Kako sem poznal Miltona Friedmana

Miltona Friedmana ni več med nami. V tednih po njegovi smrti je bila velika večina člankov posvečenih njegovemu ogromnemu doprinosu k ekonomski teoriji in politiki. Mi vsi ogromno dolgujemo profesorju Friedmanu. Bil je eden od ustanoviteljev legendarne chicaške šole, njegovi nekdanji študenti pa danes širom sveta širijo znanje o svobodnem trgu in ljubezen do individualne svobode. Friedman je izvlekel monetarno politiko iz Keynesovih nejasnosti, teoriji cen pa dal povsem nov značaj. Pripomogel je k znižanju davčnih stopenj na začetku 1980-ih let, kot tudi socialnih transferjev. Kar pa je najpomembnejše, Friedman je večino Američanov podučil, da je vpletanje države v gospodarstvo tako z vidika učinkovitosti ekonomije, kot tudi z vidika osebne svobode, neučinkovito. Moj namen ni, da dodam še enega v dolgi vrsti komentarjev o Friedmanovem veličastnem prispevku znanosti in prvinam osebne svobode. Opisal ga bom, kot se ga sam spomnim. Ne samo kot ekonomista, ampak kot človeka.
Friedmana sem prvič srečal na začetku 1970-ih let na konferenci v South Royaltonu, posvečeni von Hayeku in von Misesu. Friedman ni prisostvoval na omenjeni konferenci, temveč je obiskal najinega skupnega prijatelja, ki je tam živel. Tako kot danes, je tudi takrat obstajalo veliko rivalstvo med chicaško in avstrijsko ekonomsko šolo. Kljub temu je bil Friedman povabljen na večerjo, kjer je bil za častnim stolom okrožen z »avstrijci.« Med njimi je bil tudi Murray Rothbard, ki nikoli ni skrival svojega gorečega nasprotovanja chicaški šoli, kar je v svojem govoru pri večerji tudi izrazil. Ko se je kasneje Friedman priglasil k besedi, je rekel, da ne ve mnogo o različnih ekonomskih šolah, niti ne želi vedeti, kajti edina razlika, ki nekaj velja, je razlika med dobro in slabo ekonomsko analizo.
Friedman je rad igral tenis s svojim prijateljem, profesorjem Colinom Campbellom. Naslednje jutro po slavnostni večerji me je Colin povabil na ogled teniškega dvoboja dvojic, kjer sta Colin in njegov kolega izzvala Friedmana in nekega lokalnega igralca. Zgodilo se je, da Friedmanov soigralec ni prišel in sem ostal edina četrta moška oseba na igrišču. Milton me je vprašal, če želim biti njegov soigralec in opozoril sem ga, da je moje znanje tenisa zelo slabo. Samo skomignil je z rameni in rekel, da je pomembno igrati in ne zmagati. V igri sem žogico pogosto udarjal v mrežo in Milton se je samo malo namršil, vendar je herojsko molčal. Po izgubljeni igri sem se mu približal, da se mu opravičim za slabo igro, on pa mi je smeje odgovoril: »Steve, upam, da si boljši ekonomist, kot igralec tenisa.«
Dve leti kasneje sem se ponovno srečal z Miltonom. Ob tej priložnosti je na univerzi Denison v Ohiu imel razpravo s Paulom Samuelsonom. Ker sem v tem času predaval v Ohiu, sem s kolegi odšel na omenjeno razpravo. Z Miltonom sem se srečal še preden se je razprava začela. Zelo me je razveselilo, da se je spomnil mojega imena ter da ni omenjal mojega talenta za igranje tenisa. Nad razpravo sem bil navdušen, saj sem imel prvič priložnost videti, kako dva nobelovca razpravljata o družbenih problemih, kako jih razlagata in branita svoja stališča. Med njima je bila ogromna razlika, saj je bil Friedman mnogo jasnejši in učinkovitejši razpravljalec, tako da so ga tudi študentje, ki niso študirali ekonomije, lahko razumeli. Na trenutke je bil tudi šaljiv. Na vprašanje, kaj si misli o ameriški monetarni politiki, je Friedman rekel, da ne more odgovoriti na vprašanje, dokler mu ne razložijo, kakšna je ameriška monetarna politika.
