Zaskrbljujoče stanje ekonomske svobode

Z razpadom socialističnih sistemov v Evropi konec 1980-ih in na začetku 1990-ih let, se je v Evropi postopno začela uveljavljati ekonomska svoboda kot tista kategorija, ki lahko posamezne države in njene prebivalce v največji možni meri spodbudi v produktivno razmišljanje, s tem pa ljudem prinaša napredek, ugodje in zadovoljstvo.
Najpomembnejše intelektualne prispevke o pomenu ekonomske svobode za razvoj posameznikov in gospodarstva gre pripisati Miltonu Friedmanu in Friedrichu von Hayeku. Oba namreč povežeta ekonomsko svobodo s politično in osebno svobodo posameznikov, vse to pa z ekonomskim napredkom. Praksa je pokazala, da so vse tri svobode neločljive. Še posebej tesno sta povezani ekonomska in osebna svoboda, z njima pa uspešnost gospodarstva (Čile v času vladanja Pinocheta in Hongkong zadnjih nekaj desetletij dokazujeta, da sta osebna in ekonomska svoboda ter uspešnost gospodarstva možni navkljub politični diktaturi).
In ravno želja Miltona in Rose Friedman, da bi v svetu prišlo do razcveta ekonomske svobode kot ključnega dejavnika povečevanja osebne svobode posameznikov in gospodarskega razvoja, je privedla do nastanka Indeksa ekonomske svobode, s katerim Fraser Institute vsakoletno razporeja države sveta glede na ekonomsko svobodo (indeks ekonomske svobode objavlja tudi Heritage Foundation).
Pri razlagi indeksa ekonomske svobode sta osnovni vprašanji, kaj ekonomska svoboda sploh je in kako jo meriti. Najpreprosteje jo je možno definirati preko sledečih štirih dejavnikov: kakšna je možnost osebne izbire posameznikov; ali se menjava med posamezniki odvija svobodno na trgu, ali vmes prihaja do vmešavanja države; kakšna je svoboda posameznikov pri vstopu in izstopu v posamezno panogo in kakšna je zaščita posameznikov in njihovega premoženja pred tretjimi osebami.
Omenjene dejavnike indeks Ekonomske svobode združi po petih različnih področjih: kakšen je obseg države; kakšna je pravna država in zaščita lastninskih pravic; kakšna je čvrstost denarne politike; kakšna je svoboda mednarodne trgovine in kakšen je obseg regulacij na kreditnem področju, trgu delovne sile in pri poslovanju podjetij. Skupaj upoštevajo omenjena področja 42 različnih dejavnikov. Pri tem se vsak dejavnik posebej oceni z oceno od 1 do 10, kjer višja ocena pomeni tudi višjo raven ekonomske svobode.

Po glavnih dejavnikih ekonomske svobode je Slovenija dosegla sledeč rezultat:
Skupna ocena: 6,2; 91. mesto (lani: 6,2; 75. mesto)
Obseg države: znižanje iz 2,5 na 2,4
Pravna država in zaščita lastninskih pravic: znižanje iz 6,2 na 6,0
Čvrstost denarne politike: porast iz 8,7 na 8,8
Svoboda mednarodne trgovine: znižanje iz 7,4 na 7,2
Regulacije na kreditnem področju, trgu delovne sile in pri poslovanju podjetij: porast iz 6,3 na 6,4.

