Svinčena leta ponovno na pohodu?

Čeprav je Janez Janša »vojno gospodarskim tajkunom,« kot se je izrazil, uradno napovedal šele v svojem nagovoru ob glasovanju zaupnice vladi 19. novembra, lahko njegovo izjavo označimo le kot vrh ledene gore sovražnega odnosa do kapitalistov, ki je pri nas sicer prisoten že kar nekaj časa, v zadnjem času pa se zdi, kot da dobiva nov in odločilen zalet; novembrska stavka in napoved splošne stavke januarja, vojna proti dobičkom, potem še vojna proti menedžerskim odkupom in »tajkunom,« pa vojna proti inflaciji, pa vojna proti trgovcem, pa vojna … V vsem času smo hujskanja in sovražnega govora sindikalistov sicer že vajeni, zato pa je toliko bolj presenečal najprej sovražen odnos predsedniških kandidatov do kapitalistov, ki je dejansko predstavljala rdečo nit vseh kampanj, pred kratkim pa se je sovražnost preselila še v vladno palačo in med poslance, s tem pa tudi v medije. Takšna retorika pa pri Slovencih ni nova, saj so jo v jugoslovanskih časih »uspešno« prakticirali vse od konca druge svetovne vojne dalje, dokler se ekonomsko-politična »superiornost« sistema ni izkazala kot popolnoma razdiralna in uničujoča praktično na vseh področjih družbenega življenja.

Participacija zaposlenih na dobičku

Vladni predlog zakona o participaciji zaposlenih pri dobičku podjetij in predvsem utemeljitve ministrov in premierja ter vseh drugih vpletenih zelo spominjajo na ustavna načela iz leta 1974, ki so pomenila politični začetek jugoslovanske grozljivke.
Zakon že v osnovi temelji na povsem socialističnem gledanju položaja človeka v družbi, saj premoženje posameznikov implicitno imenuje kot družbeno lastnino, pri tem pa na nek način predpostavlja tudi samoupravljanje z delitvijo proizvoda, ki pri tem nastaja. Recimo, v 35. členu nekdanje ustave je bilo navedeno, da tisti, ki v podjetja vložijo svoja sredstva, iz teh sredstev ne morejo imeti večjih pravic kot drugi občani in skoraj enako dejanje pomeni zakonsko določena participacija zaposlenih na dobičku. Ne smemo pozabiti, da stroji v podjetjih pomenijo vložena sredstva lastnika podjetja, kar delavci v mnogih primerih niso. In v teh primerih ti nimajo pravice zahtevati participacije dobička. Takšno dejanje bi pomenilo popolno zanikanje lastninskih pravic, ki predstavljajo osnovni temelj za napredek posameznega gospodarstva. Za posameznika pomeni zasebna lastnina prostor, kjer je ta osvobojen od nadzora in vtikanja države, če povzamem avstrijskega ekonomista von Misesa. Ob tem zasebna lastnina tudi ločuje ljudi od drugih živih bitij, kar je bil eden ključnih dejavnikov za napredek človeštva. Ta je zagotovljen predvsem zato, ker zasebna lastnina pri ljudeh ustvarja spodbude za produktivno investiranje in delo, kar prinaša podjetjem napredek, ljudem pa varnost. Pri tem vsakršen napad na lastninske pravice pomeni neposreden napad na investicijsko aktivnost ljudi in njihovo varnost. To pa vodi v gospodarski polom, kar je jugoslovanski eksperiment jasno pokazal. Da ne bi prihajalo do tega, mora biti lastnina najbolje zaščitena kategorija med vsemi. Konec koncev, si predstavljate, da bi nekdo na vsem lepem prišel v vaše stanovanje in vam odnesel televizor ali pa kakšno omaro in radiator?
Dobri menedžerji se seveda zelo dobro zavedajo, da tudi zaposleni prispevajo pomemben delež pri poslovanju podjetja, zaradi česar so dobri menedžerji, njihova podjetja pa uspešna. Zaradi tega jih dobri menedžerji na različne načine tudi nagrajujejo: božičnice, nadpovprečni regresi, stimulativno določene plače glede na uspešnost ipd. Problem nastane, ko se v to menedžersko igro s predpisi začne vpletati zakonodaja, saj se na tak način začne rušiti ravnovesje znotraj podjetij, predvsem pa se znižuje motiviranost zaposlenih po vlaganju nadpovprečnih vložkov. Ljudje, katerih plača ni odvisna od njihovega dela, namreč niso pripravljeni nadpovprečno delati. To pa je zelo nevaren položaj, ki lahko bistveno zmanjšuje motiviranost zaposlenih in uspešnost podjetij.

