Svobodometer - julij/avgust

V teh dneh, ko lahko v Sloveniji spremljamo precej zmedeno debato o pogledih na tako preprosto stvar, kot so razlogi za dvigovanje cen, je dosedanji obseg poseganja javnega sektorja v gospodarstvo v letu 2007 potihem presegel 10 milijard evrov. Človek bi nekako pričakoval, da bi se vsaj z enakim zanosom, kot obračunavamo z gospodarstveniki, zakaj zvišujejo cene, zanimali glede razlogov zastrašujoče visokega obsega poseganja naših državnih birokratov v vse pore gospodarstva in življenja nasploh.
Vladni in nasploh vsi javni in lokalni uslužbenci menijo seveda drugače, ko nas vseskozi prepričujejo, da se njihov vpliv v slovenskem gospodarstvu znižuje. Vendar, vsaj tista dejstva, na katera sproti opozarjamo in jih ocenjujemo v Svobodometru, kažejo precej drugačno sliko, ki je do vseh nas vse prej kot prijazna. Da pri tem nikakor ne streljamo v prazno, nam potrjujejo mednarodne primerjave indeksov ekonomske svobode in konkurenčnosti, ki jih redno izdajajo različne inštitucije (Fraser, Heritage, IMD), in ki Slovenijo praviloma uvrščajo v drugi dve tretjini opazovanih držav (od 50. mesta naprej), kar je precej zaskrbljujoče.
Kljub počitniškemu času, je spisek sprejetih uredb, zakonov, odlokov, podeljenih koncesij in drugih posebnih statusov med julijem in avgustom precej dolg, zanimiv in za ekonomsko svobodo, pričakovano, nič kaj spodbuden.
Svobodometer tokrat začenjam z julija sprejetim sporazumom o pravnem položaju Islamske skupnosti v Sloveniji in z resolucijo o položaju italijanske in madžarske narodnostne skupnosti. Dokumenta sta povsem korektno spisana in nedvomno zvišujeta stopnjo svobode članov Islamske skupnosti in predstavnikov obeh narodnostnih manjšin. Še več, podobna sta kopici podobnih dokumentov, ki so jih vlade na Slovenskem v preteklosti že sprejemale, predvsem glede ostalih verskih skupin, etničnih skupin in civilno-družbenih organizacij. Takšni in podobni dokumenti vsi po vrsti zvišujejo svobodo članom teh skupin.
In ravno v tem tiči osnovna težava, saj hkrati znižujejo stopnjo svobode ostalim državljanom, ki niso člani teh skupin. Kar skrbi je to, da politiki izpod Alp svojo vlogo praviloma razumejo v tem, da morajo znova in znova sprejemati posebne zakone, resolucije, sporazume za posebne skupine ljudi, ki samo članom teh skupin, in povsem ločeno od ostalih, določajo njihove stopnje svobode. Pri tem pa pozabljajo, da s tovrstnim všečnim delovanjem neposredno znižujejo osebno, politično in ekonomsko svobodo ostalim državljanom, ki posebnih pravic niso deležni, in sicer točno za toliko, kot znaša obseg dodeljenih posebnih pravic članom privilegiranih skupin.
Pri vsem skupaj gre za konceptualno vprašanje odnosa politikov do vloge države, kjer v osnovi poznamo dve vrsti oblastnikov; (i) tiste redke zagovornike ekonomske, osebne in politične svobode, ki se zavedajo neodtujljivosti osebne svobode, katera vsakemu državljanu pripada z rojstvom, naloga države pa je, da s svojo močjo sankcioniranja to svobodo ščiti in (ii) tiste mnoge (od zadnjič dalje jih imenujem Niskanen politiki), ki menijo, da je treba vse vrste svobode in meje delovanja ljudi podeljevati s posebnimi zakoni in to počno za vsako interesno skupino posebej (Tribunal 12, Rekviem svobodi in Tribunal 15, Uspešno gospodarstvo in volitve). Politiki prvega tipa razumejo oblastnika v službi državljana, tisti drugega tipa pa obravnavajo državljana kot posameznika, ki se mora obnašati po njihovih navodilih in pričakovanjih.
V svobodni družbi uspešnih ljudi je edina legitimna naloga oblastnika, ki mu jo zaupamo državljani, zaščita naših temeljnih ustavnih pravic po svobodnem ustvarjanju, ki veljajo za vse enako in nam pripadajo z rojstvom, zapisani pa so v minimalistični ustavi (Tribunal 4, Legitimna vloga države v gospodarstvu). Vse drugo je namreč močan poseg v našo z rojstvom pridobljeno osebno svobodo, saj v tistem trenutku, ko oblastnik svoj naravni in edini sprejemljivi prag svojih nalog prestopi, postane podeljevalec posebnih statusov različnim skupinam državljanov in s tem neposredni določevalec njihovih osebnih svobod, kar v enakem obsegu neposredno zniža svobodo ostalim in povzroča diskriminacijo.