V začetku 1980-ih let sem postal profesor ekonomije in direktor centra za svobodno trgovino na univerzi Texas A&M. Friedmanu in Samuelsonu sem takoj predlagal, da ponovita razpravo tudi na moji univerzi. Dal sem jima dobro ponudbo, ki sta jo sprejela in na ponovno srečanje dveh velikih ekonomistov privabila več kot tisoč poslušalcev. Ponovno je bil Friedman zmagovalec. V nekem trenutku je Samuelson vprašal Friedmana, ali obstaja kakšna državna ekonomska intervencija, s katero se strinja. Friedmanov odgovor je bil: »…že več kot trideset let skušam najti vsaj eno in do sedaj brez uspeha.«
Leta 1992 se mi je rodil prvi vnuk. Ko je bil star pet tednov, je moja hči pred njega postavila Friedmanovo knjigo Free to Choose, mu dvignila glavo, da je bilo videti, kot da jo bere, in ga slikala. Slika je izpadla zelo dobro, saj se je natančno videl naslov knjige in kako mali strmi vanjo. Sliko sem kasneje poslal Miltonu in čez teden dni sta z Rose odgovorila, kako sta navdušena nad sliko in da sta jo obesila v dnevni sobi. Hčerka je pismo od Friedmanovih uokvirila in obesila v svoji hiši.
Pred nekaj leti je dallaška centralna banka v čast Miltonu in Rose pripravila veliko svečanost, kjer je bilo povabljenih več kot petsto gostov. Čeprav je Milton že prešel v svojo deveto desetletje življenja, je prisostvoval celotnemu programu. Na koncu dvodnevnega programa je predsednik centralne banke zaprosil Miltona za nekaj besed. Ko je Milton želel povedati, kako mu je bil celoten program všeč, ga je Rose glasno prekinila: »Ne govori tako, ko pa si večji del programa prespal v svojem stolu.« Vsi ki so poznali Miltona in Rose, so vedeli, da sta se v javnosti zelo rada medsebojno zbadala, kakor tudi, da je njuna zveza temeljila na ljubezni in globokem medsebojnem spoštovanju. Tako je Rose tik preden je Milton umrl, rekla, da njen mož izgublja centimeter za centimetrom in dodala, da »Milton ne bo umrl, on bo enostavno izginil.«
Na koncu kratkega opisa Miltona kot človeka, bi želel dodati še nekaj besed o njegovem doslednem nasprotovanju proti državni intervenciji. Bil je eden od tvorcev prostovoljne vojske v ZDA, saj je želel, da so vojaki plačani skladno z njihovim oportunitetnim stroškom. Friedman ni bil navdušen nad ameriškim socialnim sistemom. Ker ga je želel oddvojiti od državnega vmešavanja, je zagovarjal njegovo privatizacijo. Ugotovil je, da je javno izobraževanje drugorazredno v primerjavi z zasebnim in da služi tudi kot mehanizem redistribucije dohodka, saj starši, ki otroke pošiljajo v zasebne šole poleg šolnine plačujejo tudi davke, ki gredo v državne šole. Namesto tega se je zavzemal za uvedbo vavčerjev za osnovne in srednje šole. Če imamo sto učencev in je strošek po učencu enak tisoč dolarjev, bi po Friedmanu morala država dati vavčer v vrednosti tisoč dolarjev vsakemu od stotih staršev, z vavčerjem pa bi ti sami izbrali šolo, kamor bi vpisali svoje otroke. Državno ali zasebno. Tak sistem bi privedel do konkurence med šolami, ki bi se borile za učence. Ker bi se na dobre šole prijavilo več otrok, bi te dobile več denarja, slabše šole pa bi se morale izboljšati, ali pa bi propadle. Iz vseh primerov je razvidna sporočilnost Friedmana, ki je vedno težil k zamenjavi državne intervencije s konkurenco.Friedman ni bil le ekonomist. Bil je nepomirljiv borec za osebno svobodo in velik človek. Čeprav je umrl, bo živel za vedno.

Steve Pejovich

objavljeno v Tribunalu, 18. januarja 2007.