Protiinflacijska vojna proti trgovcem

Drugo fronto slovenske politike, vlade, poslancev, sindikatov, medijev in mnogih drugih predstavlja inflacija, ki se je dokaj hitro spremenila v boj s trgovci. Najprej si odgovorimo, kaj inflacija sploh je in kako prihaja do nje, kajti le tako bomo videli, da je trgovci ne povzročajo. Definicija je preprosta: inflacija je dinamični proces in prikazuje oceno spremembe ravni cen dobrin in storitev v nekem okolju. Oceno zato, ker meri spremembo cen košarice dobrin. Torej merjena inflacija kot takšna ne vsebuje cen vseh izdelkov in storitev, ki so ljudem na voljo, ampak se ne bom spuščal v kredibilnost merjene košarice, niti ne v to, ali je ob dejstvu velike heterogenosti Slovenije, kjer je, na primer, Prekmurje mnogo bolj navezano na obmejne kraje sosednje Madžarske kot pa na Koper, ki pa je bistveno bolj povezan s Trstom, Slovenija kot celota sploh primerno okolje za njeno merjenje.
Če želimo razumeti pojav inflacije, moramo tako proučevati rast denarja na eni strani in rast proizvodnje na drugi. Vzemimo preprost primer, zakaj: če imamo en avto in pet enot denarja, potem bo cena avtomobila enaka pet denarnih enot; če pa imamo en avto in se v državi količina denarja poveča za 100 odstotkov na 10 enot, pa je cena tega istega avtomobila 10 enot, saj več enot denarja povprašuje po isti količini izdelkov, inflacija pa bi bila 100-odstotna. Torej, večja kot je rast denarja v primerjavi z rastjo proizvodnje, večja bo inflacija. Logika je ista kot v primeru, ko se za posameznega nogometaša borita dve ekipi, ali pa, ko na borzi več ljudi povprašuje po posamezni delnici. V obeh primerih pride do rasti cen. In isto je pri cenah dobrin.
Vidimo torej, da je za inflacijo ključna kategorija povečanje količine denarja v državi, ki ga danes, ko imamo evro, lahko predstavlja samo njegov uvoz!!! in kasnejša sekundarna multiplikacija preko bančnega sistema! Za uvoz denarja pa je bila odgovorna tudi slovenska vlada, ki se je v zadnjem času za različne potrebe v tujini zelo pogosto zadolževala. Ko se je finančni minister Bajuk sredi marca veselil razprodaje državnih obveznic, verjetno ni kaj dosti razmišljal o inflacijskem učinku, ki ga bo takšno dejanje kasneje sprožilo. In temu dejstvu vladni možje ne morejo ubežati. V teh razmerah za inflacijo kriviti trgovce je zelo krivično in zlonamerno. Sicer pa za panogo trgovine velja, da gre za zelo konkurenčno panogo.

