Globalizacija je suuuper

Mnogi so zelo občutljivi na globalizacijo, vendar ne bom preveč govoril o občutkih. Govoril bom o razlogih, logiki in dokazih. Pri tem je pomembno, da imajo argumenti smisel, da jih je moč potrditi oziroma zavreči in da angažiramo srce skozi razum. Upam, da bom uspel zaposliti vaš razum do te mere, da se bo vaše srce postavilo na stran človečnosti.
Nasprotnikom globalizacije je skupno to, da besedo uporabljajo kot sinonim za krivca vseh tistih pojavnih oblik človeškega življenja, ki jim niso všeč. Sam bom »globalizacijo« natančneje uporabljal za zmanjšanje ali odpravo vseh ukrepov, vsiljenih s strani države, s katerimi se omejuje menjava med državami in za močneje integriran in kompleksen globalni sistem proizvodnje in menjave, do katerega posledično prihaja. Pri tem se vsiljujeta vprašanji dejanskih posledic globalizacije ter njihove koristnosti oziroma škodljivosti.
Osrednje politično vprašanje je, ali naj meje med državami uporabljamo zato, da z njimi preprečimo izmenjavo med posamezniki, ki bi sicer bila dovoljena, če bi obe stranki živeli na isti strani meje. Ali naj bo ameriškim pridelovalcem pšenice dovoljeno kupovati mobilne telefone od ljudi iz Finske? Ali naj bo ganskim tkalcem dovoljeno, da majice in hlače, ki jih proizvajajo, prodajajo nemškim proizvajalcem avtomobilov?
Mislim, da je odgovor pritrdilen. Nasprotniki globalizacije z leve in desne, od Ralpha Naderja do Patricka Buchanana in Jean Marie Le Pena, pravijo ne. Preden obrazložim, zakaj ja, naj pojasnim, da v vsej razpravi niso bistvene številke, ampak gre za interakcijo med dejanskimi ljudmi. Ljudmi iz krvi in mesa, s telesom in razumom ter z življenji, ki imajo smisel in pomen.
Za to, da na formalne argumente navržem nekaj tega mesa in krvi, mi dovolite, da vam predstavim kratko zgodbo. Prejšnje leto me je majevski prijatelj, ki v Gvatemali poučuje antropologijo, popeljal na majevske planote. Povedal mi je, da se antropologi, ki na planoto prihajajo iz Evrope in ZDA, in želijo »proučevati« Indijance, pogosto pritožujejo nad tem, da mnogo majevskih žena vsakodnevno ne nosi več prelepih in v težavnih razmerah ročno izdelanih oblačil. Ta nošnja je danes rezervirana samo še za posebne priložnosti, kot sta krst in poroka. Obiskovalci so praviloma enotno zgroženi. Pravijo, da so Maji s tem oropani lastne kulture. So torej očitne žrtve globalizacije in kulturnega imperializma.
Če obiskovalce praviloma ne zanima, da bi vprašali majevske ženske, zakaj večina od njih ne nosi več tradicionalnih oblačil, je moj prijatelj storil prav to. Ženske mu povejo, da ne nosijo¸več doma narejenih oblačil, ker so postala predraga. In kaj pomeni za ročno izdelane obleke, da so postale predrage? Pomeni, da je delo majevske ženske postalo bolj vredno. Tako sedaj namesto tega, da bi ure in ure presedela ob ročnih statvah in šivala krila za lastno uporabo, ta čas nameni za šivanje istega krila, ki ga proda ženski v Francijo, iztržek pa nameni bodisi za tri obleke in očala, bodisi za radio ali zdravila za zdravljenje tropske vročice. Seveda pa lahko majevske ženske delajo tudi kaj drugega in so si še vedno sposobne kupiti več tistih stvari, ki jih same potrebujejo. Torej, ženske niso oropane. One postajajo bogatejše. In iz njihove perspektive to ni slaba stvar. Je pa iz perspektive, ki jo moj prijatelj imenuje proti-globalizacijski turisti revščine, ki uživajo v fotografiranju barvitih revežev, to veliko razočaranje.
Torej, ko se pogovarjamo o globalizaciji, dajmo misliti na ženske, ki šivajo oblačila, katera za njih postajajo predraga za vsakodnevno uporabo. To so tisti ljudje iz mesa in krvi, o katerih dobri ali slabi usodi se z debato o globalizaciji odloča. Bodo ti ljudje postali bogatejši ali revnejši, bodo živeli dlje ali krajše kot posledica razumnih oziroma neumnih ekonomskih politik?
Trgovinska politika ne vpliva na število delovnih mest, temveč na vrsto služb, ki jih ljudje opravljajo. Če protekcionizem zvišuje število služb v uvozno-konkurenčnih sektorjih, pa ustrezno znižuje število služb v izvoznih sektorjih. V sektorjih, ki proizvajajo dobrine z namenom zamenjave za dobrine, ki bi jih uvozili, ki pa so sedaj dražje zaradi carin oziroma omejene zaradi kvot. Nenazadnje je izvoz cena, ki jo plačamo za uvoz, kakor je uvoz cena, ki jo tujci plačajo za naš izvoz. Če torej preko trgovinskih ovir znižujemo vrednost uvoženih dobrin, s tem znižujemo tudi vrednost izvoženih dobrin, s katerimi bi plačali uvoženo blago. To pa pomeni znižanje števila služb v izvoznih panogah.