Kot lahko vidimo iz tabele, pomeni skupna ocena Slovenije zgolj ohranjanje ravni ekonomske (ne)svobode glede na predhodno leto. Glede na to, da mnogo držav gradi svojo prepoznavnost in svojo gospodarsko uspešnost na povečevanju ekonomske svobode, pa se to kaže v nazadovanju po lestvici. In to kar za 16 mest. To bi vsekakor moral biti jasen signal za vlado, da so potrebne spremembe. In to brez kakršnihkoli izgovorov.
Podrobnejša analiza pokaže, da so glavni viri (ne)svobode v Sloveniji sledeči: državno lastništvo podjetij in investicije države (javna naročila); potrošnja države; višina obdavčitve, kjer še posebej izstopa mejna davčne stopnja za najvišji dohodninski razred; rigidna politika zaposlovanja in odpuščanja delavcev ter cenovne kontrole in administrativne ovire pri poslovanju podjetij.
Indeks ekonomske svobode je Slovenijo glede na obseg države uvrstil na zadnje, 138. mesto (tri države so pri tem dejavniku brez ocene), nad čim bi se morali slovenski politiki v predvolilnem letu pošteno zamisliti. Državno trošenje nosi v sebi zelo nevaren spiralni učinek, ki proizvaja mnogo negativnih učinkov. Za trošenje države je potrebno njeno financiranje, zaradi česar velik obseg države zahteva visoke davke. Visoki davki pa pomenijo, da posamezniki ne morejo obdržati tistega, kar so si zaslužili. Ker davki posameznikom drastično znižujejo njihovo osebno in ekonomsko svobodo, s tem znižujejo tudi njihovo delovno motiviranost in konkurenčnost v primerjavi z drugimi državami. Na drugi strani se z relativnim naraščanjem državne potrošnje glede na potrošnjo posameznikov in podjetij osebne izbire posameznikov in podjetij vse bolj zamenjujejo z odločitvami vladnih mož. Tako je alokacija resursov namesto pravilom trga in konkurence podvržena različnim političnim procesom, kar spodbuja širjenje korupcije.
Politični proces je praviloma zelo kratkoviden proces in je bistveno bolj osredotočen na tiste programe, ki dajejo takojšnje, vsem posameznikom očitne, koristi, pri tem pa se ne ozira na dolgoročne stroške, ki jih s tem povzroča. Povedano drugače, država se praviloma ne posveča dejanskim virom problema, ampak jo zanima zgolj stanje (če je v državi prišlo do inflacije, ni rešitev problema zamrznitev cen, ampak se je treba vprašati o razlogih, ki so privedli do tega, da so se cene povišale). Kadar je prisotnost države v družbi velika, kot je to pri nas, s čimer se zagotavljajo koristi posameznikom na stroške vseh ostalih, se ljudje, namesto da bi se osredotočili na njihovo produktivno ustvarjanje, raje osredotočijo na lobiranje, donatorstvo in dobrikanje političnim strankam in različne druge oblike iskanja politične naklonjenosti političnih liderjev. Seveda vsak takšen premik sredstev posameznikov in podjetij stran od njihove produktivne uporabe za namene iskanja naklonjenosti birokratov vodi izključno v ekonomsko neučinkovitost. Na drugi strani pa pomeni priložnost za lahek zaslužek za vse tiste sleparje, ki so po političnem prepričanju dovolj blizu vladnim birokratom. Bogatenje na račun drugih pa je skrajno nedopustno in krivično. Država z malo omejitvami, nizkimi davki in višjo ravnjo ekonomske svobode raznim sleparjem tudi ne ponuja veliko priložnosti za pojav korupcije.
Od sredine 1990-ih let dalje je še posebej v novih članicah EU zaznati trend umikanja države iz gospodarstva in prehajanje gospodarske in družbene iniciative od države k posameznikom. Omejena vloga države, nizki davki in nizka državna potrošnja, je v mnogih državah postala sredstvo za povečevanje njene gospodarske učinkovitosti in blaginje; s tem pa se ljudem tudi dajeta svobodnejše in kakovostnejše življenjsko okolje. Medtem pa se v Sloveniji govori o uvajanju novih davkov na premoženje in še nekaterih drugih, pri prodajah državnega lastništva iz podjetij pa se vse pogosteje uporabljajo prvine gospodarskega šovinizma, ki se slika preko »nacionalnega interesa«.
Trg delovne sile je naslednji dejavnik, ki že vrsto let drastično znižuje skupno oceno ekonomske svobode v Sloveniji, zaradi česar je v prihodnje potreben temeljitih reform (med 141-imi državami je Slovenija v kategoriji pogojev na trgu dela zasedla 81. mesto !!!). Rigiden trg delovne sile, kjer podjetjem ni dovoljeno, da skladno s potrebami na trgu zaposlujejo in upravljajo z delovno silo, povzroča, da se podjetniki zaradi previdnosti v dosti manjši meri odločajo za nove zaposlitve. Obenem jim zelo strogi pogoji odpuščanja presežnih delavcev onemogočajo, da bi obdobja poslovnih kriz lažje premagali, s tem pa pogosto tvegajo, da propade celotno podjetje. Seveda to niso tiste spodbude, ki bi podjetnike spodbujale v podjetniško tveganje in ustvarjanje dodane vrednosti.
Sicer je dogajanje na trgu delovne sile v veliki meri pogojeno z institucionalno močnimi sindikati, ki z grožnjami stavk pogosto izsilijo svoje pogoje. Seveda pa vlada za neizvedbo reform na trgu dela ne more kriviti močnih sindikatov. Kajti, izključno vlada in parlament imata možnost in odgovornost za spremembo delovnopravne zakonodaje in izključno vlada in parlament imata možnost in odgovornost, da delovnopravno zakonodajo približata tržnim zakonitostim; s tem pa podjetjem mnogo bolj konkurenčne in posameznikom mnogo bolj prijazne in spodbudne pogoje.Zatorej, sporočilnost indeksa ekonomske svobode je več kot jasna: nemudoma je treba omejiti obseg države, državno potrošnjo in davke. Prav tako je potreben popoln umik države iz bančnega, zavarovalniškega in vseh drugih sektorjev gospodarstva. Potrebna je tudi reforma na trgu delovne sile in potrebna je pokojninska reforma. To so dejanski problemi, s katerimi se soočamo pri nas in to morajo biti prioritete vsake vlade, ki se smatra za odgovorno in ljudem prijazno. In politik, ki bi se na oblasti želel obdržati več kot samo en mandat, bo vsekakor naredil reforme na omenjenih področjih ter s tem Slovenijo popeljal med prvo dvajseterico ekonomsko svobodnih držav. Tistemu, ki pa bo reforme zgolj obljubljal, ne bo pa jih tudi izvedel, pa bo usojeno mesto v ropotarnici slovenske politične zgodovine.

Matjaž Steinbacher