Vojna proti »tajkunom«

Najbolj sveža pa je napoved premierjeve vojne proti gospodarstvenikom, ki jo je ta naslovil kar vojna proti tajkunom. Sicer se zdi, da je ta napoved bolj deklarativne narave in naperjena predvsem proti nekaterim posameznikom, ki so si po izjemno dolgem obdobju slovenske tranzicije uspeli priboriti »varne« deleže v nekaterih slovenskih podjetjih, ki so nekoč veljala za slovenske paradne konje in so bila uvrščena v šovinistično skupino »nacionalnega interesa,« sedaj pa jih čakajo menedžerski nakupi. Jasno želim poudariti, da je skrajni čas, da država izgubi lastništvo in neposreden nadzor nad podjetji in da se proces njenega umikanja odvija bistveno prepočasi. Žal se je ta proces odvijal v do tujcev zelo nepoštenem in sovražnem ozračju »nacionalnega interesa,« kar so podpirali in še vedno podpirajo praktično iz vseh lobističnih in političnih strani ter na koncu tudi državljani. Vse to je imelo tudi zelo negativne učinke, o čemer sem pisal v deseti številki Tribunala v članku Politično lobiranje za nacionalni interes. In prav vsi ti zagovorniki nacionalnega interesa stojijo sedaj v prvih vrstah, ko napadajo tiste, ki so jih pravzaprav oni postavili kot edine upravičene kupce in lastnike podjetij.
Sicer se je za začetke idej o nacionalnem interesu treba vrniti vsaj v leto 1992, ko se je sprejemal zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij v družbeni lasti in so se kazale težnje vseh strani po ohranjanju političnega vpliva v podjetjih preko kvazi državnih skladov. Seveda bi lahko razpravljali tudi o tem, zakaj takrat tujcem ni bilo dovoljeno enakovredno sodelovati pri procesu privatizacije in zakaj v začetku 1990-ih let niso smeli ustanavljati privatizacijskih skladov. To je omogočalo, da so ves ta čas mesta nadzornih svetov in uprav namesto strokovnjakov v veliko primerih zasedali politiki. Vsekakor je takšen sistem na nek način »družbene lastnine« koristil vsem političnim strankam, ki so se zvrstile na oblasti, ki jim je bilo omogočeno ohranjanje njihovega vpliva v podjetjih, na drugi strani pa tudi direktorjem teh podjetij, ki jim je poslušnost do politikov ves čas omogočala opravljanje direktorskega dela ne glede na uspešnost poslovanja.
In tukaj v zgodbo vstopi racionalni egoizem posameznikov, ki je seveda prisoten tudi pri večini menedžerjev in nacionalni interes kot interes posameznikov – direktorjev podjetij. V trenutnem položaju so menedžerji zelo preigrali politike in si najprej z retoriko nacionalnega interesa zagotovili izločitev tujih povpraševalcev po podjetjih, jim zbili ceno, potem pa delnice podjetij preko različnih povezav varno spravili v svoje zavetje. Danes, ko so podjetja dobila znane lastnike, ali pa še jih bodo, ni čas za politična obtoževanja tistih, ki so podjetja poceni kupili. Za kupca je poceni nakup tudi dober nakup. Treba se je obrniti na stran prodajalcev državnih podjetij, saj velja, da je poceni prodaja tudi slaba prodaja. Njihova dejanja bi bilo treba obsojati, in to zaradi več razlogov, ki so pripeljali do oškodovanja državljanov, kot posrednih lastnikov državnih podjetij, ki so se prodajala.
Ko pa dobijo podjetja nove lastnike, se vsa upravičenja predhodnih lastnikov končajo, vodenje podjetij pa postane skrb in odgovornost novih lastnikov. Pa če se ti z njimi strinjajo ali ne. V kolikor gre za slabe lastnike, bo konkurenca taka podjetja hitro prisilila v prestrukturiranje ali prodajo. Verjetno se bo to pri nekaterih tudi zgodilo in bodo prišla tudi v roke tujih lastnikov. Ampak takrat bo takšna odločitev v pristojnosti takratnih lastnikov. Tako kot se je zgodilo z Banko Koper, Simobilom in mnogimi drugimi podjetji. In s tem ni nič narobe.
Izključno kadar bi se izkazalo, da je pri prevzemih šlo za dejanja, ki so v nasprotju z zakoni, potem je to naloga sodišč, da krivdo dokažejo, obtožene pa sankcionirajo. Nikakor pa ni v pristojnosti politikov, da se vmešavajo v lastništvo zasebnih podjetij. Pa tudi če so bila ta podjetja nekoč družbena podjetja.

TOZD Slovenija?

Zelo pogosta lastnost pri mnogih ljudeh je, da zelo težko priznajo, da so sprejeli neko napačno odločitev, toliko raje pa za svoj neuspeh obtožijo druge. Drugo splošno znano pravilo govori o tem, da je napad najboljša obramba. Kajti, ko je nekdo v položaju branjenja, težje razmišlja o čem drugem, kot o tem, kako se ubraniti. Če oboje združimo, pridemo do dogodkov, ki se zadnje čase dogajajo pri nas. Zgleda, da se druščina iz celotne zgodbe ni kaj dosti naučila in se je podobna napaka naredila tudi pri prodaji Nove KBM. Tak ukrep je sicer ljudsko všečen, podobno kot je bila kuponska privatizacija na začetku 1990-ih let, pa vendar popolnoma zgrešen iz ekonomskega vidika, saj ne maksimira prodajne cene, ne prinese pa niti učinkovitih lastnikov.Reklu, da gre osel samo enkrat na led, bi tako dodal, da pa osel vseeno ostaja osel, ker ne opazi, da je ledena ploskev v različnih okoljih še vedno ledena ploskev.

Matjaž Steinbacher

objavljeno v Tribunalu, 6. decembra 2007