Če bi bilo res, da bi kapital odtekal v dežele z nizko ceno dela, potem bi pričakovali, da bi Burkina Faso in druge siromašne države z nizkimi osebnimi dohodki bile preplavljene s tujimi investicijami. Navedena trditev ima preverljive implikacije, torej jo lahko testiramo. V 1990-ih letih je 81 odstotkov ameriških tujih neposrednih investicij bilo namenjenih v tri dele sveta: obupno revno Kanado, osiromašene države Zahodne Evrope in sestradano Japonsko. Države v razvoju (z naraščajočimi plačami), kot so Indonezija, Brazilija, Tajska in Mehika, so prejele 18 odstotkov tujih investicij, medtem ko je v preostali svet, skupaj z vso Afriko, bil namenjen preostali odstotek. Investitorji namenjajo svoj kapital v države, kjer pričakujejo najvišje donose, kar je praviloma tja, kjer so plače najvišje in ne najnižje. Nadalje, podjetja, ki jih ustanovijo tuji investitorji, praviloma izplačujejo višje plače od podjetij, ki so v domačem lastništvu, saj želijo tujci pritegniti in obdržati le najboljše zaposlene.
Zadeva je tako zmedena, da sploh ne vem, kje začeti. Kot prvo, povsem nemogoče je, da bi istočasno imeli presežek kapitalskega računa in trgovinski presežek. Če izvoziš več, kot uvoziš, potem dobiš nekaj v zameno za izvoz, in kar dobiš, je lastništvo nad imetji, neto investicijami v državah, kamor izvažaš. Če več uvažaš, kot izvažaš, kot so nekaj desetletij to počele ZDA, potem moraš tujcem, ki ti prodajajo svoje blago, nekaj prodati, in kar prodajaš, so imetja v svoji državi, recimo deleži podjetij. Osnovna računovodska identiteta je namreč: varčevanje – investicije = izvoz – uvoz. Večina zastrašujočih scenarijev, ki jih kot zle duhove kličejo nasprotniki globalizacije, temelji na preprosti ignoranci osnovnih elementov računovodstva mednarodne trgovine.
Naslednja zmota je, da kapital odteka tja, kjer so okoljski in delovni standardi najnižji. Pa preverimo dejstva. Investitorji investirajo tja, kjer so donosi najvišji, kar naj bi bilo tam, kjer je produktivnost dela najvišja, to je tam, kjer so ljudje ustrezno bogatejši. In bogatejši ljudje težijo k boljšim in ne slabšim okoljskim standardom in delovnim pogojem. »Tuna/delfini« in »morski raki/želve« sta dva najpogosteje citirana primera domnevno negativnih okoljskih učinkov trgovinskih sporazumov, ki pa prikazujeta tekmovanje navzgor in ne proti dnu, saj so druge države prevzele ameriške standarde, ki ščitijo morske želve in delfine. Podobno je z delovnimi standardi. Službe v podjetjih tujih lastnikov so praviloma mnogo bolj iskane od služb domačih podjetij, saj izplačujejo višje plače in ponujajo boljše pogoje za delo od alternativnih služb domačih lastnikov.
Dejansko drži, da je kultura ZDA zelo privlačna in da temu nekateri, praviloma elite, nasprotujejo. Vendar poglejte norijo, ki jo je povzročil vihar v podobi malega angleškega čarovnika Harryja Potterja, ali pa norijo, ki je v obliki japonskega fenomena Pokemona in japonskih animacij nasploh pred nekaj leti zajela sedemletnike po vsem svetu, ali pa indijsko filmsko produkcijo »Boolywood« in številne druge prispevke neameriških kultur, ki bogatijo vse nas in vsakega posebej. Da ne omenjam tajske hrane, ali pa zmožnosti poslušanja glasbe, posnete v praktično vsakem jeziku ljudi tega planeta. Če ohranimo kulture hermetično zaprte in nespremenljive, prenehajo biti človeške kulture; postanejo muzejski eksponati. Globalizacija bogati kulture.Po svetu dela približno 250 milijonov otrok. Odstotek otrok, ki delajo, se je z razmahom proste trgovine in globalizacije znižal, ne zvišal, in to iz povsem očitnih razlogov. Revne države niso revne zaradi otroškega dela, ampak otroci delajo, ker so revni. Ko ljudje skozi proizvodnjo in prosto menjavo dobrin postajajo bogatejši, pošiljajo svoje otroke raje v šolo, kot pa na polja. Globalna trgovina je tako najhitrejša pot k ukinitvi otroškega dela in do njene nadomestitve z izobraževanjem otrok.

Tom G. Palmer

z dovoljenjem Cato Instituta objavljeno v Tribunalu, 18. januarja 2007.