Niskanen politiki so še bolj veseli, ko glasujejo o podeljevanju in zavračanju koncesij, tj. ekskluzivnih dovoljenj za opravljanje gospodarske dejavnosti na posameznem območju, kar so v juliju in avgustu ponovno počeli. Znova velja poudariti, da je storitev, ki ne prestane testa trga, se pravi, storitev, ki nikoli ni bila izpostavljena konkurenci, slabše kvalitetna in dražja, kot bi bila v primeru, če bi se ponudniki lahko brez vmešavanja birokracije sami odločali o tem kaj, v kolikšnih količinah in po kakšnih cenah ponuditi ljudem. Edino svobodna konkurenca v splošnih in za vse veljavnih pravilih je tista, ki zvišuje kvaliteto in znižuje cene. Še nekaj velja pri koncesijah poudariti: zelo verjetno vodijo v podkupovanja birokratov s strani zainteresiranih podjetnikov, Tullock jih imenuje iskalci rent, saj je posel, namesto od številnih simultanih odločitev kupcev na trgu, odvisen od ene samcate odločitve birokrata. Verjetno se strinjate, da je birokrata mnogo lažje prepričati, kot pa svojo kvaliteto potrditi na trgu tisočerih kupcev in mnogih ponudnikov.
Meseca julija in avgusta zbode v oči visoko število sklepov s skupnim imenom Pooblastilo za zastopanje interesov Republike Slovenije in navodilo za glasovanje. Gre za navodila vladnih mož o tem, kako naj pooblaščeni predstavniki slovenske vlade glasujejo na skupščinah delničarjev, in sicer v podjetjih, kjer ima država lastniški delež. V svobodni družbi je državno lastništvo podjetij seveda nesprejemljivo, saj z lastnino podjetij državni aparat bistveno presega edino svojo naravno nalogo, tj. zaščito svobode državljanov. Če to primerjam s stanjem v Sloveniji, kjer je obveljala težko razumljiva in zelo priljubljena krilatica nacionalnega interesa, potem hitro ugotovim, da je slika na tem področju precej bleda.
V poletju je vlada sodelovala na skupščinah podjetij, kot so: Slovenska industrija jekla, Podjetje za urejanje hudournikov, Vodnogospodarsko podjetje Novo Mesto, Luka Koper, Energetika Projekt, Hidrotehnik, Peko ipd. Seveda je teh podjetij še mnogo več, vsem pa je skupno to, da gre za klasične tržne panoge, ki z definicijo javnega sektorja nimajo nič skupnega in bi morala samostojno poslovati milje stran od birokracije.
Za izboljšanje stanja ekonomske svobode na področju vpletanja v gospodarstvo preko lastnine podjetij predlagam izrazito pospešenje prodaje državnih deležev v vseh podjetjih, in sicer preko transparentnih, mednarodnih razpisov. Mimogrede, s prodajo vseh državnih deležev, jasno, tudi bank, Telekoma, Triglava, ipd. zainteresiranim lastnikom je vsem bodočim generacijam oblastnikov za vedno onemogočeno nadaljevanje tradicije politično motiviranega glasovanja na skupščinah vseh podjetij, kjer ima birokracija (pravi naziv za državni aparat je namreč birokracija) lastniški delež. Gospodarstvo postane svobodnejše, praksa ekonomsko svobodnih držav pa kaže, da se svobodna gospodarstva učinkoviteje razvijajo, ljudje tam živijo bolje in dlje, politična arena pa praktično ne pozna korupcije.
Da pa naši državniki ne razmišljajo preveč v smeri zniževanja njihovega vpliva na gospodarstvo, nam potrjuje nedavno sprejet rebalans proračuna, s katerim so parlamentarni možje potrdili vladne predloge za povišanje obsega državnih izdatkov. To pomeni, da se je hitrost Spendometra z naših spletnih strani, ki meri skupen obseg neposrednega vplivanja javnega sektorja v gospodarstvo od začetka 2007 do danes, nekoliko povišala (rebalans je že upoštevan v junijski oceni Svobodometra, tj. po sprejetju v vladi).
Zraven povišanja obsega javnega sektorja je treba omeniti tudi sprejetje Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, ki je vsem slovenskim birokratom povišal premije kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za 3,01%. V Sloveniji se torej splača biti birokrat, saj služba, ki se financira iz naslova pobiranja premoženja tistim, ki ustvarjajo največ nove vrednosti, prinaša visoke stopnje stalnosti zaposlitve in številne druge ugodnosti, kot so denimo že omenjene in precej ugodne sheme upokojevanja. Tega seveda podjetja zaradi nenehne izpostavljenosti konkurenčnem okolju svojim zaposlenim ne morejo nuditi, vsaj ne v tako vnaprej predvidenem obsegu.Nadaljuje se tudi nekajletna saga o določanju lastnikov Zavarovalnice Triglav, kjer se pod imenom privatizacija Triglava skriva dolgoročni interes naših Niskanen politikov po neposrednem nadzorovanju 26% delnic naše največje zavarovalnice. Zavarovalnica Triglav bi se morala v enem kosu in po najboljši možni ceni prodati najboljšemu ponudniku. Za dvig svobode bi morali birokrati podobno storiti tudi z vsemi ostalimi podjetji, kjer je lastnik država, dobljene kupnine iz prodaje vsega državnega premoženja pa recimo nameniti v prehodni sklad za izvedbo pokojninske reforme, tj. za ukinitev nevzdržnega in nepravičnega pokojninskega sistema sprotnih izplačil in za prehod na sistem zasebnih računov, podprt z prosto konkurenco med ponudniki pokojninskih paketov (o zasebnih varčevalnih računih bomo v Tribunalu še pisali). Glede ekonomske, osebne in politične svobode torej v Sloveniji nič novega.

Mitja Steinbacher