstvo, gre to na račun tistih, ki bi se radi zaposlili, vendar podjetja po njih ne povprašujejo, ker se jim to ne izplača, in na račun podjetnikov, ki dosegajo slabše rezultate. Če država svojim zaposlenim ponudi visoke ugodnosti na delovnem mestu, gre to na račun vseh davkoplačevalcev, ki polnijo proračun. Ko pa ugodnosti izhajajo iz našega lastnega znanja in spretnosti, ki smo ga prostovoljno in uspešno prodali zainteresiranim podjetjem, takrat pa te ugodnosti ne gredo na račun nobenega. Te ugodnosti so popolnoma zaslužene, saj neposredno izhajajo iz našega znanja in iz podjetnikovih potreb, ki jih ima po našem znanju."

Mitja Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 1. februarja 2007.